Velikokrat se starši znajdemo v situaciji, ko nas otroci ne poslušajo, ne ubogajo naših navodil, nas enostavno ignorirajo, mi pa po navadi izgubimo živce. Kaj se pravzaprav dogaja in kaj storiti, smo preverili pri Familylabovi sodelavki Eriki Plevel.
Otrokova ignoranca je znak, da se otrok v odnosu ne počuti dobro.
Kadarkoli 7-letni hčerki kaj naročim, me sploh ne posluša in ignorira moja navodila. Kot da govorim steni. Uboga me šele, ko ponorim. Kaj delam narobe?
Izčrpana mama
Za nasvet smo prosili Familylabovko Eriko Plevel:
Znak in povabilo
Opazili ste, da je v vajinem odnosu s hčerko nekaj narobe, zato se sprašujete in raziskujete, kaj je to ter ste pripravljeni iskati nove poti, kar je gotovo odličen začetek. Po drugi strani pa vaše vprašanje, kaj delam narobe, kaže, da prevzemate odgovornost za kakovost odnosa z vašo hčerko, kar je pomembno, saj je v odnosu med staršem in otrokom vedno starš tisti, ki je odgovoren za kakovost odnosa.
Zdi se, da se vaša hči v vajinem odnosu trenutno ali pa že nekaj časa ne počuti dobro. To ne pomeni, da niste skrbna mama in da se ne trudite po svojih najboljših močeh zadovoljiti njenih potreb. Pomeni le to, da ona očitno tega ne začuti oz. da ji tega ne pokažete na pravi način. Hčerka vam ne zna povedati, kaj ji manjka, zato vaše zahteve in navodila ignorira ter presliši in vas s tem skuša povabiti, da se ji približate na drug način.
Usmerite se na odnos
Zato se mi zdi pomembno, da za hip pozabite, kaj vse želite, da hčerka naredi in postori, temveč se usmerite predvsem na izboljšanje vajinega odnosa. Poskušajte se ji približati s pristnim zanimanjem zanjo, pri čemer poskušajte več poslušati in manj govoriti. Morda boste od nje dobili tudi odgovor na vprašanje Kaj delam narobe.
V tem trenutku je v vašem odnosu do hčerke pomembno predvsem to, da ji poveste in pokažete, da je dragocena za vas, da jo imate radi in da jo jemljete resno. Iščite trenutke z njo, ko se vam odpre in jo morda kar direktno vprašajte oziroma ji zaupajte svoje občutke v smislu: "Zadnje čase se mi zdi, da kadarkoli ti kaj naročim, me sploh ne poslušaš in to narediš šele, ko ponorim. Ni mi všeč, da je tako, zato me zanima, kaj ti misliš o tem. Imaš kakšen predlog, kako lahko to v prihodnje narediva drugače?" Pri tem bodite čimbolj iskreni in pristni, da bo začutila, da vas iskreno zanima njeno mnenje in da ga ne izrekate le zato, da bi dosegli svoje - hčerino večjo ubogljivost. In potem prisluhnite.
Ali se ji poskusite približati na drug način: "Zdi se mi, da zadnje čase malo časa preživiva skupaj. Kaj praviš, če bi šli jutri skupaj na sprehod ali na sladoled?" Ta čas si potem rezervirajte samo zanjo in skušajte prebiti skupaj z njo sproščeno druženje brez posebnega cilja, kaj bi se morali pogovarjati in pomembnega pogovoriti.
Ne pozabite na KAKO
Iz vaših besed ni bilo razbrati, kaj je tisto, kar zahtevate in pričakujete od hčerke. Ko se nam otroci vztrajno upirajo, se je smiselno tudi vprašati, ali so naše zahteve in pričakovanja do otroka zares realna. Starši namreč velikokrat spregledamo razvojne zmožnosti otrok in od njih pričakujemo nekaj, česar še sami nismo sposobni. Poleg tega KAJ pa ne pozabite tudi na KAKO. Pomembno je namreč tudi to, s kakšnim tonom hčerki kaj naročite, kako od nje nekaj zahtevate oz. način, s katerim izrekate svoja pričakovanja. Ste se kdaj vprašali, kako se hčerka ob tem počuti?
In ali čuti, da ji zaupate, da zmore, ali jo ves čas popravljate in opominjate? Pri stvareh, ki so že lahko hčerina dolžnost in odgovornost, kot je recimo domača naloga in drugo delo za šolo, ji čimprej prepustite čimvečjo odgovornost, pri čemer ji seveda ponudite pomoč, če bi jo res potrebovala. Kot velja pri vse večjem prevzemanju odgovornosti, so tudi pri šolskih rečeh najboljši učitelji naravne posledice. Če bo na primer kaj pozabila ali naredila kakšno napako, bo iz naravnih posledic (zadrega, slaba ocena ...) dobila veliko boljšo lekcijo, kot če jo ves čas opominjate in stojite za njenim hrbtom. Ko gre za domača opravila, se skupaj s hčerko usedite in ji razložite, kaj od nje pričakujete oz. si želite, da kot dragocen družinski član prispeva h gospodinjstvu, pri čemer morate to prej seveda razčistiti sami pri sebi.
Ne glede na to, kakšno težavo bosta s hčerko reševali, dober stik oz. povezanost med vama bo pomagala, da bosta druga na drugo gledali drugače in se drugače dogovarjali o stvareh. In vsakič, ko boste želeli nekaj od nje, se spomnite, na kakšen način bi pristopili k svoji prijateljici ali partnerju ter z enakim odnosom poskusite pri hčerki. Pogosto je za "kratek stik" v odnosu kriv le način, kako pristopamo k odnosu.
Erika Plevel je mama treh hčera (9, 7 in 4 leta), diplomirana inženirka laboratorijske biomedicine in univerzitetna diplomirana organizatorka ter Familylabova sodelavka. Kot sama pravi, je neumorna raziskovalka življenja, vzgoje in odnosov, ki obožuje knjige, globoka razmišljanja in pogovore, zelo rada pa ima tudi tišino, sprehode v naravi in jogo.
|
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: