/11 /11

»Največjo napako starša naredita, ko mislita, da morata ves svoj čas podrediti otroku, saj mu s tem pokažeta, da je vse mogoče, da se je potrebno prilagajati oz. podrejati vsem, še posebej tistim, ki jih imamo radi. Ta misel je toliko bolj prisotna, kadar se starša pričneta prepirati in pričenjata razmišljati o ločitvi, vendar le-to velikokrat raje ne izvedeta predvsem zaradi otrok, saj sta mnenja, da mora imeti malček v hiši oba starša, ne glede na to, kako se razumeta,« pojasni Milan Kranjc Pavlica, krizni svetovalec, ki je prepričan, da je vsekakor bolje stopiti na ločitveno pot, kakor vztrajati v nezdravem odnosu, polnemu frustracij, stresa, kreganj in poniževanj …

Iskren pogovor pomaga

Sogovornik svetuje, da je najpomembneje, da so starši do otrok iskreni in da jim povedo, da se med seboj ne razumejo. Najbolje, da jim to razložijo kar na konkretnem primeru, ki so ga otroci doživeli s prijatelji, ko so se na primer skregali oz. so se odločili, da se z nekom ne želijo več videti, družiti … V tistem trenutku je pomembno, da se oče in mama z otrokom predvsem pogovarjata o čustvih, tako da govorita o svojih in ob tem otroku pustita, da pove vse tisto, kar čuti.

»Ker je obdobje ločitve enako, kot obdobje slovesa, gre za naporno čustveno obdobje, kar pomeni, da potrebujemo oporo. Pomaga veliko pogovora, seveda pa je odvisno v kakšnem odnosu sta starša in zakaj se ločujeta. Zagotovo pa ne smeta izrabljati otrok, kar se največkrat zgodi!« opozori na (pre)pogosto napako Milan Kranjc Pavlica in nadaljuje: »V ločitvenem procesu je običajno vsaj eden od staršev malo bolj priseben od drugega in tako naj tisti starš prevzame pogovore z otrokom. Pogovor mora biti iskren, vendar ne sme biti nobenega obrekovanja in prenosa krivde in odgovornosti na drugega partnerja, kajti takrat se pogosto zgodi, da ravno otroci prevzamejo občutek, da so oni krivi za ločitev.«

Zaupajmo otrokom

Z otrokom se lahko pogovarjamo kot z odraslo osebo, kot s prijateljem, lahko mu zaupamo in ni se jim potrebno posebej prilagajati. Ne glede na to, koliko so stari se lahko z njimi normalno pogovarjamo. To sicer sprejemajo na svoj način, vendar začutijo, da jih jemljemo sebi enake, jim zaupamo in smo iskreni. Takrat bo otrok tudi v času ločitve sprejel in razumel dejstvo, da se poti mame in očeta razhajajo. »Seveda je potrebno poudariti, da lahko pride do čustvenih izbruhov, jeze, odmaknjenosti ..., vendar gre za prehodno obdobje, zato mora vsaj eden od partnerjev ostati dovolj priseben,« še pojasni sogovornik.

Poiščimo pomoč

V kolikor starša menita, da ločitvenega procesa ne bosta mogla speljati sama oz. se z njim ne bosta mogla normalno soočiti, je najbolje, da si poiščeta zunanjo pomoč; vendar ne tesnih prijateljev, temveč neodvisno osebo, po možnosti kakšnega strokovnjaka iz področja družinske terapije. Le tako bosta dobila ustrezno mnenje in usmeritev, hkrati pa jima bo kot neka svetilka v temi, v kateri sta se znašla. V kolikor si zunanje pomoči ne moreta privoščiti, je morda dobro poiskati pomoč pri osebi, ki jo oba smatrata za avtoriteto (lahko je to daljni prijatelj ali sorodnik), samo toliko, da dobijo neko mnenje iz tretje strani, ki ni preveč čustveno vpletena v odnos.

Preberite še Koliko si moramo prizadevati po ločitvi?