Tehnologija ponuja priložnosti, a brez pogovora o mejah, zasebnosti in odgovorni uporabi lahko hitro postane past za otroke in najstnike. (Foto: Freepik.com; Rawpixel.com)

/11 /11

V sodobnem digitalnem svetu so zasloni postali del našega vsakdana. Pametni telefoni, tablice, računalniki in televizija so orodja, ki jih uporabljamo za pridobivanje informacij, zabavo in komunikacijo. Pomembno pa je, da se starši zavedamo, kako naš način uporabe tehnologije vpliva na naše otroke in družinske odnose in da postanemo otrokovi aktivni vodniki, poudarjajo strokovnjaki.

Koliko časa so lahko otroci pred zasloni glede na starost

„Sodobne naprave z zasloni imajo vpliv na razvoj otrok in ta ni ugoden, če jih uporabljajo preveč in prezgodaj,“ pojasnjuje pediater Denis Baš. Pomembno je vzpostaviti ravnotežje med tehnologijo in otrokovim razvojem. 

Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih so jasne, potrdila jih je tudi Zdravniška zbornica Slovenije kot nacionalna priporočila, ki jih je pripravila multidisciplinarna skupina strokovnjakov na pobudo primarnih pediatrov. "Otroci do 2. leta starosti naj ne bodo izpostavljeni zaslonom, pozneje pa jim čas pred zasloni omejite sorazmerno s starostjo." 

Otroci do 2. leta

Prvi dve leti sta ključni za razvoj otroka, zlasti v smislu kognitivnega, jezikovnega, socialnega in motoričnega razvoja. V tem obdobju se otroci učijo in razvijajo odnos z ljudmi okoli sebe, raziskujejo svoje okolje in razvijajo osnovne motorične veščine.

Otroci med 2. in 5. letom

Otrokom med 2. in 5. letom starosti krajši čas pred zaslonom lahko koristi, a je to treba omejiti na manj kot uro na dan. Čas pred zasloni naj bo namenjen predvsem družabnim stikom in visokokakovostnim izobraževalnim programom, ki bodo otroku pomagali pri razvoju kognitivnih, jezikovnih in socialnih veščin.

Med 6. in 18. letom

Od šestega do devetega leta naj bi bilo primerno največ ena ura na dan, od desetega do dvanajstega leta ura in pol ter od trinajstega do osemnajstega leta največ dve uri na dan.

Pred drugim letom naj otrok sploh ne bi bil izpostavljen ekranom, narekujejo nacionalne smernice.

Preveč ekrana vpliva na spanje

Uporaba mobilnega telefona in »srfanje« po družabnih omrežjih pred spanjem sta razloga za težave z otrokovim spancem, s katerimi se sooča vse več staršev današnjih otrok, obenem pa pripomoreta še k debelosti in duševnim težavam, opozarjajo strokovnjaki. Znanstveniki poudarjajo, da se je izjemno povečalo število zelo mladih ljudi, ki imajo težave s spanjem, še najbolj izrazito je to opazno pri šestletnikih. Raziskave kažejo, da štiri petine slovenskih najstnikov spi premalo.

Pametni telefoni

Pametni telefoni so danes prva »vstopnica« v digitalni svet. Najnovejša globalna analiza (Journal of Human Development and Capabilities) opozarja: uporaba pametnih telefonov pred 13. letom je povezana s pogostejšimi težavami duševnega zdravja – od slabše čustvene regulacije in samopodobe do občutkov odtujenosti, zlasti pri deklicah. To ni le statistika, temveč realnost današnjih družin: več zaslonov pomeni več nočnega brskanja, več stika z družbenimi omrežji in več priložnosti za spletno nadlegovanje. 

Kdaj je otrok na telefon pripravljen?

