/11 /11

Kaj je klopni meningoencefalitis?

Klopni menigoencefalitis, v nadaljevanju KME, je virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Ogroža predvsem ljudi, ki se v obdobju aktivnosti klopov zadržujejo v naravnih žariščih bolezni. Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so podobni gripi in se pojavijo sedem do štirinajst dni po okužbi. Pri človeku se lahko pojavi utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol, kasneje lahko nastopijo znaki, značilni za meningitis, kot so visoka temperatura, močan glavobol, slabost in bruhanje, lahko celo nezavest in smrt. 

Tveganju obolelosti za klopnim meningoencefalitisom so izpostavljeni ljudje vseh starostnih skupin, še posebej pa tisti, ki se veliko gibajo v naravi oziroma je njihov poklic povezan z delom na prostem. Glede na to, da Slovenija velja za endemično območje klopnega meningoencefalitisa in se po incidenci te bolezni, ki znaša 14,9/100.000 prebivalcev (2009), uvršča na tretje mesto med evropskimi državami, je odstotek precepljenega prebivalstva v Sloveniji nizek – cepljenih je le okoli 10 odstotkov ljudi. Nizka precepljenost je med drugim posledica tudi preslabe ozaveščenosti posameznikov o nevarnostih bolezni.

Potek bolezni

Bolezen običajno poteka v dveh fazah:

• Prva faza bolezni se začne približno 7 do 14 dni po okužbi po vbodu klopa, ko virus vstopi v krvni obtok. Pojavijo se neznačilne težave, kot so: slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina, glavobol, bruhanje, bolečine v trebuhu ter driska. Ta faza traja do šest dni. Sledi prosti interval, ki lahko traja celo do dva tedna in loči obe fazi. V tem času so bolniki običajno brez težav ali pa imajo blag glavobol.

• Druga faza bolezni se začne, ko virus preide skozi krvno-možgansko pregrado v možgane. Telesna temperatura močno naraste (ponavadi nad 39*C), pojavijo se močan glavobol, slabost, bruhanje, otrdelost vratu, razmeroma pogosto tresenje rok in jezika, težave z mišljenjem in koncentracijo, včasih hujše motnje zavesti. Možna je tudi ohromitev dihalnih mišic.

Drugo fazo bolezni pri odraslih lahko razdelimo v naslednje oblike:

Meningitis (vnetje možganskih ovojnic): Za meningitis so značilni glavobol, vročina, slabost/bruhanje in otrdelost vratu. Bolnike pogosto moti svetloba. Praviloma okrevajo brez trajnih posledic; neposredne smrtne nevarnosti ni.

Meningoencefalitis (encephalitis = vnetje možganov): Poleg znakov, ki jih imajo bolniki zaradi meningitisa, se pridružijo še težave, ki so odraz vnetja možganskega tkiva. Bolniki imajo tremor (največkrat prstov in jezika), težave z mišljenjem in zbranostjo, razne stopnje motenj zavesti (v hudi obliki koma). Še posebno težko je stanje v primerih, ko je prizadeto možgansko deblo.

Mielitis (meningoencefalomielitis, bolezen podobna poliomielitisu): Simptomom in znakom meningoencefalitisa se pridružijo še znaki, ki so odraz vnetja hrbtenjače, kar se največkrat pokaže z ohromitvami udov in/ali dihalnih mišic.

Zaradi lajšanja nastalih težav je potrebno zdravljenje v bolnišnici, ki traja različno dolgo, odvisno od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja.

Specifično zdravljenje bolezni KME ne obstaja, saj ne obstaja učinkovito zdravilo.

Pri približno dveh tretjinah okuženih oseb se bolezenski znaki ne razvijejo, kljub temu, da imajo viremijo in se po okužbi razvijejo protitelesa.

Okoli 20% bolnikov zazna le drugo fazo bolezni, zelo redko pa se okužba pokaže s prvo fazo bolezni, ki ji ne sledi druga, meningoencefalitična faza.

