Kaj je tisto, kar me globoko sprošča in mi polni baterije?

/11 /11

Ah, pa je spet tukaj ta famozni družinski poletni dopust, na katerega čakam tako rekoč vse leto. Pa je vsako leto podobna zgodba.

Prav vsako leto ugotovim, da je bilo sicer super (seveda vsakič na svoj način) in smo se imeli zelo lepo, toda hkrati tudi naporno, tako da bi - če sem povsem iskrena sama s sabo - potrebovala še en dopust. Da se spočijem od družinskega dopusta.

Sicer moram priznati, da bolj ko sta hčerki rasli, manj naporni so bili ti naši družinski dopusti. Pa vendar želja po dopustu, ki ni družinski, v meni še vedno vztraja in se vse bolj glasno oglaša.

Moj idealen sproščujoč dopust, na katerem bi si baterije zares napolnila do 100 %, je v moji glavi namreč videti takole:

- Zjutraj se vstanem takrat, ko meni zapaše. Ne takrat, ko se zbudi mlajša hči.

- Zajtrkujem počasi, na terasi in v prijetni tišini. Po možnosti s knjigo v roki. In seveda brez kričanja otrok, packanja z nutello in preganjanja Gremo že na plažo!

- Čez dan počnem to, kar me pokliče: morje in plaža, narava in glasba, knjiga, poležavanje v senci, sprehod po mestu ... Nikakor pa ne celodnevno visenje na plaži, ker je morje pač zakon.

  - Najbolj dragocen del dneva na dopustu pa je zame poletni večer. Takrat namreč šele zares oživim in je moja ustvarjalnost na višku. Ki jo na družinskem dopustu porabim predvsem za to, da ultrautrujene otroke uspešno nahranim in spravim v posteljo. Če mi ostane še kaj energije, jo dobi partner, ki tudi mora priti na vrsto, tako da "samo jaz" spet pade iz seznama.

Letos sem se tako odločila, da si bom vendarle drznila vzeti nekaj dni poletnega dopusta samo zame. Ko bom sama doma ali odšla kam od doma, da bom lahko od jutra do poznih večernih ur počela le to, kar si želi moja duša.

Priznam, pred leti se mi je takšna ideja zdela prav krivoverska. Kaj takšnega si zaželeti, se mi je zdelo znak ne samo slabe mame, temveč tudi nepredane žene in egoistične ženske, ki si drzne "zapustiti" svojo družino.

In, ko se pogovarjam z mamami, vse bolj ugotavljam, da v takšnem razmišljanju nisem osamljena. Da si mame straaašno težko vzamemo čas samo zase.

V tem poletju zato želim prav vsem mamam, da bi nam vendarle uspelo si ukrasti tudi trenutke in dneve - morda pa tudi čisto pravi mini dopust - samo zase.

In to brez slabe vesti in občutkov krivde.

Ker si to zaslužimo in večinoma krvavo potrebujemo. 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.