/11 /11

Jeza, žalost, obup, nezadovoljstvo, neodobravanje in konflikti so del vsakdana zdrave družine.

»Jaz pa tebe nimam ves čas rada«

Ko je bila hčerka stara tri leta, sem se večkrat jezila nanjo in na njeno vedenje odzivala na načine, ki mi niso bili všeč. Vse skupaj se je običajno končalo z mojo slabo vestjo, ki sem jo skušala omiliti tako, da sem hčerki dala veliko mero objemov, poljubčkov in sladkih besed. V tistem obdobju sem tudi pogosteje govorila hčerki, kako rada jo imam, in zraven dodajala, da tudi takrat, ko je lumpasta in me jezi. Nekega dne pa sem na svoje »pretirane« izraze ljubezni dobila nedvoumen odgovor: »Nehi mi že to skos govort.«

Dušiti otroka s svojo navidezno brezpogojno ljubeznijo, ki v realnem življenju pač ne more biti resnična, je del idealizirane podobe starša, ki je v sodobnosti še kako živa.

Lahko človek zatrjuje drugemu (čeprav malemu) človeku, da ga ima rad, če ga je še nekaj minut nazaj skorajda sovražil (vsaj tako je kazal z očmi, glasom ? Otroci živijo v sedanjosti, »tukaj in zdaj« in tako tudi doživljajo svet okoli sebe. Kakršnokoli abstraktno in skozi čas izražanje čustev je zanje nerealno. Prav tako se otroci zavedajo, da popolnih staršev ni! Zakaj se potem pretvarjamo, da se moramo ves čas imeti le radi?!

In naprej: kako težko mora biti prejemniku »brezpogojne ljubezni«, ko pa sam vendarle ne čuti tako. Hčerko sem namreč malo zatem vprašala: »Ti pa mene nimaš skos rada, a ne?« In dobila iskren odgovor (s povešenimi očmi): »Ne.« Le kako me bo imela rada v trenutkih, ko rušim njen svet, teptam njene želje in ukinjam njeno voljo.

Trmasti dvoletniki

Mlada starša zanima, ali lahko svojo hčerko udarita, da ji pokažeta, kako jezna sta nanjo. Drugi starši se sprašujejo, ali je metoda »umika otroka v sosednjo sobo« primeren način vzgajanja. Spet tretji verjamejo, da otrok z izzivanjem ne misli nič slabega in mu dovolijo vse mogoče, ne da bi se nanj jezili, čeprav v sebi čutijo nemir.

Vsem tem družinam je skupno to, da so vstopile v obdobje, ko se ne bodo mogli imeti več samo radi. Obdobje je podobno tisti streznitvi, ki nas čaka, ko se konča sladka doba zaljubljenosti in začneš opažati napake pri partnerju.

Prišel je čas, ko je treba razmisliti, na kakšen način bomo v naši družini izražali nezadovoljstvo in nestrinjanje ter kako bomo v trenutkih konflikta poskrbeli zase:

- se bomo tepli;

- bomo kaznovali napake, spodrsljaje drugega s kaznijo;

- se bomo umikali, skrivali, bežali drug pred drugim;

- bomo jasno in glasno povedali, kaj nam ni všeč in pričakovali, da nas druga oseba toliko spoštuje, da bo slej ko prej prenehala z neljubimi dejanji.

Načinov je mnogo. In vsak bo po svoje obarval naš družinski vsakdan, vsaj za leto ali dve. Dokler se ne spoznamo do te mere, da se vsi (tako mali in veliki člani) zavemo, kje so naše meje.

Kako težko jih je gledati, ko so užaljeni

Primer:

Mamica leto in pol stare deklice se posluži burnega odziva (iskreno izrazi svojo jezo, nezadovoljstvo), ko jo hčerka uščipne, udari, opraska, ... Ko deklica milo zajoka, jo mama objame in potolaži ter z milim glasom prigovarja vse tisto, kar je prej povedala naglas in grobo. Kasneje mama potoži prijateljici, da verjame, da bi se hčerino grizenje in ščipanje že zdavnaj končalo, če ji ne bi vedno znova dajala potuhe. A da preprosto ne more gledati deklice, kako ji je hudo.

Čustvena prepletenost matere in otroka velikokrat zamegli situacijo, ki se tretji osebi še zdaleč ne zdi tako srce parajoča. Mamini prijateljici se, čeprav je tudi sama mama, še zdaleč ne zdi tako grozno, da je mama svojo malčico malo prestrašila in užalostila. In verjetno je kar prav, da materinski čut tu in tam omili napete situacije, čeprav nehote podaljša otrokovo dobo socialnega učenja, katerega končni cilj je spoštovanje drugih!

Kaj preostane staršem, tako tistim, ki brez slabe vesti besnijo nad otrokom, kot tistim, ki jih preplavi sočutje ali pa se ubadajo z občutkom slabe vesti?

V tistem kratkem času, ko se mora otrok pomiriti s svojimi občutki (pa naj jih izraža z žalostnim jokom ali besnim kričanjem), odrasli pozornost raje posvetimo sebi. V konfliktnih situacijah se lahko vedno znova vprašamo:

* sem branil svoj jaz (svoje telo, občutke, prepričanja, vrednote);

* sem zgolj izrabil svojo odraslo moč, da sem sprostil napetost, ki se mi nabira že cel dan (zaradi neprespanosti, težav v službi, prepira z ženo).

 Ali za takšno samoizpraševanje potrebujemo umik v sosednji prostor ali želimo o tem govoriti naglas pred otrokom (tisti hip ali čez dve uri) je stvar vsakega posameznika in njegovega značaja.

Popravni izpit

Pogovor »samega s seboj« nam bo ponudil mnogo več in čisto nekaj drugega kot zmedenost in podaljšanje notranjega nemira. Na ta način si bomo – v primeru, da smo se zgolj znesli nad otrokom – pridobili pravico do popravnega izpita. Otroku lahko namreč kasneje priznamo in povemo, da naš odziv ni bil na mestu in je bil posledica naše napetosti, ki nima ničesar z otroško igrivostjo, raziskovalno žilico, pravico do zmotljivosti ...

V primeru, ko čutimo, da smo ravnali v skladu s sabo (in zato »prizadeli« otroka), pa bomo kaj hitro opravili z občutki krivde, ki nam radi sporočajo, kako zanič (premalo potrpežljivi) starši smo. V resnici nismo niti slabi niti dobri starši, temveč le ljudje s svojim čutenjem in zavedanjem sebe. Ljudje, ki vemo, kaj nam je všeč in kaj ne in se trudimo to izražati v skupnem družinskem življenju.

Pravico do popravnega izpita pa bodo dobili tudi otroci, saj bodo lahko v krajšem času prišli do spoznanja, »kdo je njihov starš«. In ko bodo vedeli, da mamici res ni všeč, ko ji vržem telefon na tla, ga bodo slej ko prej nehali metati. Pa čeprav bodo pred tem zmetali na tla še vazo, krožnik, vse igrače, bo njihovo spoznanje, da je mama lahko cel dan sitna in tečna zaradi tega, zato tisti dan bolj malo objema in se prav nič ne počuti kot slaba mama.

Svojemu otroku nisem kos

Še nekaj je, kar močno bremeni starše, ko se prebijajo skozi dobo trme, in sicer mišljenje, da svojemu otroku niso kos, da niso odkrili prave metode, ki bi jim omogočila zmago nad otrokovimi izbruhi.

V resnici ni prav težko zlomiti dvoletnega otroka. Generacije pred nami so to dobro znale. Pa naj so to dosegle s tepežem, z grožnjami, s hudimi posledicami ali bile pri tem bolj ustvarjalne in so vzgojne postopke preoblikovale v podkupovanje s pohvalo ali z materialnimi dobrinami.

Sodobni starši smo naredili korak naprej in začeli skrbeti za samospoštovanje svojih otrok, zato je t.i. lomljenje malih duš postalo veliko težje in otroci bolj uporni, če ne celo odporni na vsak poskus »vzgojne manipulacije«. Otrokovo socialno učenje – spoznavanje, »kdo so njegovi starši (kaj jim je všeč in kaj ne) in kako živeti z njimi v sožitju«, traja precej dlje, kot traja zaloga starševske potrpežljivosti in energije ter precej dlje kot v »starih dobrih časih«.

Mnogi otroci danes ne pristajajo na nič manj, kot samo in edino na odzive in reakcije »resničnega človeka« (ki deluje iz globine svojih čustev, misli, vrednot). Nič kaj dobra novica pa je, da tudi v primeru, ko imajo opravka s pristnim staršem, ki jasno in prepričljivo (ne pa pedagoško in osladno) izraža svoja pričakovanja, otroci vseeno potrebujejo 4 do 5 let, da spoznajo, sprejmejo in ponotranjijo vrednostni sistem družine. Tako dolgo si tudi privoščijo eksperimentiranje in raziskovanje »vsega, kar se sme in ne sme«.

Ni čudno, da se odrasli počutimo kot poraženci.

Nekaj pa le zaleže – izstopanje iz »vojnega stanja«

Če bomo starši opustili boj za premoč in iskanje zmagovalnih prijemov, bodo vsakodnevne bitke nedvomno manj goreče ali pa vsaj ne bodo terjale toliko občutkov nezadovoljstva s samim seboj (na obeh straneh). Da bi jeza in bes ob razbitih kozarcih in metanju igrač ob tla izginila, je iluzija. In prav je tako. Otroci morajo vedeti, kaj nas jezi in kako se takrat vedemo. Ne potrebujejo pa zagrenjenih staršev, ki se počutijo zanič in slabe samo zato, ker morajo skrbeti za svojega otroka.

Zdrava družina je polna ljubezni, radosti, občutkov naklonjenosti, pa tudi nemira, nestrinjanja, neodobravanja, jeze, žalosti. In v taki družini je prijetno bivati, saj se v njej ne počutiš kot (ne/vljuden) stanovalec, temveč kot človek, sprejet v vsej svoji popolnosti. Šele tovrstna popolnost nas pripelje korak bližje k brezpogojni ljubezni, katere pa otrokom nikoli ne bomo dokazali zgolj z besedami, temveč šele z leti skupnega bivanja in ostajanja v odnosu, pa kakršenkoli že je – ledeno hladen ali prijetno topel.

Članek je bil objavljen v reviji Ringarajine iskrice - JANUAR FEBRUAR 2011