/61 /11

Katjuša Popović je vodja pisarne društva Ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi. Temeljna naloga društva je nudenje konkretne pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Edina v društvu se izpostavlja v medijih, drugi delujejo skrito. Pred tem je delala kot kriminalistka v policiji. Je mama dveh fantov in pravi, da ji je ta vloga najljubša.

Mia22:

Danes sem slišala zanimivo zgodbo o materi samohranilki. Ali kdaj razmišljate o tem, koliko preizkušenj zmorejo nekatere ženske, pa so še vedno v odlični kondiciji?

Teja6:

Ja, to je res. Pa ne samo to. Samohranilke si morajo življenje zelo dobro organizirati tudi zato, da zmorejo še vso odgovornost, ki jo prinaša služba.

Lea14:

Zadnjič sem na TV-ju gledala pogovor s Katjušo Popović, prej se je pisala Kodele Kos. Je vodja društva Ključ, kjer se edina predstavlja z obrazom, in mati samohranilka dveh sinov. Neverjetno odločna in karizmatična ženska, moram reči.

Mia22:

No, jaz pa Katjušo poznam in sem jo povabila v našo forumsko debato. Lea, kar vprašaj jo, če te kaj zanima.

Lea14:

Z veseljem! Katjuša, že več let delujete v društvu Ključ, ki se ukvarja s preprečevanjem trgovine z ljudmi. Kot predsednica ste se edini izpostavili v javnosti, ostali delujejo skrito. Zakaj?

KatjušaP.:

Sem vodja pisarne društva Ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi, sedem let sem bila tudi predsednica. Temeljna naloga je nudenje konkretne oblike pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Trgovcem z ljudmi je v interesu, da zaradi izgube zaslužka najdejo pobegle žrtve. Če jih hočejo najti, morajo najprej priti do nas, zato so delavke in delavci društva prav tako ogroženi kot same žrtve. Na ogroženost so nas opozarjale partnerske organizacije iz tujine, zato smo se odločili, da se v medijih ne bomo pojavljali z obrazom. Vendar pa se je pred nekaj leti pojavila zgodba o smrti HIV pozitivne prostitutke. Mediji in kvazistrokovnjaki so jo predstavili kot hudobno prostitutko, ki je namerno okuževala poštene slovenske in tuje državljane. Mi pa smo vedeli, da je dekle začelo z delom pri štirinajstih letih v enem od slovenskih nočnih lokalov, da je bila prisilna prostitutka in s tem žrtev trgovine z ljudmi. Takrat smo se odločili, da je treba dati žrtvam glas in obraz in od takrat se pojavljam tudi v medijih.

Lea14:

S čim se društvo še ukvarja?

KatjušaP.:

Pomembna dejavnost društva je preventivna dejavnost. Edini v Sloveniji izvajamo preventivni program, in sicer za starejše osnovnošolce (deveti razred) in mlajše srednješolce (prvi, drugi letnik) o trgovini z ljudmi oziroma o pasteh, v katere se lahko ujamejo mladi in tako nevede in nehote postanejo žrtev trgovine z ljudmi. Naše društvo se povezuje s sorodnimi organizacijami iz Slovenije in tujine. V okviru slovenskih organizacij smo v neformalni zvezi za nenasilje in sodelujemo v nekaterih večjih skupnih akcijah, recimo šestnajst mednarodnih dni proti nasilju nad ženskami.

Teja6:

Je med žrtvami trgovine tudi kaj mamic? Kaj se zgodi z njimi in z otroki?

KatjušaP.:

Med žrtvami trgovine z ljudmi je veliko mam, predvsem takih, ki pridejo iz tujine in so v Sloveniji izkoriščane. V naš varni prostor ne nameščamo mladoletnih oseb, razen v primerih, ko pridejo s svojimi zakonitimi zastopniki. Imeli smo primer, da je bila žrtev trgovine z ljudmi pri nas nameščena s svojim sedemnajstmesečnim otrokom. V takih primerih je treba nuditi pomoč tudi otroku.

Teja6:

Je med žrtvami več tujcev, večinoma žensk oziroma mladoletnic?

