Knjigo je navdihnila družinska izkušnja. (Šimen Zupančič)

/11 /11

Starši se večkrat sprašujemo, kdaj je tisti zadnji čas, da otroku vzamemo dudo. Je pripravljen? Kako naj to storim?

Otroci pa se od svoje zveste prijateljice in tolažnice težko ločijo. Tako izkušnjo ima tudi novinarka Katja Božič, ki je po navdihu družinske izkušnje ustvarila zgodbo Dudožer in Jakova duda. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako je zgodba nastala in kaj svetuje staršem, ki se borijo z odvajanjem od dude.

Od kod ideja za pravljico?

Pravljico je pravzaprav navdihnila družinska izkušnja. Sin Jaka se vse do tretjega leta ni mogel ločiti od dude. Vse smo poskušali, da bi ga odvadili, pa ni nič zaleglo. Na koncu sva mu s partnerjem dudo, ki mu je ponoči padla iz ust, malo odrezala in nacefrala, da je bilo videti, kot bi jo nekdo odgriznil.

Povedala sva mu, da je ponoči prišel zmajček Dudožer in si zaželel njegove dude. Očitno se mu je duda v tistem trenutku tako zagabila, da je rekel, naj jo vrževa v smeti. Iz previdnosti sva jo pospravila, otroci si hitro premislijo, a za dudo od tistega trenutka naprej, ni nikoli več vprašal. Očitno je prišel pravi čas. Je pa najina ideja delovala tudi pri sodelavki. In pri tem bi tudi ostalo, če me ne bi prijateljica spodbudila, da o tem napišem knjigico za otroke, saj lahko pomaga še komu.

Se vam zdi, da se otroci največ stvari naučijo prav prek pravljic, ki jim jih pripovedujemo starši?

Ja, učenje prek pravljic se mi zdi nekaj najlepšega in pravzaprav najmanj boleče. Za svoja otroka sem imela kar nekaj takšnih knjigic. Spomnim se Meda Jaka - ker je sin prav tako Jaka, se je z lahkoto poistovetil z njim. Kasneje, ko pa smo imeli kakšne težave z različnimi strahovi, izbruhi trme, ljubosumjem, deljenjem igrač..., so mi pa zelo prav prišle Zdravilne zgodbe Mie Bone in Petre Julie Ujawe.

Kako pomembne so pravljice v otroštvu?

Večernih trenutkov, ko smo se v postelji stiskali z obema otrokoma in sem jima prebirala pravljice, ki sta si jih sama izbrala v knjižnici, ne bomo ne jaz ne otroka verjetno nikoli pozabili. To je bil čas samo za nas, ki smo ga komaj čakali. Čeprav danes ne beremo več toliko, si zvečer pred spanjem še vedno za vsakega vzamem čas, da se malo pogovorimo in na ta način čutimo, da smo si blizu. Hočem reči, da branje pravljic zagotovo utrjuje vezi med otroci in starši. Poleg tega spodbuja njihovo domišljijo, vpliva na besedni zaklad in upam, da kasneje tudi na ljubezen do branja knjig. Skozi zgodbe otroci spoznavajo svoja čustva in nenazadnje tudi sebe.

Čudovite so tudi ilustracije - zakaj ste se odločili za to ilustratorko?

Želela sem si take, srčkane ilustracije, živahnih barv, kakaršne pritegnejo tudi mene, ne samo otroke. Razmišljala sem, na koga bi se obrnila. A ilustratorko sem imela pravzaprav pred nosom. Ko je zgodbico prebrala sodelavka Ksenija Konvalinka grafična oblikovalka na reviji Jana, je bila navdušena. Takoj je imela pred očmi tega zmajčka in me prosila, ali bi knjigo lahko ilustrirala. Narisala je zmajčka in me osvojila.

Kaj bi svetovali staršem, ki imajo težave, ker njihov otrok kar noče in noče izpustiti dude?

Otroci so različni. Jaz sem pri svojem ugotovila, da mora za vse nastopiti pravi čas. Če moj otrok ne bi bil čustveno zrel za tako odločitev, ga tudi zmajček Dudožer verjetno ne bi prepričal.