Kdaj otrok ne potrebuje več jahača? Kako tesno morajo biti zategnjeni pasovi in zakaj je zimska jakna lahko nevarna? Robert Štaba opozarja na napake, ki jih pri prevozu otrok odrasli pogosto naredimo povsem nezavedno.
Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot, opozarja, da tudi najboljši avtosedež otroka ne more zaščititi, če ni pravilno nameščen in otrok v njem pravilno pripet.
Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.
Otroka posedemo v avtosedež, zapnemo pas in speljemo. Toda ali smo ga res pripeli pravilno? So pasovi dovolj tesni? Je sedež sploh še primeren njegovi višini in teži? In kdaj lahko otrok končno opusti jahača?
Prav pri vsakodnevnih vožnjah se hitro zgodi, da postanemo nekoliko manj dosledni. Do vrtca je le nekaj minut, do trgovine še manj, otrok protestira, nam pa se mudi.
Toda sile, ki ob prometnem trčenju delujejo na otrokovo telo, niso nič manjše zato, ker smo se nameravali peljati le nekaj sto metrov.
V okviru preventivne kampanje Nobena pot ni prekratka smo se zato pogovarjali z Robertom Štabo, predsednikom Zavoda Varna pot, ki opozarja, da je vsako izgubljeno otroško življenje nepopravljiv udarec za družino in celotno skupnost.
»Naša Vizija NIČ ni zgolj številka; je zaveza, da bomo storili vse, da se noben starš nikoli ne znajde v vlogi žrtve, ki jo vsakodnevno podpiramo. Zato odgovarjam z razumom, a tudi s srcem,« pravi Štaba.
Katere napake pri prevozu otrok v avtomobilu v praksi najpogosteje opažate – tudi pri starših, ki so sicer prepričani, da otroka prevažajo varno?
Naj odgovorim kar direktno: najbolj me zaboli, ko vidim otroka nepripetega v vozilu, na zadnjem, še toliko bolj pa na sprednjem sedežu, kljub neprimerni višini. Da ne govorim o primerih, ko otrok stoji med sedežema in se veselo smehlja ob očetu in mamici. V vseh navedenih primerih se izkazuje, da starši ne razumejo svoje vloge, odgovornosti in posledic v primeru trčenja. Edino opravičilo, ki ga razumem, je, da to počnejo iz nevednosti in nepoznavanja osnovnih fizikalnih zakonitosti naletne teže.
Sam vidim, da ko staršem v Parku ali na prireditvah predstavimo tehtnice, ki demonstrirajo naletne teže pri trku z različnimi hitrostmi, starši osuplo in hipno prepoznajo svojo zmoto in neodgovorno ravnanje takoj spremenijo. To je dokaz, da preventiva deluje in je smiselna, saj na kraju spoznajo, da njihov otrok s 30 kg pri hitrosti 30 km/h že »tehta« 234 kg, pri 50 km/h se naletna teža zviša na 675 kg in pri 90 km/h že na 2,3 tone. Podatek, ob katerem vsi zamolčimo in razumemo, da sebe in otrok ne pripenjamo zaradi kazni, temveč zaradi razumevanja in odgovornosti do zdravja, življenja, ljubezni do sebe in bližnjih ter fizikalnih zakonitosti.
K sreči je v Sloveniji uporaba varnostnih pasov in otroških sedežev na relativno visoki ravni. Med tistimi, ki pa so si zadali, da je to osnovni standard v njihovem vozilu, spoznavamo nekaj pasti, kot je prezgodnja namestitev v naslednjo skupino avtosedeža – ko otrok še ni dosegel zgornje meje teže ali višine, pa ga starši zaradi praktičnosti presedejo. Sledi nepravilna napetost pasov: zrahljani pasovi omogočajo, da otrokovo telo med trkom potuje naprej tudi do 5 cm, kar dramatično poveča obremenitev hrbtenice in notranjih organov v primeru trčenja.