KatjušaP.:

Trgovina z ljudmi ni samo prisilna prostitucija, ampak tudi prisilno delo, služabništvo in trgovina s človeškimi tkivi, organi in krvjo. Po statistikah je največ žrtev trgovine z ljudmi žensk in otrok. Če bi se poglobili v prisilno delo, bi se izkazalo, da je med žrtvami tudi ogromno moških. V društvu Ključ dobijo pomoč tako slovenski državljani kot tudi tujci. Nameščene smo imeli tako moške kot ženske.

Mia22:

Morda kakšna bolj konkretna zgodba, brez imen, seveda ...

KatjušaP.:

Že od ustanovitve dalje (2001) se srečujemo s klasičnimi zgodbami, vsako leto pa nas preseneti kakšna neklasična. Klasične so tiste, ko je mlado dekle čustveno zavedeno s strani fanta, v katerega se zaljubi. Ustvarita navidezen – njej se zdi resničen – ljubezenski odnos, on pa jo kasneje izrabi in jo proda za prisilno prostitutko. Ker se upre, jo pretepejo ali posilijo ali ji grozijo, da ji bodo ubili starše. Mlada in prestrašena ženska v tuji državi popusti in gre na cesto ali v hotelsko sobo, kjer jo dlje časa izkoriščajo in kršijo njene osnovne človekove pravice.

Lea14:

Katjuša, kako ste vi zašli na to področje delovanja?

KatjušaP.:

Prej sem delala v upravi kriminalistične policije, kjer sem bila zadnjih nekaj let zadolžena za področje trgovine z ljudmi. Po svojem tridesetem letu sem se začela spraševati, če je moje delo smiselno, saj sem redko videla rezultate svojega dela. Le-ti so odvisni od drugih dejavnikov, med drugim od dela tožilstev, sodišč. Kriminalce se spušča iz pripora in ti še naprej nemoteno izvajajo kriminalna dejanja. Vse to je na mene vplivalo tako, da sem začela razmišljati o odhodu. Kmalu po odpovedi sem soustanovila društvo Ključ in se podala na novo pot.

Mia22:

Ste mama dveh otrok. Kako usklajujete delo z materinskimi obveznostmi?

KatjušaP.:

Vloga mame mi je v življenju najljubša, zato jo opravljam z največjim veseljem. Da lahko uskladim delo in skrb za otroka, je potrebna dobra organizacija. Imam srečo, da imam ljudi, ki mi pri tem pomagajo. Največ mi pomaga mama.

Lea14:

Zaradi specifike svojega dela ne želite izpostavljati otrok. So zaradi narave vašega dela v potencialni nevarnosti?

KatjušaP.:

Od nekdaj varujem svoje osebno življenje in ne želim izpostavljati nikogar, sploh pa ne svojih otrok. Da, to je med drugim povezano tudi s strahom, da bi se jim zaradi dela, ki ga opravljam, lahko kaj zgodilo. Moj nekdanji partner (op. Drago Kos) opravlja delo, ki pri večini ni prav priljubljeno in iz tega je sledil najin dogovor, da ne bova izpostavljala otrok.

Teja6:

Ste se kdaj že znašli v nevarnosti zaradi dela, ki ga opravljate?

KatjušaP.:

Kadarkoli so ogrožene žrtve, ki so pri nas nameščene, se ogroženosti zavedam tudi sama. Lansko leto sem bila fizično napadena s strani pajdašev osumljenca, ki so želeli priti do žrtev, ki so bile za mojim hrbtom. Šlo je za spremstvo dveh žrtev na pričanje proti osumljencu. Na srečo so bili v bližini policisti, ki so zaščitili žrtvi, mojo sodelavko in mene.

Lea14:

Kako pa je delo v policiji vplivalo na vaše družinsko življenje?

KatjušaP.:

Predstavljajte si, da pridete zjutraj v službo in se ob kavi s sodelavci pogovarjate o posilstvih, umorih, zlorabah in potem 8 ur ali več spet razmišljate o tem. Od jutra do večera negativne informacije. V človeku se razvijejo različne strategije preživetja in ena izmed teh je, da postaneš ciničen ali pa neobčutljiv. Na srečo sem prišla samo do faze, ko sem postala sumničava in sem se doma, predvsem do svojega takrat pubertetnega sina, začela vesti preveč zaščitniško. Na to me je sam opozoril in mi rekel, naj ga pustim živeti in uživati ter da niso vsi ljudje pokvarjeni.

Lea14:

Je biti mama samohranilka težek izziv?