Trajne posledice bolezni

Bolezen lahko pusti trajne posledice. Inštitut za varovanje zdravja navaja, da je v Sloveniji v letu 2007 za KME obolelo 199 oseb, za posledicami bolezni sta dve osebi celo umrli. Leta 2009 je bilo zabeleženih 304 prijavljenih primerov obolelosti, zaradi posledic bolezni je ena oseba umrla. Posledice močno vplivajo na kakovost življenja, povzročajo dolgotrajno hospitalno zdravljenje in rehabilitacijo, visoke stroške nege, nesposobnost za opravljanje dela in socialno stisko pacienta. KME lahko povzroči dolgotrajne, kognitivne motnje delovanja centralnega živčnega sistema, tedaj je čas okrevanja zelo dolg.

Največji delež bolnikov ima močne glavobole, vrtoglavico, zmanjšano sposobnost koncentracije, depresije, motnje v delovanju avtonomnega živčnega sistema ter motnje razpoloženja in sluha. Nekateri bolniki postanejo delno ohromljeni, pojavi se lahko celo mišična atrofija.

ZAŠČITA PROTI KLOPNEMU MENINGOENCEFALITISU 

Okužbo s KME lahko poskusimo preprečiti na več načinov:

• Preventiva se začne z repelenti in oblačili, ki naj pokrivajo čim več kože, kadar gremo v gozd (zlasti na ogroženem območju). Tako lahko poskusimo klopu preprečiti dostop do kože.

• Če to ni dovolj učinkovito, pa je dobro, da klopa vsaj čim prej opazimo in odstranimo. Zato se je treba po obisku gozda vedno temeljito pregledati.

• Najučinkovitejša zaščita pred KME pa je cepljenje.

Cepljenje 

Najučinkovitejši ukrep za zaščito pred KME je cepljenje. To je varno in učinkovito ter za vse, ki bivajo na okuženih območjih (tudi če le kratek čas, recimo čez počitnice), zelo priporočljivo.

S cepljenjem smo pri nas pričeli leta 1986. Ker je v Sloveniji proti KME cepljenih le okoli 10% oseb, vsako leto zabeležimo med 250 in 500 zbolelih za KME. V Sloveniji je cepljenje obvezno za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu (npr. gozdni delavci, lovci itd.)

Obvezno cepljenje in rizične skupine

Uradni list Republike Slovenije št. 16/1999 v Pravilniku o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni, navaja, da je cepljenje proti KME obvezno za:

• osebe, ki so pri svojem delu ali praktičnem pouku izpostavljene okužbi z virusom KME;
• vojake na služenju vojaškega roka;
• druge ciljne skupine v skladu z epidemološkimi indikacijami, ki jih določi IVZ.

Več o obveznem cepljenju 

Skupine, izpostavljene nevarnostim okužbe

Posamezne skupine so neposredno izpostavljene nevarnostim okužbe s KME:

• osebe, ki jim delo v naravi (travnate površine, njive, gozdovi, parki,...) predstavlja vsaj del delovnega procesa (npr. gozdarji, kmetovalci, lovci, osebe, ki vzdržujejo zunanje površine,...)
• vojaki, policisti, gasilci,
• športniki (golf, tek, jahanje, kolesarjenje, padalstvo, joging,...),
• potniki, ki se v času svojega popotovanja v endemičnih področjih gibljejo na prostem,
• pohodniki in planinci (pohodi in planinarjenje do nadmorske višine 1800m),
• osebe, ki izvajajo aktivnosti na prostem (rekreacija, kampiranje, izletništvo, nabiranje sadežev, zelišč, gobarjenje, lov ter se zadržujejo na prostem (travniki, jase, vrtovi, parki in gozdovi,...), četudi samo za kratek čas.

Cepljenje otrok 

Inštitut za varovanje zdravja cepljenje proti KME priporoča tudi otrokom, od enega leta starosti dalje, saj so tudi otroci izpostavljeni nevarnostim okužbe. Po Programu imunoprofilakse za učence, dijake in študente je cepljenje priporočljivo še posebej za otroke, ki bivajo na endemičnem območju oziroma se bodo zaradi šolskih aktivnosti zadrževali v naravi.

Otroci so proti KME cepljeni s cepivom za otroke.

(Vir: Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2009).

Preberi še:

Cepljenje proti okužbam s klopi