Prav zaradi tega številni strokovnjaki predlagajo, da otrok dobi dostop do telefona in družbenih omrežij čim kasneje – za družbena omrežja so priporočila, da šele po 16. letu. In če ima telefon vaš najstnik že v žepu? Ni prepozno za spremembe: omejite aplikacije, določite časovne okvirje, premislite o prehodu na osnovni telefon, predvsem pa iskreno povejte, da danes vemo več, kot smo vedeli včeraj. Takšna transparentnost krepi zaupanje – temelj, na katerem bodo najstniki sprejemali bolj zdrave digitalne odločitve.

Uporaba umetne inteligence (AI)

Ko smo se malo navadili (pa ne še čisto) na nevarnosti, ki jih prinašajo pametni telefoni, se je začel vzpon umetne inteligence. Anketa Safe.si (pomlad 2025) je pokazala, da AI uporablja že kar 88 % učencev zadnje triade OŠ in 92 % srednješolcev. Najpogosteje za šolo, vse bolj pa tudi za radovednost in zabavo. Tu je ključni izziv: hitri odgovori spodbujajo bližnjice, medtem ko polovica srednješolcev verjame, da so odgovori AI »vedno pravilni« – kar ne drži.

AI olajša učenje, a lahko zaduši kritično mišljenje, če otroci ne preverjajo virov in ne razumejo omejitev orodja. Poleg tega je del mladih že doživel spletno nasilje, povezano z AI (lažni profili, ponarejene fotografije), nekateri so takšna orodja zlorabili tudi sami. Zato je naloga staršev dvojna: pokazati pozitivno, ustvarjalno rabo (učenje, jeziki, ideje) in hkrati razvijati dvom – preverjanje dejstev, razumevanje halucinacij AI ter osnov etike pri digitalnem ustvarjanju.

Zlorabe podob in učinki deljenja

Nemški Telekom je pred nekaj leti začel akcijo “ShareWithCare”, v kateri opozarjajo na to, kaj se lahko zgodi, če starši na spletu objavljamo fotografije, videe in podrobnosti in življenja naših otrok. Video prikazuje, kako se "odrasla Ella" obrne proti presenečenim staršem. Pošilja opozorilo iz prihodnosti in sooči mamo in očeta s posledicami, ki jih ima lahko deljenje slik njunih otrok na internetu. Ta kampanja elegantno pokaže, kako se dobronamerna »družinska kronika« lahko spremeni v digitalni nahrbtnik, ki ga otrok nosi s seboj še v odraslost. In prav to je njihovo zelo konkretno opozorilo o tveganjih in potrebi po zaščiti.

Umetna inteligenca posega tudi v zasebnost in intimo. Nedavni primeri, ko so mladoletnim dekletom v Španiji z AI »odstranili« oblačila in zlorabili nastale podobe za izsiljevanje, jasno pokažejo, kako tanka je meja med digitalnim in telesnim nasiljem.

Pomembno je, da se poleg pogovorov o nevarnostih spleta pogovarjamo tudi o telesni avtonomiji, o mejah in soglasjih. Telesna avtonomija pomeni, da ima posameznik pravico odločati o svojem telesu in svoji podobi. Otrok, ki mu že zgodaj dovolimo reči »ne« objemu, bo kot najstnik lažje rekel »ne« deljenju fotografije, ki mu ni prijetna, ali pritiskom vrstnikov v zasebnih sporočilih.

Soglasje ni tišina ali »mogoče«, temveč jasen, prostovoljen dogovor, ki ga lahko kadarkoli prekličemo. Ko to prevedemo v digitalni jezik, pomeni: ne fotografiramo ali objavljamo brez vprašanja; ne zahtevamo »dokaza zaupanja« v obliki intimne slike; razumemo, da pritisk, alkohol ali strah izničijo pristnost soglasja. Ta pogovor naj bo del vsakdana, ne enkratni »resni sestanek«.

Tveganja in zaščita: konkretni nasveti in opozorila za starše

Tveganja, povezana z objavami fotografij:

1. Pomisleki glede zasebnosti:

Deljenje otrokovih fotografij na spletu lahko ogrozi njihovo zasebnost. Ko je slika objavljena, postane dostopna široki publiki, vključno z neznanci. Te fotografije je mogoče preprosto prenesti, deliti in celo manipulirati brez vednosti ali soglasja staršev. Zaščita otrokove zasebnosti mora biti glavna prednostna naloga, saj lahko zlonamerne osebe zlorabijo ali izkoristijo njihove slike.