KatjušaP.:

Naziv samohranilka sem si v življenju pridobila dvakrat. Prvega sina Bruna sem rodila pri enaindvajsetih letih in je sad mladostnih idealov in ljubezni na prvi pogled. Kmalu po njegovem rojstvu sva se s prvim partnerjem razšla, vendar do danes ostala v zelo korektnih odnosih. Drugič sem si naziv samohranilke pridobila nedavno, ko sva se z Andraževim očetom razšla. Samohranilka? Mojih dveh sinov ne hranim sama, njuna očeta delita stroške z mano. Prav tako jih ne vzgajam sama, saj opravljata vse očetovske funkcije, prepričana sem, da nekatere celo bolje kot tisti očetje, ki živijo s svojimi otroki. Otroka mi ne predstavljata dodatne obremenitve, ampak sprostitev, ker se z veseljem podam v njune svetove. Svet starejšega sina so prvi koraki v samostojno življenje, prvi resni izzivi in odločitve. Star je enaindvajset let. Svet drugega, enajstletnega sina, je igra, veliko smeha, še vedno veliko otroške iskrenosti. Od obeh dobivam toplino, ki jo potrebujem, da lahko živim srečno in polno življenje.

Lea14:

Kdo vam pomaga pri skrbi za otroka?

KatjušaP.:

Dokler je bil moj oče še živ, sta mi pomagala oba starša. Pri drugem sinu pa ima poleg mene glavno vlogo njegov oče. Pri nas je naš mlajši tako priljubljen, da je skoraj vrsta, kdo se bo družil z njim. V vrsti vedno stojita babica oz. moja mama in njegov starejši brat. Res nimam težav s tako imenovanim varstvom, če ga potrebujem.

Mija22:

Kako si vzgojo in skrb za otroka delite z očetoma obeh sinov?

KatjušaP.:

Pomembno je, da imata otroka redne stike z očetoma, zato to ves čas spodbujam. Bruno seveda že zdavnaj nima več določenih dni, ki naj bi jih preživel z očetom, največ časa pa zdaj preživi s svojo punco. Preživel je obdobje pubertete in nekateri trenutki so bili težavni. Takrat smo uvedli trojno starševstvo: o vseh težavah smo se pomenili vsi trije starši skupaj z njim, njegov oče, moj partner in jaz. Prepričana sem, da je bila to prava pot. Z Andraževim očetom pa sva se dogovorila za skupno skrbništvo. V teoriji to morda ni tako, kot to peljeva midva: najin otrok je vsakodnevno v fizičnem stiku z obema staršema, kar od naju zahteva veliko komunikacije in organizacije. Za tak način sva se odločila zato, ker je Andraž zadnji na tem svetu, ki je kriv, da sva se razšla. Puberteta je pred vrati. Kot mama se je ne bojim, ker vem, da ne bom sama z otrokom v tem obdobju.

Lea14:

Kako izgleda običajen dan, ki ga preživite skupaj z otrokoma?

KatjušaP.:

Vstanem ob pol sedmih, si skuham kavo in potem zbudim otroka. Bruno že ima izpit in Andraža odpelje v šolo, potem odpelje v službo še mene. Ure v službi hitro minejo, ker imam zelo dinamično delo. Najrajši imam dneve, ko prideta po mene Bruno in njegovo dekle Iva. Poberemo še Andraža, gremo domov in skuhamo kosilo. Vsi štirje radi kuhamo, naj pohvalim mlajšega, ki mu gre učenje kuhanja dobro od rok – malo pred novim letom nas je presenetil z odličnim džemom iz gozdnih sadežev, ki ga je naredil sam. Ob sedmih zvečer gre Andraž na nogometni trening, ta čas izkoristim za tek ali kavo, ob devetih smo vsi ponovno doma, poklepetamo in gremo počasi spat. Vikendi so v znamenju nogometnih turnirjev in letno/zimskih lig. Ker je Andraž zagrizen nogometaš, ga spremljamo na tekmah. Kadar nam uspe ujeti vikend brez omenjenih obveznosti, si privoščimo dan v naravi. Deževen vikend pa preživimo tako, da lenarimo – v našem družinskem žargonu rečemo, da »gnijemo«.

Mija22:

Kakšen je vaš način življenja? So vam blizu ekološke vrednote in zdrav način življenja?

