|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Družina na razpotju: politična kriza in rešitve

Edin Duraković, 10.5.2012
V času gospodarske rasti so bile redne službe in splošno zadovoljstvo udomačena izraza, ki sta družini omogočala psihosocialno varnost, vsakodnevni red in ritem ter načrtovanje življenja. Letos pa prevladuje vzdušje, da je ta ritem resno ogrožen ...

image
/11


Globalna kriza se je po mrežnem učinku zlasti za nižje razredne strukture sprevrgla v pravo psihosocialno grožnjo: medtem, ko gospodarske elite zlahka poskrbijo zase, družino in svoje premoženje, se nižje razredne strukture borijo z visoko brezposelnostjo, odpuščanjem, številnimi grožnjami, trpinčenjem in težkimi posledicami. Kdor želi podatke, se lahko obrne npr. na SURS. Družba smo zlasti posamezniki z družinami v civilni sferi, zato je vzdušje nenehnega pritiska na tem področju povzročilo tudi največ škode: beležimo porast tesnobnih motenj, depresivnosti, nasilja v družini, samomorilnosti, družba se srečuje z več nasilja v šolah, prestopništvom, kriminalom, nesrečami. Medtem, ko slovenska politika še kar nereflektirano sledi evropskim direktivam, pozablja na realnost doma in (ranljive) državljane, družino in otroke, kar se je nenazadnje pokazalo z (nepotrebno) zgodbo družinskega zakonika. Ta je v luči varčevalnih ukrepov hitro potisnjen v preteklost, v ospredju sta varčevanje in nova socialna zakonodaja, ki z birokratskim ravnodušjem dodatno načenjata občutek varnosti v družbi. Politični marketing je žal v vsej zgodbi pričel spodjedati samega sebe, ker ne deluje. Državljani, volivci, moški in ženske današnji politiki ne verjamejo več. Jasno je, da sta zanjo v ospredju le država in njen interes, ne pa varna družba, družina in njeno okolje, z njimi se bo država očitno ukvarjala kasneje - kdaj in za kakšno ceno?

 

Občutek je, kakor da se je družba ujela v vzdušje zanikanja in projekcij, ki preraščajo v splošno pasivno agresijo. Obstaja namreč značilen skupni imenovalec - bodisi da gre za politična strankarska obračunavanja, gospodarske goljufije, bizarne kriminalne in tragične družinske zgodbe, povsod zaznavam vzorec prelaganja odgovornosti, glavni povzročitelji so pa radi v vlogah žrtev tega ali onega (postopka). Podobno se lahko dogaja v partnerstvu in družini, kjer so odnosi načeti in v krizi: prične se drama iskanja grešnega kozla, glavno vlogo ima »kazalec«, glavna žrtev so pa otroci. To je hoja v prazno. Za otroke je to še sprejemljivo vedenje, ker ti ne smejo in ne zmorejo prevzemati odgovornosti odraslih, zato smo poklicani vzgojitelji, starši, šole in politika. Ko pa se isti proces prične v politiki – ki naj bi bila domena odraslih in odgovornih ljudi – dobimo absurdno in bizarno situacijo, ki ji poveljujejo strah, sram in žalost v obliki stereotipov, predsodkov, teatralnosti, mitologiziranja in raznovrstne nasilne komunikacije.

 

Stroka za družbena in družinska vprašanja ve, da je potrebno varnost dati na prvo mesto, ne moč, sicer se ne da ne delati ne živeti; v družbi jo je potrebno pričeti graditi najprej v družini in civilni sferi, torej od spodaj navzgor, s konkretnim in odgovornim delom v odnosih ter vztrajanjem, kajti čakanje na odrešitelja pomeni le poglabljanje skupne rane. Primer projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu je pokazal kaj zmore solidarnost, volja in ozaveščenost. Zdaj je to potrebno nadaljevati v naših glavah in srcih.

