Poskušam v trenutku, v delčku sekunde prepoznati, da za mojo nervozo nisi kriv, čeprav včasih si, a kričanje zagotovo ne reši ničesar. (Freepik.com)

/11 /11

Oprosti, ker sem vpila nate, ker ti ni bilo všeč kosilo. Povem ti, zdaj, ker tega zagotovo ne boš mogla prebrati še dolgo, včasih tudi jaz ne maram kosila. Sem pa velika, tako da nihče ne kriči name. Kot da je ta "velikost" nekaj.

Oprosti, ker sem kričala nate zaradi vseh razlogov, ki se jih niti ne spomnim več, ti pa se jih zagotovo spomniš, ker ko zakričim nate, me pogledaš s tistim bambijevim pogledom in mi rečeš: nikoli več ne bom tega storila.

In veš kaj? Vem, da boš. In naj bo.

In veš kaj še?

Včasih zakričim nate, ker sem pač nemočna, ker namesto da bi razmišljala o uravnoteženem in okusnem ter zdravem obroku, medtem ko me bolijo roke, bi morda rada prebrala knjigo, pa ne o starševstvu, ampak o nekih daljnih svetovih. In ni tvoja krivda.

PREBERITE TUDI: Razburljivih 10 minut: Kako v resnici izgleda tuširanje, ko imaš otroka

Včasih kričim nate, ker ne morem več. Ker sem včasih rada živela v miru.

Oprosti, da vpijem nate, ko me drugi ljudje razjezijo, ko se jezim sama, ko dovolim, da so pričakovanja, ki jih imam do tebe, popolnoma nerealna.

Res je, včasih nisem ravno prijateljica, kot mi praviš.

Ampak se trudim. Vedno se trudim imeti v mislih, da bi morali, ne samo jaz, ampak vsi, nehati od vas pričakovati nekaj, česar niti sami ne bi mogli izpolniti. In poglej, koliko smo stari.

No, tudi jaz ne jem vedno!

Včasih se ne zbudim, čeprav bi morala spati.

Zjutraj ne vstanem takoj iz postelje.

In ti in jaz sva človeka.

PREBERITE TUDI: Starševstvo naju je popolnoma spremenilo

Poskušam v trenutku, v delčku sekunde prepoznati, da za mojo nervozo nisi kriv, čeprav včasih si, a kričanje zagotovo ne reši ničesar.

Ko nočeš obleči jakne, nimaš apetita, počasneje se pripravljaš na igrišče, si želiš še eno epizodo Tačk na patrulji – no, saj se na to ni treba jeziti, kajne?

Potrudila se bom, da bom vedno tvoja mama, ki se v 95% situacij s tabo pogovarja kot z sebi enakopravno, z vso odgovornostjo, ki jo ima vsaka moja beseda, vsak gib, vsako moje dejanje na tvoj lep, bujni um.

Popravila bom tudi tistih 5 % razpok, jih prelepila s tvojim nasmehom in ne bom dovolila, da bi šel visok ton skoznje.

Ker se midva zagotovo slišiva, tudi ko samo dihava druga ob drugi, kajne?

Ker, kot praviš, moj triletni čudež: mami, vsakomur se lahko zgodi.

Avtor: Brankica Raković, lolamagazin/Ringeraja.rs