Starši nam povedo tudi, da nemalokrat spregledajo, da ISOFIX nogica ali zgornji pritrdilni trak ni pravilno nameščen, ali pa avtosedež nameščajo pred sovoznikovo zračno blazino, kar je pri otrocih, vozečih v smeri vožnje, izjemno nevarno. Presenetljivo pogosta je tudi napačna uporaba jahača – pasovi so previsoko, čez trebuh namesto čez medenico, ali pa otrok sedi preveč pokončno, kar povzroči zdrs pod pasom. Žal starši nemalokrat menijo, da delajo prav – zato je naša naloga, da jih nežno, a odločno popravimo.
Pa da ne bo v tem delu govora samo o starših – tu govorimo o vseh, ki prevažajo otroke, torej tudi o starih starših, skrbnikih, prijateljih itd. Pri vseh pa se včasih pojavi tudi tisti rek: »Ni se potrebno pripeti, saj gremo samo do ...« V praksi je to neka kratka razdalja, ki pa je žal lahko usodna in nas zaznamuje za vedno. Od tod tudi naš slogan akcije z Baby Centrom, da »Nobena pot ni prekratka.«
Kako lahko starši sami preverijo, ali je avtosedež primeren za njihovega otroka in ali je otrok v njem pravilno pripet? Na katere podrobnosti naj bodo še posebej pozorni?
Prvi korak je nedvomno, kje kupujejo in ali zaupajo trgovcu, da ima varne, homologirane sedeže. Slednje lahko preverijo tudi sami na etiketi avtosedeža – tam piše teža in višina, za katero je sedež homologiran. Zelo smiselno je preveriti tudi mednarodni test varnosti avtosedežev, ki ga izvaja ADAC ali drugi avtoklubi.
Osnova pa seveda je, da mora biti otrok v sedežu znotraj predpisanih mej, pri čemer naj nikoli ne bi presegal zgornje meje ali pa da ga celo prestavimo v večji sedežek predčasno. Pri pripenjanju naj uporabijo test »ščipanja«: ko so pasovi zategnjeni, naj poskusijo stisniti vodoravni del pasu pri otrokovi ključnici – če lahko stisnejo gubo, so pasovi preohlapni. Pravilno zategnjen pas ne sme imeti nobenega ohlapnega dela.
Pri jahačih bodite pozorni, da spodnji vodili pasu potekata čez otrokovo medenico, ne čez trebuh, zgornji del pa čez sredino prsnega koša, nikoli ob vratu. Vedno preverite tudi, da je avtosedež v avtu trdno pritrjen.
Kdaj je otrok dovolj velik, da avtosedeža oziroma jahača ne potrebuje več? Se starši za ta korak po vaših izkušnjah odločajo prezgodaj?
Zakon o pravilih cestnega prometa predpisuje uporabo otroških varnostnih sedežev in postavlja mejo otroka do 140 cm in teže 36 kg. V tem obdobju imamo različne stopnje avtosedežev. Tako imenovani »jahač« je nekako tista zadnja oblika sedeža v vozilu.
Načeloma svetujemo, da se poslovimo od jahača, ko otrok pravilno sedi – s hrbtom naslonjen na sedež, kolena upognjena čez rob sedeža, pas pa poteka čez ramo in medenico, ne čez vrat ali trebuh. Takrat je pravi čas. Po naših izkušnjah se kar 70 % staršev odloči za to spremembo prezgodaj. Zgodi se, da sami ocenijo, da lahko to storijo, še preden otrok doseže zakonsko opredeljeno višino, ali pa iz razloga, da imajo mir pred otrokom, ki si želi postati »odrasel« potnik.
Ne pozabite: jahač ni »nuja«, ampak »življenjska mreža«. Če otrok protestira, mu povejte, da ga ne vozite zato, ker je majhen, ampak zato, ker ga imate radi.