 

Potrebno si je dovoliti biti razočaran, odpreti oči in priznati da smo v stiski in da potrebujemo spodbudo od znotraj, saj če nadaljujemo z lažmi, s slepili, se pritožujemo in obtožujemo, to isto počnemo predvsem sebi, saj smo mi tisti, ki nočemo priznati, da nas je strah razvoja, napredka, drugačnega in sprememb. Kriza je sprememba, ki zareže v sam potencial razvoja posameznika, družine in družbe, zato jo sicer doživljamo kot ne-varno, kot izziv, toda v sebi nosi zelo velik potencial varnosti, ki nas pripravi na ustvarjalnosti in vztrajnost. Tako kot razvojna kriza pri posamezniku, ki zahteva zaupanje vase in v sočloveka, kajti človek je bitje odnosov in ne osamljen otok, na nekoga se mora zanesti. To pa nam omogoča ravno (varen) odnos. Kdor v kriznih časih napreduje ve, kaj pomeni resno delati na sebi, zase in za drugega. Uspešne družine kot tudi organizacije se vedno osredotočajo na odnos, ne na spreminjanje posameznika kot takega, kajti so-delovanje pri ustvarjanju varnosti v odnosih omogoča ustvarjalnost, zanesljivost, medsebojno zaupanje in spoštovanje. In na to se uglasi posameznik tako, da spremeni perspektivo opazovanja. S tem pa spreminjamo predvsem sebe, ne druge ali svet.

 

V partnerstvu si bosta dva zaupala svojo nemoč in ranljivost, če sta na to pripravljena oz. ko je to potrebno, poiskala si bosta pomoč, če sta jo potrebna, poskrbela bosta vsak zase za svojo varnost in s tem za varnost otrok ne da bi se dejansko »obešala« drug na drugega; raje si bosta dajala spodbudo in stala ob strani; v takem vzdušju je za otroka laže in obetavno, ker bo kljub zaznavanju težkega vzdušja verjel, da je iz nemirnega morja možno pripluti do varne obale; v primeru izgube službe, izpada poslovanja ipd., se odločamo za fleksibilnost, začasno spremenimo zahteve, pogoje in merila. Enostavno je potrebno znižati apetit in pravično ter prioritetno prerazporediti dobrine, kajti očitno smo v fazi, ko moramo korak ali dva nazaj oz. dol, da bi spet znali ceniti pot navzgor. Ne pozabimo, da so to koraki dostojanstva, ne njegove izgube ali odsotnosti. Sram in strah sta pri tem varna, sprejeti ju je treba kot sestavni del razvoja, ker se bosta imaknila miru in izzvenela takoj, ko bo čutiti napredek. In ko se o tem pogovarjamo, poskusimo ne govoriti v prazno, brez upoštevanja počutja, ampak poskusimo ohraniti stik s seboj in potrebami, poskusimo izzvati odziv v sogovorniku, podelimo si skupno zavest, saj je v njej nevidna vez, ki dela za skupno prihodnost. Tu pride do konflikta, nič zato, te presegamo, da pridemo do ustvarjalnih rešitev in trdnosti. Če so prepogosti, nastaja škoda, zato si poiščemo pomoč. Smo ljudje z različnimi potencaili in izkušnjami, nismo poklicani vsi za vse. V družini mora biti jasno kdo je odgovoren za proračun, pravila, vodenje področij, za vzdušje ter njen razvoj – to so starši, zato nanje pade dodatno breme, ker so poleg večne vloge vezani v družbena razmerja, službe in poklice, združenja, društva, klubi, gibanja, in to je civilna sfera, ki jo regulira politika. Za slednjo zato veljajo enake zakonitosti, saj poveljuje družbi in njenim procesom. Problemi in težave nastanejo, ko vloge in pravila igre niso jasna, zato ni jasnih razmejitev in razdeljene odgovornosti.

 

