|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Smo to, kar jemo in kaj jemo?

Tina Gajšek, Zavod Brevka, 11.2.2010
O hrani se da na veliko in široko razpredati. Če je ta naravni produkt, kot dar narave, potem ni problema, kaj pa če za njo stoji industrija, tvegana tehnologija in dovršen marketing, pa se zna zgodba zasukati v smeri neželenih posledic.

image
/11


O hrani se da na veliko in široko razpredati, lahko pa jo preprosto použijemo brez nepotrebnega filozofiranja. Če je ta naravni produkt, kot dar narave, potem ni problema, kaj pa če za njo stoji industrija, tvegana tehnologija in dovršen marketing, pa se zna zgodba zasukati v smeri neželenih posledic.

Mestni ljudje vse bolj čutimo industrijsko, masovno proizvodnjo na lastni koži. Časi, ko smo puter ali domače izdelano maslo zavijali v žajblove liste, da bi tako njegovo obstojnost podaljšali še za par dni, se bližajo h koncu. Domače shrambe se ne šibijo s kozarci domače proizvodnje, domačo konzervirano »vegeto« prepojeno z naravno morsko soljo smo zamenjali z nakupom vegete industrijske proizvodnje, v kateri je kar precej umetnih aditivov.

Občutek imamo, da to kar jemo iz polic supermarketov, nima več veliko skupnega z naravno hrano, ampak vso stvar v svoje roke prevzema kemija, industrijska pridelava hrane in dober marketing. Pravkar vstopa v naša kina tudi film Nikolausa Geyrhalterja z naslovom Kruh naš vsakdanji, ki govori, kako se proizvaja naša hrana. O romantični pridelavi živil ni ne duha, ne sluha. Ravno takšen, brezoseben in hladen postaja tudi naš odnos do hrane.

Sestavine zapisane na deklaracijah živil nas seznanjajo kaj je pravzaprav zapakirano v sijajnih bleščečih barvnih ovitkih. Včasih imamo na ovitku zapisano še kemijsko analizo, koliko maščob, koliko ogljikovih hidratov, koliko beljakovin in tako naprej. Tudi snovi v manjših količinah, ki se ponavadi zapisane v g/100 g ali g/100 ml so zapisane. Problem nastaja, če se v njih ne poglobimo ali pa jih enostavno prezremo. Ponavadi se začnemo z njimi ubadati šele, ko dobimo kakšne izpuščaje, alergijske reakcije ali pa že imamo telo tako zapacano in bolehno, da nas je hrana že privedla do hujših bolezenskih simptomov. Diagnoz je ogromno, 90 % bolezni pa povzroča nezdrava in nenaravna hrana, tako ocenjujejo nekateri naturopati.

Na zatožni klopi za nezdravo življenje so že kar precej časa beli sladkor, bela moka in nasičene maščobe oziroma pretirano najedanje z mastnim mesom. Nadalje v zadnjem času postajajo popularne tudi analize pesticidov v hrani, ki v nesezonski zelenjavi in sadju nemalokrat za mnogokrat prekoračijo dovoljeno mejo, pa pravzaprav pretirane zaskrbljenosti ne izrazijo ne pooblaščene inštitucije niti ne potrošniki, še manj pa trgovine navkljub mnogokrat slišanim klišejskim sloganom, da jim je potrošnik najdražji. Problemi se pojavljajo tudi pri uživanju gensko spremenjene hrane in z aditivi, pridobljenih s pomočjo gensko spremenjenih mikroorganizmov. Tudi za E-je smo bili površno seznanjeni, a kljub temu na primer na veliko posegamo po umetnih sladilih, barvilih in sredstvih, ki se uporabljajo za beljenje moke, za zgoščevanje vsebine, želirna sredstva, sredstva proti strjevanju soli, sredstva za uravnavanje kislosti, različni stabilizatorji, ojačevalci arome in tako naprej.

Če smo čisto pošteni, težko že najdemo kakšen izdelek, ki ne bi vseboval vsaj kakšen umetno sintetiziran aditiv ali v njega ne bi vtisnila svoj pečat kemija ali genska tehnologija, seveda z izjemo ekoloških izdelkov, ki so praviloma dosti bolj naravna in zdravju prijetnejša.

Ali jemo nafto?


Zdi se, da današnji svet nima več nobene logike. Poljščine kurimo za pridobivanje energije, nafto pa uživamo, saj nam ta omogoča sintetiziranje farmacevtskih zdravil, prav tako pa je osnova še za mnoge druge snovi, ki se na koncu pojavlja v naši vsakdanji hrani. Živino smo do prepovedi kostne moke uporabljali kot krmilo, krmili smo jih z lastnimi trupli, hormonske dodatke dodajamo za doseganje večje prireje ali mlečnosti pri govedu, in tudi v proizvodnji zelenjave hormoni niso novost. Strupe na veliko uporabljamo pri pridobivanju hrane, pri tem pa smo podobni noju, ki tišči glavo v pesek, nezavedajoč da ti isti strupi pridejo z zaokrožitvijo cikla v naša telesa s hrano, z onesnaženo vodo ali pa z vdihavanjem nečistega, svinčenega zraka. Vse to se upraviči pod pojmi kot so: ekonomska računica, dobiček in profit. Gospodarstveniki in politiki pa zgornji opisani napredek človeštva opredeljujejo kot eksponentno gospodarsko rast, ki se je nekje začela od prvega parnega stroja in se nadaljuje do današnjih dni. Gospodarska rast na račun ekologije, ki se ji žal vsepovsod po svetu pišejo slabi časi. Ekološki sistemi, da ne pozabimo, pa so nujni za preživetje vsega živega, tudi nas ali predvsem nas.

