Večinoma velja stereotip (ki se veže na stereotip, da je ADHD le hiperaktivnost), da je ADHD motnja »rezervirana« za dečke. A ni tako. (Freepik.com)

/11 /11

V grobem se otroke z motnjo pozornosti oziroma bolj poznano motnjo ADHD razdeli na tri tipe:

• otrok, ki je izrazitejše nemiren in motorično aktiven;
• otrok, ki je pri svojem delovanju in odločanju impulziven;
• otrok, ki ima težave bolj izražene na področju pozornosti.

Najhitreje so zagotovo prepoznani otroci, ki so izrazito nemirni. Kot taki najbolj očitno izstopajo iz skupine in pogosto rušijo skupinsko dinamiko. Bolje se ujamejo z vzgojitelji ali učitelji, ki so tudi sami pri vodenju vzgojno izobraževalnega procesa bolj dinamični, fleksibilni in nekonvencionalni.

Impulzivnost gre pogosto z roko v roki z nemirnostjo, kar pa ni vedno pravilo. Ti otroci ne zmorejo počakati v vrsti, ne dvigujejo rok in želijo vedno odgovarjati prvi, prehitro se zadovoljijo s kakovostjo svojega dela in tako izdelke pogosto oddajajo na pol dokončane. Kljub dobronamernim opozorilom (predvsem pri pisanju kontrolnih nalog v šoli) ne želijo ponovno pregledati in morebiti popraviti svojih rešitev.

PREBERITE TUDI: Motnja ADHD - Kako otroku pomagati?

Otroci, ki so pogosto spregledani 

Lahko se zgodi, da se vsi trije tipi združeno pojavijo pri enem otroku (z izrazitejšo eno obliko), lahko pa v samostojni obliki. Kadar nepozornost nastopi brez izrazite impulzivnosti in nemirnosti, so ti otroci pogosto spregledani in označeni kot sanjači ali lenuščki.

Pogosto sedijo nekje zadaj, osamljeni, nemoteči. Pogledujejo skozi okno, v strop, po stenah in gledajo skozi nas. Kljub umirjenosti so vidno neprisotni. Prepisujejo iz table, a nimajo blage veze o tem, kaj je rdeča nit tekoče ure. Na ta način izgubijo veliko informacij in se morajo doma več pripravljati na preverjanje znanja.

ADHD ni rezervirana samo za dečke

Večinoma velja stereotip (ki se veže na stereotip, da je ADHD le hiperaktivnost), da je ADHD motnja »rezervirana« za dečke. A ni tako. Enakovredno se pojavlja tudi pri deklicah, le da na drugačne načine. Ker kultura in družba določata, da je vedenje deklic drugačno od vedenja dečkov, se ta »pravila« odražajo tudi pri motnji ADHD. Deklice z motnjo ADHD niso toliko motorično kot bolj verbalno aktivne, so bolj zasanjane in odmaknjene. Žal pogosto izločene iz družbe. Kar pa je seveda tudi velika težava dečkov s to motnjo.

To so otroci z visokimi potenciali, ki pa jih težko pokažejo

Otroci z opisano motnjo imajo pogosto visoke intelektualne potenciale, ki pa jih zaradi ovir v svojem delovanju težko pokažejo. Naloga odraslih je, da jim pomagajo odkrivati močna področja in premagovati težave. Le na ta način bodo izgradili dobro samopodobo, ki pa je glavna vstopnica v osebno zadovoljstvo. To pa je v resnici tisto, po čemer hrepenimo vsi Zemljani.

PREBERITE TUDI: Kako pomagati perfekcionističnemu otroku?