To je tisto, o čemer premalo govorimo in delimo izkušnje. Kar počnemo v družbi danes je pogosto le leporečje, sprenevedanje, ukvarjanje z nadomestnimi temami, »ping pong« igra z odgovornostjo, izključevanje in izolacija. Če je starš v družini pravkar ob službo, je potemtakem njegova odgovornost, da aktivno poskrbi za prihodek iz razmerja, temu primerno je potrebno prerazporediti finance, želje in končno načrte. Cilji morajo biti zastavljeni jasno in realno, tej poti, ko je enkrat začrtana varno sledijo tudi otroci, njihove želje, sanje so pač začasno podvržene omejitvam. In tako jim je situacijo tudi potrebno predstaviti. Posledični stres je potrebno reševati na dnevni bazi, ker je tega sicer preveč naenkrat in lahko prihaja do večjih težav. Bistveno pri tem je, da vztrajamo in ne obupamo, sicer bodo otroci naravno pričeli skrbeti za starše v stiski, to pa predvsem zato, ker je od njih vse odvisno, nočejo jih izgubiti, ne želijo si kreganja, bolečine – zaradi tega se bodo odpovedali sebi in svojim sanjam, žrtvovali se bodo za družino. Tu smo pa v območju zlorab, zato je potrebno meje in vloge ohraniti, saj otroci ne smejo nositi tolikšnega bremena, ker bodo izgubili otroštvo; potem ko bodo telesno odrasli, pa bodo namesto odgovornega življenje padali pod vpliv otroške neizpolnjenosti … Starš, ki se počuti nemočnega ali da zapade v malodušje, agresijo, depresivnost, naj si poišče pomoč pri sebi enakim ali pri stroki, ker v stiski nismo sami. Sram in strah, ki sta tukaj glavna spremljajoča afekta, nista značilna le za posameznikov oz. družinski razvojni proces, temveč tudi za procese v delovnih odnosih organizacije, ki je v krizi, pred stečajem ipd., prepričan pa sem, da je takšna dinamika tudi v političnih odnosih doma. Namreč, najprej smo ljudje oz. posamezniki s temeljnimi potrebami po varnosti in spoštovanju, šele nato starši, zaposleni, kolegi, politiki, strokovnjaki. Tako je v organizaciji potrebno najprej poskrbeti za varnost pri delu, ki zajema tako subjektivne kot objektivne vidike, tako varno komunikacijo, reševanje konfliktov in regulacijo tima, kakor tudi omogočanje normalnih poslovnih procesov. V politiki, kot rečeno, pa zaznavam največji problem ravno v nerazmejenih odgovornostih in samoljubju. Občutek je, da si vsak lahko zakon, politično, etično in moralno odgovornost razlaga po svoje brez posledic in sankcij. Tako dejanja ne sledijo obljubam oz. besedam, temveč zgolj iracionalnim konstruktom in obrambam.

 

Potrebno je prenehati s sprenevedanjem in pričeti z ozaveščanjem. Najprej pred svojim pragom, in to velja tako za »dvor«, ki krizo bolj ali manj odkriva z višine in udobne zofe, obložene mize in izpod ugodnega soja snemalnih luči, kakor tudi za navadnega državljana, delavca ali starša, ki jo občuti na svoji koži, medtem ko slepo upa, da ga bo prvi prijel za roko in povedel v lepše čase. Žal ali na srečo, kakor za koga, barva prihodnosti bo odvisna predvsem od tega, kaj smo sami pripravljeni storiti za to pot, kajti spoznanja bodo nenazadnje koristila predvsem nam, še bolj pa našim otrokom, ki bodo za svojo odraslost krvavo potrebovali nova znanja in nove veščine. Veliko več bi videli, ko bi na horizontu priznali pot več generacij, ne zgolj ene. Zato, ker pozabljamo, da je za razvoj posameznika in družbe potrebno gledati tudi v globino in vase, ne zgolj v daljino in predse.

 

 

 

Edin Duraković,

kulturolog ter zakonski in družinski terapevt

www.studio-simbalein.si

 

Podaljšanje pravice do otroškega dodatka
Za podaljšanje pravice do prejemanja otroškega dodatka (pa tudi znižanega plačila vrtca ter subvencije za malice in kosi...
3
Kakšen naj bo stol za šolarja?
Z vstopom v šolo bo otrok več časa preživel sede za mizo, zato je potrebno šolarju zagotoviti stol, ki bo pripomogel k z...
3
Kaj moram vedeti o vzajemnih skladih?
Preden se odločite za varčevanje za otroka v obliki vlaganja v vzajemne sklade, se poučite o tej obliki investicije.
2
Trženje hrane vedno bolj agresivno
V Ljubljani je potekalo tretje srečanje strokovnjakov s področja prehrane, ki so vključeni v Evropsko mrežo za zmanjševa...
2


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Na prvi dan šole staršem prvošolčkov pripa...
Za spremstvo prvošolčka na prvi šolski dan po novem staršema pripada plačan dopust, ne glede na to ali sta zaposlena v j...
Izplačila socialnih transferjev v letu 2020
Preverite, kateri so predvideni datumi za izplačila socialnih transferjev v letu 2020.




Kdaj ste zanosile?
Michonne RR

Pri katerih letih ste prvič zanosile?

pred 20 letom (6%)

20-25 let (24%)

25-30 let (32%)

30-35 let (22%)

35+ let (16%)


Število vseh glasov: 85

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!