Včasih mi je težko biti priča sestrskim prepirom.

/11 /11

Čeprav vem, da učenje socialnih veščin in družbeno sprejemljivega načina izražanja čustev (tako pozitivnih kot negativnih) traja dolgih 18 let, me vsakodnevni spori med desetletnico in petletnico vendarle spravljajo ob živce. 

Mlajša je trenutno v fazi, ko kriči pri vsaki najmanjši frustraciji in ni daleč od tega, da te udari, popraska ali uščipne. Pa tudi ugrizniti zna, smo ugotovili pred nekaj dnevi. In to zelo močno, mi v joku ugriz na roki kaže njena starejša sestra.

Ki seveda tudi ni nobeno poosebljenje angelčka. Še daleč od tega. Če sicer vendarle zna nekoliko bolje nadzirati svoja agresivna čustva, pa zna zelo dobro besedno izzivati. Ali te "dati na ignore". Pa še vedno tudi udariti, ko več ne more prenašati sestrinega kričanja ali ji enostavno mora vrniti milo za drago. Ker sestrin udarec boli!

Če sem iskrena, razumem tako eno kot drugo.

Povsem razumem, kako frustrirajoče je, ko pred tabo stoji večja, močnejša, hitrejša, spretnejša in pametnejša sestra, ki te ne posluša, ne upošteva, tudi ignorira in se ti celo smeji v obraz. Ni čudno, da mlajša enostavno ne vidi druge poti kot da si na silo pribori, kar je njeno, kar hoče in želi. Pravzaprav svoj prostor pod soncem.

Razumem pa tudi starejšo hči, ki se ji ne zdi pošteno, da bi morala za čisto vsako reč popustiti samo zato, ker je starejša. Ki pač svoji mlajši sestrici ponuja odlično priložnost, da se sooči s povsem življenjskimi frustracijami, ko ne dobiš tega, kar bi rad.

Ker je starejša hči tudi visoko občutljiva (to pomeni, da je še toliko bolj občutljiva na glasne zvoke), si ne morem kaj, da ne bi razumela, ko jo zaradi dobesedno fizične stiske, ker enostavno ne prenese več tega nenehnega kričanja, udari.

V tistem trenutku bi tudi jaz (ki sem tudi visoko občutljiva) naredila vse, samo da mlajša hči neha kričati. Seveda se sama zadržim pred agresivnimi izpadi ali odidem v drug prostor, toda starejša hči se pač še uči, kako konstruktivno poskrbeti za odstranitev tako zelo motečih motenj v svoji okolici.

In potem se vsake toliko s svojim kričanjem "Dovolj vaju imam! Se res morata ves čas samo kregati?" vmešam še jaz. Obe mi začneta razlagati, da v resnici ni ona začela, da ji je sestra naredila to in to, da je ona kriva ...

Če ju zmorem poslušati, počasi odvijamo klobčič in na vsaki postaji njunega konflikta skupaj preverimo, kaj je katera čutila in kaj bi katera od njiju lahko bolje storila oziroma z manj agresije do druge to izrazila.

"Glej, ne moreš ji kar strgati igrače iz rok, čeprav je tvoja," poskušam razsvetliti starejšo.

"Ti pa je tudi ne bi rabila kar takoj po glavi. Lahko bi jo prosila, naj ti jo posodi za eno igro," poskušam mlajši pokazati še kakšno vmesno stopnjo med frustracijo in tepežem.

"Saj sem ji rekla, pa me sploh ni hotela poslušati," se pritožuje mlajša, ki ima na nek način v resnici prav. Z besedami pri svoji starejši sestri največkrat prav nič ne doseže. A je potem čudno, da s svojimi petletnimi možgani v visoki frustraciji poseže po telesni agresivnosti?

"Razumem. Toda v takšnem primeru je bolje, da prideš do mene in skupaj najdeva boljšo rešitev. Ker če jo udariš, bo ona tebe nazaj in ti spet njo nazaj ... in se lahko cel dan samo tepeta," poskušam biti pametna, čeprav nisem povsem prepričana v svoj prav.

Ali ni bolje, da se trudi svoj spor s sestro rešiti sama, brez mojega vmešavanja? Glede na to, da očitno ve, kako doseči to, kar si je zastavila. Sicer ne na najbolj miroljuben način, toda kaj pa če se otroci točno tako učijo spoštovanja tujih meja - da se kdaj tudi stepejo in jih tudi boli? Ker to si pa res dobro zapomnimo. 

Priznam, včasih mi je zelo težko biti priča tem sestrskim prepirom. In takrat se vedno vmešam in jima povem, da enostavno ne morem gledati, kako se že pol ure samo prerekata, cukata in tepeta. Da mi je v resnici težko, da se ne znata bolj umirjeno dogovoriti.

"Pa saj sta vendar sestri, ne pa sovražnici!" iz mene butne globoko razočaranje.

In potem se spomnim svojih prepirov s štiri leta starejšo sestro. Ko sva se še v srednji šoli pošteno sprli in je ena v jezi drugo zagrabila za dolge lase, česar ji druga seveda ni ostala dolžna.

"Auuu, izpusti mi lase!"

"Najprej ti!"

"Ne, ti prva!"

Danes sva s sestro zelo globoko povezani in se lahko nasloniva druga na drugo tudi v najtežjih življenjskih trenutkih. Kljub vsem tistim sporom, ko sva se tako sovražili, da bi se v mislih lahko tudi ubili.

In povsem odkrito priznam, da od srednje šole naprej nisem nikoli niti enkrat pomislila, da bi jo udarila, uščipnila, ugriznila ali kaj podobnega. Četudi me je še kdaj kasneje močno razjezila, razočarala ali užalostila. 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.