/11 /11

Začelo se je zelo vzpodbudno, ko smo skupaj preživeli čudovito soboto. Tudi prelepa nedelja se je obetala. Zjutraj, pred napovedanim obiskom prijateljev, sem želela še na hitro pospraviti stanovanje. Moja dva fanta sem prosila, naj se mi ta čas malo umakneta, da bom lažje in hitreje postorila nujna gospodinjska opravila.

Ko sta tako stala pri vratih, pripravljena na odhod, sem šla še po poljubček za »adijo«. Namesto tega sem boleče zavpila: »Au!!!« in se obrnila stran. Presenečeno sta me pogledala in mislila, da se šalim. Še sama nisem vedela kaj in kako točno se je zgodilo. Vedela sem le, da grozna bolečina v mojem očesu nikakor ni igra. Nesreča res nikoli ne počiva in tako sem namesto poljubčka, od mojega škratka dobila mali prstek naravnost v oko.

Upanje umre zadnje, pravijo. Upoštevajoč ta rek, sem nadaljevala z načrtovanim opravilom. Vesela sem bila tudi obiska, saj sem mislila, da bom tako pozabila na bolečino, ki pa se je vztrajno stopnjevala. Čeprav sem se sprva upirala, sem na koncu vseeno morala na urgenco po pomoč. Zdravnica je pri pregledu očesa ugotovila, da ne gre za nedolžno, niti ne redko poškodbo. Glede na dejstvo, da radovedni prstki niso prvič praskali mojega očesa, sem se z njo kar strinjala.

Gusarska podoba

Domov sem se vrnila kot čisto pravi gusar. Ko me je sinko zagledal je začudeno rekel: »O, mami,« in s prstkom kazal na moje pokrito oko, ki je bilo pod obližem že precej zatečeno in rdeče. Zdelo se mi je, kot bi mali fantek čutil mojo bolečino in kot da bi vedel, da je poškodbo v tisti nesrečni tisočinki sekunde, povzročil prav on.

Na urgenci sem dobila zdravila, ki pa niso delovala prav preveč protibolečinsko. Najbolj problematično od vsega pa je bilo dejstvo, da mižanje ni prav nič zaleglo, saj se je oko kljub temu premikalo, kar pa je povzročalo neznosno boleče občutke. Tako mi ni preostalo nič drugega kot da mirujem z obema zaprtima očesoma, kar je pomenilo, da sem morala odležati prelepo sončno nedeljo. Žal pa stanje tudi v ponedeljek ni bilo dosti boljše. Namesto vesele igre z otrokom, sva z Gajem kar oba odšla v varstvo k mojim staršem, dokler se Matej ni vrnil iz službe.

Omejeno gibanje in moja začasna gusarska podoba sta me spremljala vse do četrtka, ko sem s temnimi sončnimi očali na nosu - kljub oblačnemu vremenu -, prvi dan gledala brez »obliža« na očesu. In tako je mineval dopustniški teden. Namesto jutranjih družinskih sprehodov v mesto, sem dopoldneve preživljala v zdravstvenem domu na kontrolnih pregledih. Priznam, pravih nekaj dni sem se resnično smilila sama sebi. Ampak naša družinska usoda je pač takšna; ko pride čas dopusta, eden od nas zboli ali se poškoduje. Tradicija več kot očitno ostaja nespremenjena, zato je najbolje, da se z njo kar sprijaznim.