KatjušaP.:

Največji ekolog v družini je Andraž in me nemalokrat opozori na kakšno napako, ki jo naredim. Zdrav način prehranjevanja in življenja sta mi zelo blizu. Rada imam šport, najrajši tečem in plešem. Zadnja leta se vključujem v organizirane teke, moj največji uspeh je pretečen ljubljanski polmaraton pred dvema letoma. Moja sezona teka se začne takoj po novem letu in prvi tek, ki se ga udeležim, je tek Povežimo soline.

Teja6:

Pri delu ste priča težkim zgodbam. Vas kdaj premagajo čustva, sočutje?

KatjušaP.:

V pogovoru z žrtvijo me sočutje ne premaga, si pa dam duška ter dovolim, da me čustva premagajo v timu in pred supervizorjem. Delo, ki ga opravljam, lahko pripelje do izgorelosti, zato moram skrbeti za psihično in fizično kondicijo ter za kakovosten odmik – dopust. Vsako leto si privoščim dolg letni dopust, optimalni so trije tedni. Preživim ga v krogu svojih otrok in mame ter prijateljev, ki jih ne vidim celo leto in s katerimi se veliko presmejim. Vse to na sanjskem otoku v srcu Dalmacije, od koder izhaja moja mama. Med dopustom izklopim telefon, računalnika in televizije tam ne uporabljam.

Teja6:

Kakšne so vaše vrednote in metode pri vzgajanju otrok?

KatjušaP.:

Najpomembnejše je otroku dati absoluten občutek zaupanja. Vedno znova mu moraš dopovedovati, da se vedno lahko vrne domov, ne glede na to, kaj se mu zgodi, in da so tudi najhujše težave rešljive. Vrednote pa so iskrenost, spoštovanje vsakega človeka, samospoštovanje ter učenje/delo.

Mija22:

Kaj bi svetovali zelo mladim mamicam, tistim, ki se za ta korak odločijo, še preden dozorijo?

KatjušaP.:

Najprej bi rekla, da je vsaka (mlada) mamica pogumna in da vsaki želim, da bi imela v nosečnosti in ko se otrok rodi, podporo in pomoč pravih oseb. Lastne sanje se takrat za trenutek umaknejo, ustavijo, prednost dobi otrok, vendar to ne pomeni, da jih ne bodo mogle doseči malce kasneje. Govorim o šolanju, študiju. Za vse je še veliko časa in pogum velja.

Lea14:

Kaj pa žrtve, ki jih skušate zaščiti, kako se znajdejo v tovrstnih situacijah?

KatjušaP.:

Žrtve trgovine z ljudmi spadajo v marginalno skupino, še težje pa je, če imajo otroka. Zelo težko je namreč dobiti celostno pomoč tako za otroka kot zanjo, saj imata različne potrebe. V primerih, ko se nam zgodi, da dobimo v varni prostor mlado mamico, se resnično trudimo, da zagotovimo tako njej kot otroku optimalno pomoč. Otroka vključimo v običajne aktivnosti, primerne njegovi starosti, medtem ko z mamo izvajamo vse oblike pomoči, ki so potrebne.

Lea14:

Kaj bi svetovali dekletom, da se ne bi znašle v takšnih situacijah?

KatjušaP.:

Pasti, da postaneš žrtev trgovine z ljudmi, je zelo veliko. V vsakdanjem življenju jih ne opazimo, še posebej, če smo zaupljivi. Dekletom svetujem, da sprejmejo vse, kar se jim dobrega ponuja v življenju, vendar naj bodo ob tem previdne v smislu, da zberejo čim več informacij o ponujenem dobro plačanem delu, o neznancu, s katerim klepetajo preko spletne klepetalnice, ki pravi, da je dobrosrčen in šarmanten moški, ter naj pomislijo, zakaj bi jim nekdo plačal pot in vse stroške, povezane s tem, da bi jim bilo lepo in od tega ne zahteval nič. Življenje je sicer lepo, vendar marsikdaj zahrbtno.

Mija22:

Se bosta vaša sinova podala po vaših stopinjah?

KatjušaP.:

Oba sta po meni pobrala ponos, temperament, socialni čut in občutek za pravičnost. Prepričana sem, da ne bosta šla po moji poti, ampak po svoji. Zagotovo pa bosta na tej poti borca, tako kot sem sama.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Januar/februar 2010