2. Digitalni odtis:

Vsaka fotografija, ki se deli na spletu, prispeva k otrokovemu digitalnemu odtisu, kar ima lahko dolgotrajne posledice. Ko otroci odraščajo, postaja njihova spletna prisotnost vse pomembnejša, zlasti ko gre za vpis na fakulteto ali zaposlitvene možnosti. Starši morajo razmisliti o morebitnem vplivu otrokovega digitalnega odtisa in se premišljeno odločiti o tem, kaj deliti in kaj ohraniti zasebno. Na to opozarja tudi roman Otroci so zakon Delphine de Vigan, ki je pred kratkim izšel tudi v slovenščini pri založbi Beletrina in v katerem avtorica preko zgodbe o otroku, ki postane zvezda družabnih omrežij pod vprašaj postavlja javno otroštvo in prikaže dolgoročne posledice dobronamernega digitalnega izkazovanja ljubezni. 

3. Spletno ustrahovanje in spletni plenilci:

Ko je slika enkrat v digitalnem svetu, jo lahko uporabljajo posamezniki z zlonamernimi nameni. Spletni ustrahovalci lahko uporabijo te fotografije za tarčo in nadlegovanje otrok ter povzročajo čustveno stisko. Poleg tega lahko spletni plenilci izkoristijo slike v skupni rabi za zbiranje osebnih podatkov ali izsleditev lokacije otroka.

4. Privolitev in avtonomija:

Ko otroci odraščajo, razvijejo lasten občutek identitete in avtonomije. Objava njihovih fotografij na spletu brez njihove privolitve lahko krši njihovo pravico do zasebnosti in nadzora nad lastno podobo. Bistvenega pomena je, da se starši z otroki odkrito pogovarjajo o morebitnih tveganjih in jih vključijo v odločitve glede deljenja svojih fotografij na spletu.

Zaščita otrokove spletne prisotnosti:

Če želite zaščititi otrokovo spletno prisotnost, razmislite o naslednjih ukrepih:

1) Prilagodite nastavitve zasebnosti: zagotovite, da imajo vaši računi v družabnih medijih stroge nastavitve zasebnosti, ki omejujejo vidnost otrokovih fotografij samo zaupanja vrednim prijateljem in družini.

2) Bodite izbirčni: Preden objavite fotografijo, skrbno pretehtajte, kdo bo imel dostop do nje, in možne posledice, če jo delite.

3) Poučite svojega otroka: poučite svojega otroka o spletni varnosti, pomenu zasebnosti in možnih tveganjih, povezanih z deljenjem osebnih podatkov ali fotografij na spletu.

4) Spremljajte spletno dejavnost: redno preverjajte otrokovo prisotnost na spletu in sodelujte v odprtih pogovorih o njegovih izkušnjah in morebitnih skrbeh.

„Digitalna tehnologija je tukaj in naučiti se moramo živeti z njo. Ob zdravi, uravnoteženi uporabi nam je lahko v korist. A kadar jo uporabljamo čezmerno, se vsi njeni pozitivni učinki izničijo,“ poudarja Živa Ahac iz LOGOUT – Centra pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta. 

 Tehnologije ne moremo izklopiti, lahko pa si jo podredimo – z znanjem, pogovorom in jasnimi mejami. Pametni telefoni, umetna inteligenca in splet niso sovražniki otroštva; brez premišljenega vodenja pa lahko postanejo breme, ki ga mladi nosijo predolgo. Naša naloga je, da jim pomagamo, da iz digitalnega sveta odnesejo znanje, ustvarjalnost in samozavest – ne strahu in sramu. In to se začne doma: z vprašanjem, poslušanjem in spoštovanjem njihovih mej – na zaslonu in zunaj njega.