/11 /11

Cela zadeva ima še neke tipične elemente socializma, ki se jim lahko samo smejiš, navdajo pa te z neko Jugonostalgijo, saj se ob gledanju diapozitivov (tehnologija, ki jo še nekatere nosečke v predavalnici vidijo prvič in zadnjič), vrneš v čas snemanja Poletja v školjki.

Prva v nizu vseh teh »šolskih kapric« je birokracija same prijave. Ta je možna seveda samo osebno v času uradnih ur, ki pa so (vsaj v Ljubljani) vsak dan od 8.00-12.00. Seveda, zakaj pa ne, takrat ima pa ja vsak zaposlen največ časa, da se usede v avto gre v center glavnega mesta, kjer je v tem času malo morje prostih parkirnih mest. Ob predložitvi materinske in zdravstvene postaneš srečna imetnica nalepk (gre za 10 popolnoma navadnih nalepk za na kuverte s tvojim imenom in kupom cifer). Aha, si misliš, nalepke, to je nekaj strašno pomembnega, kar bom mogla nalepit na cel kup obrazcev. Vse skupaj spominja na kakšno Mercatorjevo akcijo, s to razliko, da v tej igri pač ne dobiš krožnikov in brisač, ampak si misliš, okej ena nalepkica za porodničarja, ena za babico, ena za posteljo v porodnišnici… V glavi se že zabavaš z idejo, kako porodničarji tekmujejo, kdo bo zbral največ nalepk, ker ga potem farmacevtski magnat časti z vikend paketom v Parizu. Sledi veliko razočaranje. Vse nalepke moraš ob prvem obisku šole vrnit. Nič lepljenja! Skratka, v porodnišnici dvigneš nalepke, ki jih čez dva dni vrneš istim ljudem v porodnišnici.

Druga zabavna zadeva so termini – kar trije na dan so ti na voljo, in sicer ob 10h, 16h in 18h. Seveda, pred davnimi davnimi časi, ko smo živeli še v socializmu in se je večini delavnik res zaključil okoli 15.00 ure, so bile to smiselne ure, ampak dandanes je pa več šans, da ti pade satelit na glavo, kot pa da z delom končaš ob 15h. Tako se potlej znajdeš ob 18.00 uri v ogromni skupini, kjer mesec dni povprečno trikrat na teden poslušaš dvourno predavanje o rojevanju, previjanju, dojenju… Glede na to, da si ob 18h že tako ali tako na pol v vegetativnem stanju in bi prodala dušo za eno masažo, saj te je cel dan dete brcalo v isto točko levega devetega rebra in razmišljaš samo še o tem, kaj je užitnega v domačem hladilniku, si bo babica na predavanju vzela celih 20 minut za apeliranje na novopečene očke, kako morajo vsak dan povedat svoji izbranki nekaj lepega. Dragi moj, kupi Donat, naredi mi sendvič, pa bova najsrečnejši par!

Nenazadnje pa je zabavno tudi samo opazovanje sotrpink v šoli. V prvih vrstah opaziš zagrizene nosečke. S seboj prinesejo celo goro nosečniških revij in debel blok, v katerega si zapišejo vsako babiško besedo (ker sicer človek pač pozabi previt otroka in podret kupček). Da si priborijo svojo pozicijo pridejo vsaj 30 min pred uro in takoj navežejo stike z vsemi okoli sebe. V prvih petih minutah zveš, kako si njena tašča želi fantka in je kupila vse komplete v modri barvi, kako bo otroka poimenovala po najboljši prijateljici iz vrtca in koliko je njen mož dal za voziček. Ob njej sedi nosečka v dvojini. S seboj vsakič pripelje svojega dragega, ki se 2 uri blazno dolgočasi. Medtem, ko ji zagrizena razlaga o najnovejših vzgojnih metodah, slednja z eno roko čoha partnerja za ušesom, le-ta pa živčno trza in gledal na uro. S 15 minutno zamudo na predavanje pride poslovna nosečka. V najnovejši nosečniški kolekciji Maje Ferme dve uri tipka po svojem Blackberriju. Nenazadnje pa se v vsaki skupini vedno najde tudi kakšna čudežna nosečka, pri kateri cela dvorana misli samo, kaj vse dandanes zmore znanost.

Šola za starše je pač tako kot vse tiste prejšnje (male, osnovne, srednje,…) – smiselno zastavljena, a polna raznih zabavnih nesmislov. Če bi šlo za film, bi mu že samo zaradi tega dala 4 zvezdice.

Vir: www.diva.si