Kaj pa zimske jakne in druga debelejša oblačila – kako vplivajo na varnost otroka v avtosedežu in kako naj starši otroka pravilno pripnejo v hladnejših mesecih?
Debela zimska jakna je kot »varnostni greh« – pod njo ostane zračna plast, ki se ob trku stisne in ustvari očiten ohlapni pas, tudi do 10 cm zračnosti. Otrok lahko pri trčenju iz sedeža »izleti« ali pa se hudo poškoduje zaradi udarca v notranjost vozila.
Rešitev je preprosta: slecite jakno, otroka pripnite v oblačilih, ki so največ tako debela kot flis ali dolgi rokav, nato pa jakno obrnite in jo uporabite kot odejo čez pripete pasove. Če je res mraz, pred vožnjo ogrejte avto in uporabite avtosedežne prevleke, ki so testirane za uporabo skupaj s pasovi – a vedno le tiste, ki jih proizvajalec sedeža dovoljuje.
Otroci z odraščanjem pogosto začnejo protestirati proti avtosedežu ali pripenjanju. Kaj svetujete staršem, ko otrok vztraja, da je že dovolj velik ali da se mu za nekaj minut vožnje ni treba pripeti?
Razumem, da je to naporna faza, s katero smo se bolj ali manj srečali vsi starši. Tu je najpomembneje, da oba starša, stari starši in drugi vztrajamo pri doslednosti. Ta vztrajnost je ključna – ne popuščajte, saj »samo za minuto« ni varno; večina nesreč se zgodi prav na kratkih poteh.
Otroku razložite na razumljiv način: »Pas je kot varnostni objem, ki te obvaruje pred udarcem.« Uporabite igro, zgodbe ali ga vključite v preverjanje pripetosti starejših bratov in sester. Bodite zgled – sami se vedno pripnite. Če protestira, mirno ustavite, razložite, da brez pripetosti ne boste nadaljevali vožnje, in počakajte. Vedno pohvalite sodelovanje.
Najpomembneje: ne zamenjajte kratkoročnega miru za dolgoročno tveganje. Vsaka minuta, ki jo porabite za pogovor, je minuta, vložena v otrokovo življenje. To se vam bo nedvomno obrestovalo tudi kasneje in presenečeni boste, kako se bodo otroci sami pripeli, in to povsem pravilno.
Če bi lahko staršem in starim staršem dali tri zelo konkretne napotke, s katerimi lahko že pri naslednji vožnji povečajo varnost otroka v avtomobilu, kateri bi bili?
1. Vsak otrok v svoj sedež, prilagojen njegovi teži in višini – in to brez izjem, tudi za stare starše, ki pogosto uporabljajo starejše sedeže brez ISOFIX-a. Če niste prepričani, vprašajte, preberite nasvete, vprašajte in zahtevajte od trgovca, da vam razloži.
2. Otrok je moje največje bogastvo. Dokažimo to z odgovornim ravnanjem in zgledom. Pred vsako vožnjo preverite napetost pasov s »testom ščipanja« – in odstranite debelo jakno. To vam vzame 10 sekund, a lahko reši življenje.
3. Vso prtljago in ostre predmete v prtljažniku trdno pritrdite – v nesreči postanejo izstrelki. Otroka nikoli ne prevažajte v naročju, tudi na kratkih razdaljah. In ne pozabite: zračna blazina na sovoznikovi strani je smrtonosna za otroke, ki sedijo v t. i. lupinici (obrnjeni v nasprotno smer vožnje) in je zakonsko predpisana, enako pa je tudi naš nasvet za otroka v sedežu, ko je obrnjen v smeri vožnje.
Zakaj? Otrok je namreč lažji od odraslega, njegova glava je lahko bližje armaturni plošči, velike sile ob eksploziji odpiranja »varnostne blazine« pa lahko pri tem povzročijo poškodbe glave, vratu itd. Ravno zato tudi priporočamo, da v takih primerih sovoznikov sedež pomaknete čim bolj nazaj.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: