Družinsko živjenje je lepo, a za to je potreben čas.

/11 /11

Družinsko živjenje je lepo, a za to je potreben čas. Ko vstopi novo bitje v družino, sama pravim, da ne vstopi samo eno, ampak jih pride več. Še nekaj namišljenih: kakšen otrok bo, kakšni starši bomo in kakšna družina bomo. Res je, da je prav, da imamo tovrstne cilje in k njim sledimo, a vprašanje je, kaj je tisto, kar na zadaj žene. Kolikokrat ob tem se v vas pojavi dvom, primerjanje, da drugi delajo bolje itd. Joj, teh jazbecev je polno na tej gredi. :-D

Tokrat pa bi se raje dotaknila nečesa drugega. Tistih trenutkov, ko si včasih ne upamo, da se prepustimo toku življenja, ker nas tolikokrat bremeni plašč vzgoje. No, sami sebe bremenimo. :-D

Pomislite o vseh tistih trenutkih, ko so reči samo stekle in ste v sebi začutili, jaaaa, to je družina, to je starševstvo. Ko ni bilo dvomov (mogoče so na obisk prišli pozneje), ni bilo nesigurnosti. Bila je le ... A veste kaj? Se vam svita? Bila je ljubezen. Bili ste popolnoma predani in povezani s srcem in delovali iz tam, kjer se pretaka življenje.

Kadar ste obremenjeni s tem, kar govorijo vsi, da je v družini potrebno delati, da je vse ok, kaj dati otroku, potem reči ne stečejo in to v sebi čutite. Sprašujete se, zakaj se ene reči ne zgodijo ali jih ne začutite, če pa vse naredite, kar je potrebno. Le da jih ne delate iz srca.

Sama pa vas vabim, da se večkrat prepustite uživanju in te reči se enostavno zgodijo in jih ne moreš načrtovati. Tako kot vsega življenja ne do potankosti in vsake minute. Se zgodijo.

Ker postajajo dnevi toplejši, vas vabim, da stopite tja, kjer teče življenje. Otroci vam bodo tako hvaležni, samo ne na način kot to pričakujete vi. Dajte stran tudi tega jazbeca in samo bodite, povezani, srečni in v ljubezni ter si drznite:

• Pljuvati češnjeve koščice ali pa pljuvati z balkona – saj ne boste to delali vsak dan, zabavno pa zna biti in zaradi tega otrok ne bo nevzgojen.
• Loviti mavrico.
• Drsati se po tazadnji na gozdnem hribčku – boste rekli, da ne gre! Ni res, še zabavno je. Vas je strah, da boste umazani? Jaz pa vas vprašam: imate vodo doma? Ste za v gozd oblekli najboljše hlače zase in za otroka?
• Kotaliti se po hribčku – kaj vas ustavlja? Vam je nerodno, tega odrasli en delajo? Sami jazbeci. Lahko stojite mogočno zraven ali pa rečete otroku: »Še jaz grem!« Pa mi povejte, kaj mu bo bolj ogrelo srce?
• Skakati po lužah – nekaj norega! Enostavno moraš čutit, kako ste ti mokre hlače prilepijo na noge.
• Iti v potok bos – veste kaj paše!

Pa še to vam povem. Vsi otroci se o starših pogovarjajo, tako v vrtcu kot v šoli. To sem srečala neštetokrat. Pa ni šlo za moj napuh, vendar sem velikokrat videla žalostne obraze otrok, ki so si tudi želeli take malenkosti. Pisalo jim je na obrazu, ko je sin kdaj razlagal, kaj sva počela. Enkrat se je celo zgodilo na eni zabavi, da en fantek vzel v roke mikrofon in rekel: »Jaz tudi hočem, da moja mama dela vse to, kar je danes njegova!«

In veste kaj se videla takrat? Resnico! Iskrenost! Priložnost, da se povežejo, da je prav včasih biti otročji, ker to nisi. Takrat se skozi tebe samo pretaka življenje in drugače zasiješ. A to morate narediti iz srca, ne iz razmišljanja, nerodnosti iz tega- -oj, kak si tečen … in kaj vem še vsega. Takrat imate na gostiji jazbece.

Več o Aleksandri Pintarič najdeš na njeni spletni strani www.aleksandrapinteric.com. Tukaj najdeš tudi informacije o njeni najnovejši knjigi A maš jazbeca?