Naša tokratna sogovornica Kristina Plavšak Krajnc je direktorica Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji (www.coe.si). Slovenija tej mednarodni vseevropski organizaciji s sedežem v Strasbourgu, ki povezuje že 47 držav članic ter 800 milijonov Evropejk in Evropejcev, predseduje med letošnjim 12. majem in 18. novembrom. Glavna naloga tega predsedovanja so otrokove pravice, zato nas še toliko bolj veseli, da smo lahko z gospo Kristino tudi osebno poklepetali. Kristina Plavšak Krajnc nas je navdušila s svojo predanostjo delu in družini (je mamica štiriinpolletnega fantka), s svojim mladostnim in inovativnim duhom, z razgledanostjo, visoko motiviranostjo ter zavzemanjem za otrokove pravice in proti krivicam, ki otroke žal še vedno vse prepogosto doletijo.

 

Kristina Plavšak Krajnc se je rodila 22. marca 1971 v Ljubljani. Leta 1994 je diplomirala iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede, magistrirala pa leta 1996 iz mednarodnih odnosov na šoli za mednarodne in javne zadeve Columbia University v New Yorku (ZDA). V letih 1996–2000 je bila zaposlena v Kabinetu predsednika vlade dr. Janeza Drnovška kot svetovalka za odnose z javnostmi. V času njegovega zadnjega mandata za predsednika države pa je bila zadolžena za delo z nevladnimi organizacijami.

 

 

Polonca

Pravkar sem imela hud boj z najmlajšim sinom. Prejšnji teden se je naenkrat odločil, da si ne bo več umival zob in konec. Več kot pol ure sem se pregovarjala z njim in priznam, da me je imelo, da bi ga dvakrat okrog ušes, ampak sem se zadržala. Čeprav kar nekaj mojih kolegic pravi, da to ni nič takega, se mi zdi, da bi bil zame osebno to zelo velik poraz.

 

Pikapoka123

Se strinjam s teboj. Mene starši niso nikoli udarili in ta pozitiven vzorec prenašam naprej. Vendar pa sem zadnjič brala, da je velika večina staršev tako v Evropi kot tudi v Sloveniji prepričana, da je telesno kaznovanje otrok popolnoma normalna vzgojna metoda.

 

GregorZ

Kot otrok sem bil zares velikokrat tepen. Pa tudi v šoli mi marsikatera klofuta ni ušla. Kakšno ponižanje in krivica! Komaj čakam, da bo tudi pri nas sprejet zakon, ki bo zakonsko prepovedal telesno kaznovanje otrok.

 

Kristina PK

V Sloveniji žal še nimamo zakonske prepovedi telesnega kaznovanja. Družinski zakonik, ki naj bi vseboval tudi takšno prepoved, je že precej dolgo v postopku. Na to opozarja tudi varuhinja človekovih pravic. Na Svetu Evrope poudarjamo, da je zakonska prepoved telesnega kaznovanja nujen pogoj, ne pa zadosten. Nujno je treba v zakonodaji zapreti to področje, vzporedno pa je treba pripraviti in izvajati ustrezne ukrepe in aktivnosti, s katerimi bi staršem pomagali, da svoje odnose z otroki vidijo v novi luči. Samo nekaj prepovedati ni dovolj, treba je ozaveščati, treba je delati na mentaliteti ljudi, starše izobraževati in jim svetovati za pozitivno starševstvo.  

 

GregorZ

Pozdravljeni, Kristina! Kašno veselje, da lahko klepetamo z vami. Slišal sem, da je Svet Evrope lansko leto začel kampanjo za prepoved telesnega kaznovanja otrok. 18 držav je ta zakon že sprejelo, Švedska na primer že leta 1979!

 

Kristina PK

Tako je. Švede se pogosto navaja kot vzorčni primer, saj so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli prepoved telesnega kaznovanja. Po desetletjih izobraževanj in prizadevanj na Švedskem se je število tistih, ki menijo, da je telesno kaznovanje še vedno normalno, zmanjšalo z več kot 50 odstotkov na 5 odstotkov vseh vprašanih. Dejansko gre za generacijske preskoke. Tudi mi delamo na dolgi rok. Potrebno je veliko potrpljenja in tudi veliko ljubezni do staršev, kajti z neko prepovedjo bi lahko dosegli le to, da se ljudje umaknejo v obrambno linijo svojega doma in zaprejo svoja vrata. Tega pa ne želimo. Naš namen ni, da bi te starše množično zapirali. Želimo jim le podati roko in pomoč, saj pogosto ne vejo, kako bi ravnali.

 

Pia39

Kristina, ste direktorica Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji. Ali v času predsedovanja pripravljate kakšne posebne dogodke, ki bi bili zanimivi tudi za nas starše?

 

Kristina PK

Res je, Slovenija predseduje Odboru ministrov Sveta Evrope od 12. maja do 18. novembra. Glavni koordinator aktivnosti je ministrstvo za zunanje zadeve, posamezne aktivnosti pa prevzemajo tudi druga področja. Informacijski urad Sveta Evrope je bolj spodbujevalec. Izjemno pa nas veseli, da so ena od temeljnih nalog slovenskega predsedovanja ravno otrokove pravice, kjer smo s sodelavci kar najbolj aktivni. Skupaj z mladimi animatorji iz Zavoda Enostavno prijatelji že celo leto pripravljamo številne ustvarjalne delavnice za otroke, starše, stare starše. Tako bomo od 10.–13. 9. 2009 na Otroškem bazarju v Ljubljani ustvarjali pod naslovom »Evropa je več, kot si misliš« – otroci bodo izdelovali vesoljska plovila, zapestnice prijateljstva, lovilce sanj, maske in inštrumente, vse v duhu vrednot Sveta Evrope proti nasilju, za razumevanje različnosti in enakopravnosti, za strpnost in solidarnost.

 

Sodelujemo pa tudi pri pripravi enega najpomembnejših dogodkov slovenskega predsedovanja – dvodnevni mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem, ki se bo zgodila na najvišji ravni. Organizira jo Ministrstvo za zunanje zadeve RS, skupaj z Uradom varuha človekovih pravic in Državnim zborom. Častni pokrovitelj konference bo predsednik RS dr. Danilo Türk.

 

Polonca

To se pa sliši zanimivo! Kje in kdaj se bo odvijala konferenca? Bo dostopna tudi širši javnosti?

 

Kristina PK

Dogajala se bo v tednu otroka, 6. in 7. oktobra v Državnem zboru. Osnovni namen te konference je ozaveščanje o otrokovih pravicah, predstavitev različnih akterjev, ki delujejo na tem področju, izmenjava njihovih dobrih praks. Konferenca ima tudi nekaj inovativnih pristopov. Na njej bodo sodelovali otroci, saj je naš moto »Nič o otroku brez otrok«. Otroci bodo tako predstavljali svoj zorni kot, svoje projekte. RTV Slovenija bo konferenco prenašala in bo tako dosegljiva širšemu krogu ljudi, ne samo tistim, ki ji bodo prisostvovali v Državnem zboru. Hkrati bo dostopna skupinam, ki so pogosto deprivilegirane. Prevajana bo namreč tudi v znakovni jezik.

 

Andreja_B

Kristina, tudi sama si mama. Vem, da je to precej osebno vprašanje, ampak kaj bi storila, če bi videla, da nekdo, na primer vzgojiteljica, klofuta tvojega otroka, ker je bil poreden.

 

Kristina PK

Upam, da se to ne dogaja več, niti v vrtcih niti v šolah! Tudi zaušnica je telesno kaznovanje in ni sprejemljiva. Vsaka klofuta boli. Težko učimo otroka, naj bo nenasilen, če se sami ne moremo obvladati. Taka lekcija se nam lahko hitro maščuje. Dokazano je, da telesno nasilje nima niti pozitivnih učinkov niti učinkov discipliniranja. Zakaj me lahko vi, če bi vas sedajle oklofutala (čeprav gre to po forumu bolj težko), prijavite policiji, medtem ko se za telesno kaznovanje otrok izmišljujemo najrazličnejše izraze, npr. šeškanje, naviti uro, čeprav je to tepež. Klofuta je klofuta!

 

JanaNaja

Kako pa svojega sina učiš, kaj so njegove pravice? Se zna postaviti zase? Pri moji Anji sem opazila, da se vedno umakne, ko se ji zgodi krivica, in se mi o tem sploh ne upa povedati.

 

Kristina PK

Moj otrok je te vrste, da ga ni bilo treba posebej učiti, da uveljavlja svoje pravice in sebe. Prav obratno, bil je otrok, ki je začel izrazito neverbalno komunicirati. V vrtcu je bil med tistimi, ki so grizli in tepli. Mogoče je tudi to izkušnjo dobro deliti naprej. Očitno ni nujno, da otrok, ki grize in tepe, izhaja iz neurejenega družinskega okolja. Pri nas namreč že generacije niso telesno kaznovale. Ne moja mama ne babica. Pa smo vseeno imeli pogovore v vrtcu. Moj sin je bil med najmlajšimi v vrtcu in očitno se je tako uveljavljal. Skratka, vsakega otroka je treba individualno obravnavati, mu prisluhniti, zakaj se nekaj dogaja, in ga naučiti komunicirati. Če mu kaj ni prav, ga je treba naučiti, da to pove, ne pa, da najprej ugrizne.

 

Andreja_B

Omenila si, da je bil tvoj otrok med najmlajšimi v vrtcu. Sama bi želela, da bi moj Tibor lahko ostal še doma pri babici, žal pa je tašča ravno prejšnji mesec kar hudo zbolela in tako ne bo mogla prevzeti varstva. Sedaj smo na čakalni listi za vrtec …

 

Kristina PK

Moj fantek je že pri 10. mesecih šel v vrtec. Na splošno imam dobre izkušnje, vendar pa je pomembno, da se vsaka mamica sama odloči, kaj je najbolje. Jaz sem želela, da gre čim prej v vrtec, vedela pa sem, da imam varnostno varovalko pri moji mami. V primeru bolezni in odsotnosti sem vedela, da bo lahko mali pri njej. Tudi za otroka je tako bolje, v vrtcu ima zagotovljene vse kakovostne storitve, hrano, spanje, program aktivnosti.

 

Pia39

Vaša služba je gotovo zelo naporna. Kako vam uspe usklajevati službene obveznosti z družinskimi? Vam pri tem pomaga partner, starši? Pri nas je tako, da sem vedno za vse sama in si sploh ne predstavljam, kje bi našla energijo še za poklicno kariero.

 

Kristina PK

Pri nas doma smo »ekipa«. Delo si delimo, moj mož tudi veliko pomaga in se ukvarja z otrokom, čeprav ima kar zahtevno službo, brez vnaprej znanega urnika. Mi pa zelo veliko pomaga moja mama, na katero se lahko vedno zanesem.

 

JanaNaja

Odkar sem šla nazaj v službo, imam občutek, da se skoraj ne vidimo več. Z možem izmenično tekava po tisočih opravkih in včasih me je kar malo strah, da se ne bomo v vseh teh obveznostih odtujili, začeli živeti drug mimo drugega. Današnji življenjski tempo je vedno bolj zahteven.

 

Kristina PK

Res je, problem današnjega časa je, da ves čas begamo po različnih aktivnostih. Tudi ko smo doma, ženska kuha, bere, gleda televizijo, tipka na računalnik, vse naenkrat. Mislim, da je izredno pomembno, da si tisti čas, ko si z družino, zgoščeno skupaj. Da slediš. Da veš, kaj se komu dogaja. Mi smo vzpostavili tak majhen obred – zvečer se usedemo, pojemo večerjo in se pogovarjamo, kakšen dan je imel kdo. Da je družina povezana med seboj, ni potrebno, da 12 ur na dan tiči skupaj. Vsak rabi svoj prostor. Tudi otrok. Pomembno pa je, da takrat, ko si skupaj z družino, da si 100-odstotno predan in povezan. Kvantiteta ni toliko pomembna.

 

Polonca

Še dobro, da se poleti ta naporen tempo malo umiri. Mi imamo za sabo zares krasen dopust. 14 dni smo preživeli na morju, kljub precejšnjim luknjam v družinskem poračunu. Najmlajša se je naučila plavati, juhuhu. Mož je z Binetom cele popoldneve nabiral ježke in školjke. Vsak večer smo se dolgo pogovarjali in potem brali pravljice. Mislim, da je to to, kar pravi Kristina o kakovostnem preživljanju skupnega časa.

 

Kristina PK

Počitnice so tudi zame in za našo družino zelo dragocene. Da se priklopiš nazaj, se spet spoznavaš in povezuješ. Zato mi ni čisto jasno, kako to, da nekateri starši hodijo na dopust tja, kjer se dogajajo najrazličnejše animacije. Da se otrok zamoti, da ne sprašuje in da je spet daleč od njih. Fizično so sicer skupaj, drugače pa zelo daleč drug od drugega. Namesto da bi se skupaj igrali in izmišljevali igre, to naredi najet animator. Kar je spet beg od otroka in samega sebe.

 

Pia39

Kristina, glede na vašo mladost in poslovne uspehe, vam delo gotovo veliko pomeni. Ste vedno vedeli, na katerem področju želite delovati?

 

Kristina PK

Lahko povem, da sta mi prav nosečnost in otrok okrepila neko vrednostno navigacijo. Da sem se zavedla, v kateri smeri se želim razvijati, kje želim delovati, kje želim pustiti svojo sled. Že med nosečnostjo in porodniško sem tako začela delati v nevladni organizaciji, ki sem jo pred leti ustanovila s sodelavko. Ugotovila sem, da imam delovno mesto, ki ga lahko sama soustvarjam. Po koncu porodniške pa sem dobila ponudbo o zaposlitvi ravno na področju dela, ki sem si ga sama izbrala. To je bila zame enkratna priložnost in zelo velik privilegij. K sodelovanju na področju nevladnih organizacij me je namreč povabil pokojni predsednik Slovenije, dr. Janez Drnovšek. Tako sem v njegovem uradu leta 2006 koordinirala humanitarno akcijo Svet za Darfur, do konca mandata 2008 pa smo spodbujali in podpirali številne projekte, dogodke in aktivnosti nevladnih organizacij, tako na primer za promocijo prostovoljstva, medgeneracijskega sodelovanja, za strpnost in solidarnost v družbi, spoštovanje pravic ljudi z manj priložnostmi idr.

 

GregorZ

Na področju nevladnih organizacij delujete zadnja leta. Kaj pa ste počeli pred tem? Kaj ste študirali?

 

Kristina PK

Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani sem študirala novinarstvo. V zadnjem letniku pa me je pričelo zanimati predvsem področje mednarodnih odnosov. Po ekskurziji v ZDA pa je odločitev, da želim še študirati, se osebnostno in intelektualno razvijati, prišla povsem spontano. Nato sem bila izbrana na magistrski študij na Centralnoevropsko univerzo, (takrat je bila podružnica še v Pragi, sedaj je v celoti v Budimpešti). Vpisala sem se na oddelek za evropske študije. Na univerzi so imeli paketni dogovor z najbolj uglednimi zahodnimi univerzami v Evropi in Ameriki. Kandidirala sem in bila tudi izbrana na Columbia University (New York), kjer sem tudi magistrirala.

 

JanaNaja

Uau, to je pa moralo biti zares zanimivo, pa verjetno tudi zelo naporno? Če prav vem, Columbia slovi kot ena najboljših, a tudi najbolj zahtevnih univerz?

 

Kristina PK

Bilo je super. Mislim, da bi morali vsi to doživeti. Ko smo mladi, pa tudi malo starejši, potrebujemo neko prevetritev, da nam nekdo odpre oči, glavo, srce. Da vidimo, da ne obstaja le ena teorija, ena rešitev, ena vrsta ljudi. Da imaš možnost slišati različne poglede, spoznati ljudi z različnih koncev sveta, da imaš možnost z njimi sodelovati, diskutirati ... To je bilo zame eno najbolj energičnih let. A tudi zelo naporno. Bilo je veliko sprotnega dela, tam kampanjsko ali ob delu ni mogoče študirati. Skoraj nemogoče. Moja šola za profesionalne diplomate je zahtevala tudi praktično prakso, zato sem v okviru študija (poleg študijskih obveznosti) štiri mesece delala na Misiji RS pri Združenih narodih s takratnim veleposlanikom dr. Danilom Türkom, od katerega sem se ogromno naučila in me je tudi jemal na nekatere sestanke v varnostni svet in generalno skupščino. To leto mi je ogromno dalo in bila sem ravno prav odprta in polna mladostne energije, da sem lahko vse to posrkala. Ko sem se vrnila v Slovenijo, so me zopet po spletu naključij klicali iz kabineta dr. Drnovška, če bi pri njih delala kot pripravnica. Začela sem kot ena najmlajših. Stara sem bila 25 let!

 

Pia39

Če prav razumem, ste potem za dr. Drnovška delali dvakrat?

 

Kristina PK

Tako je, najprej, ko je bil predsednik vlade, nato pa še, ko je bil predsednik republike. Moram poudariti, da je bila to zame zelo dragocena izkušnja, da mi je osebnostno zelo veliko dal in da tudi v trenutnem razmišljanju in delovanju je še vedno nekako z mano.

 

GregorZ

V slovenski družbi je še vedno zakoreninjeno mišljenje, da je ženska lahko dobra mama ali uspešna v poslovnem svetu. Da oboje ne gre. Vam je, kot kaže, uspelo premagati ta stereotip?

 

Kristina PK

Jaz se ne strinjam s to trditvijo, da si lahko le stoodstotno predana mama ali pa imaš stoodstotno kariero. Življenje ni črno-belo, ampak je mozaik. Ko sem se po porodniški vrnila na delo, sem bila zelo zadovoljna, ker nisem bila več samo doma in z otrokom. Lahko sem ustvarjala, imela svoj prostor, svojo identiteto. Mislim, da svojemu otroku tako še več dajem. Če sem zadovoljna, osmišljena mama, ki uživa v svojem delu, sem tudi z otrokom bolj srečna. Ta osebni vstop se mi zdi pri usklajevanju materinstva in kariere zelo pomemben, da nimaš občutka, da zaradi otroka v življenju kaj zamujaš oziroma da po drugi strani nimaš slabe vesti, da nisi z otrokom. Treba se je prepustiti, hkrati pa organizirati. Seveda je to zelo težko in vsak mora najti svojo pot.

 

Andreja_B

Kljub temu pa verjetno tako odgovornih nalog takoj po porodniški ni bilo lahko nositi?

 

Kristina PK

Bila sem izjemno motivirana, zaradi same narave akcije, pa tudi zato, ker sem vedela, da moram optimalno izkoristiti svoj čas v službi. Ko pa sem doma, za vrati pustim službene obveznosti in sem kolikor se le da s svojim otrokom, ki

je takrat imel dobro leto. Zdi se mi, da sem bila skrajno dobro organizirana. Naučila sem se spati po kosih, otrok je ravno začel hoditi v vrtec, zato je bilo veliko otroških bolezni prva leta. Tako sem vedno vse stvari naredila takoj in nisem prelagala na jutri, saj nisem vedela, kaj se lahko zgodi. Ali bo otrok zbolel, bom imela slabo noč itd. Bila sem zelo učinkovita in to so moji sodelavci in nadrejeni prepoznali. Delodajalec me je vedno spodbujal in mi zaupal, da bo delo opravljeno. Ocenjeval me je po rezultatih, ne po količini ur, prebitih na točno določenem mestu za točno določenim računalnikom.

 

Pikapoka123

Škoda, da več delodajalcev ne razmišlja tako. Vsaj jaz imam take izkušnje, da mladih mamic nihče ne jemlje prav resno!

 

Kristina PK

Sama sem se iz te svoje pozitivne izkušnje zelo veliko naučila. Ko sem iskala novo zaposleno, sem tudi izbrala mamico, ki je bila ravno po porodniški. In nisem se zmotila. Je skrajno učinkovita, pridna, organizirana, ne glede na morebitne bolniške zaradi otroka. Tako bi rada to pozitivno izkušnjo delila tudi z drugimi delodajalci. Mlada mamica lahko na novo delovno mesto zelo veliko prinese. Take mamice smo lahko zelo motivirane, če nas seveda delo zanima, skrajno dobro organizirane, pridne, učinkovite, zelo dobro znamo selekcionirati, kaj je pomembno, kaj ni pomembno. Tudi sama sem neuradno že veliko slišala o diskriminaciji, ki se mladim mamicam dogaja pri zaposlovanju kot tudi pri dodelovanju novih delovnih nalog na obstoječem delovnem mestu. Zakaj bi bile mlade mamice manj vredne? Njihov prispevek je vendar lahko zelo velik!

 

Tako, sedaj pa me obveznosti kličejo. Naj na koncu dodam le še to. Nekdo ti lahko da tisoč nasvetov, vseeno pa moraš pravi odgovor poiskati sam. Je pa zame vzgoja otroka najtežja stvar na svetu. In seveda najpomembnejša!