Varna hrana?

Pooblaščene in odgovorne inštitucije zagotavljajo varnost hrane vse do tedaj, dokler ne razglasijo nasprotno. Tako se je na primer zgodilo z mnogo fitofarmacevtskimi sredstvi, z DDT-jem in atrazinom na čelu, saj poleg okoljskega dejavnika moramo upoštevati, da ostanke fitofarmacevtskih sredstev najdemo žal tudi v zaužiti hrani. O teh nevarnosti se vse bolj širi ozaveščanje med potrošniki in zato nekateri prisegajo le na ekološka živila, kjer po predpisih sestavine ne smejo biti tretirane z agresivnimi, sintetičnimi kemikalijami. Prijatelji zemlje (Friends of the earth) so v letu 2002 začeli z uspešno medijsko kampanjo, usmerjeno v iskanje prepovedanih ostankov pesticidov v paprikah, pridelanih v rastlinjakih in bili pri tem nadvse uspešni. Z zloženkami , ki podrobno opisuje vpliv pesticidnih ostankov v sadju in zelenjavi, so nekatere supermarkete prisilile o strožjem nadzoru hrane na njihovih policah.
A očitno bo kljub vsemu še potrebno, da še preteče veliko vode ,preden se bomo tega tudi začeli zavedati.

Na splošno o aditivih

Ocenjuje se, da v današnjem načinu sodobnega prehranjevanja okoli 80 % živil zaužijemo v predelani obliki. Predelava hrane pa je praktično nemogoča brez dodajanja aditivov v tehnološkem postopku. Med aditive predvsem štejemo razna barvila, konzervanse, antioksidante, ki preprečujejo porjavenje živil in žarkost maščob, različni emulgatorji, ki vplivajo predvsem na stabilnost živil. Med aditive prištevamo tudi razna sladila ali alkoholne sladkorje. Tako je zelo razširjen na primer saharin, ki je potencialno rakotvoren, srečamo ga pa v brezalkoholnih pijačah, sorbitol, ki pa se sicer ocenjuje kot manj nevaren pa je zelo pogost v marmeladah.

Kar je zastrašujoče pa zgovorno govori ocena, da naj bi povprečen evropski potrošnik zaužil vsako leto okoli štiri kilograme živilskih dodatkov. Tako priporočilo znanstvenikov, da je zmernost in različnost pri tovrstnih izdelkih garant za zajamčeno uživanje neoporečne hrane postavljeno pod vprašaj. Čudno se zdi, da kljub vsem organizacijam, ki so vpletene v verigo preizkuševanja varne hrane, mora potrošnik venomer, ko nakupuje, temeljito proučiti vso deklaracijo, preden se odloči za na primer nakup zeliščne juhe v prahu.

Natrijev glutaminat – vodilni dodatek prehranske industrije


V začetku 20 st. so dognali, da ima glutaminska kislina (MSG) odličen okus v hrani in so jo zaceli pridelovati tudi masovno. V prvih 50 letih njenega industrijskega pridobivanja,je bila pridelava počasna in draga, a ko so kasneje dognali, da se da ves proces znatno pospešiti z izkoriščanjem bakterijske fermentacije, so se začele pojavljati tudi zgodbe o škodljivosti tega aditiva v hrani. Natrijev glutaminat je zelo razširjen in ga najdemo skoraj v vsaki predelani hrani. In kaj je še bolj zastrašujočega, najdemo ga tudi v otroški hrani, čipsu, piškotih, skratka v izdelkih, ki jih imajo otroci zelo radi. Lahko bi rekli, da smo skoraj odvisni od te substance.
Opravljenih je bilo mnogo raziskav, ki so potrjevala, da MSG povzroča odvisnost od hrane in za posledico imamo opravka tudi z debelostjo. Pri poskusih z mišmi se je količina inzulina povečala,
ki ga proizvaja trebušna slinavka za približno trikrat in miške so se začele rediti. Morda pa je natrijev glutaminat glavni krivec, da je vse več debelih ljudi in da jih ima čedalje več sladkorno bolezen?

Hidrogenizirane maščobe - krivec za večino srečno-žilnih bolezni

Tudi pri industrijskih izdelkih, ki vsebujejo rastlinska olja je žal tako, da niso kaj dosti naravna. Veliko nenasičenih sicer nadvse zdravih maščob je bila podvržena agresivnim tehnološkim metodam za podaljševanje obstojnosti izdelkov. Hidrogenizirane maščobe se navadno nahajajo v skoraj vseh pekovskih izdelkih, krekerjih, keksih, kruhih in še kje. Pri procesu hidrogenizacije se s pomočjo nikljevega katalizatorja vodik veže v vrzeli med ogljikovimi atomi linolne kisline, kar preprečuje, da bi tako obdelano olje postalo žarko. Ni odveč opozoriti, da se s tem tehnološkim postopkom uničijo tudi bistvene maščobne kisline.
Neodvisni znanstveniki opozarjajo tudi, da hidrogeniziranih maščob telesne celice ne morejo vsrkavati in ponavadi končajo tako, da se nabirajo v krvnih žival in tako dajo povod za srčna obolenja.

Obstojnost živil – rok trajanja živil se podaljšuje tudi zaradi aditivov in tehnoloških postopkov, ki hrani ropajo začetno vhodno živo substanco in jo spreminjajo v mrtvo organsko maso.

Prečiščena kuhinjska sol ali natrij klorid


Sicer ne tako škodljiva v manjših količinah, ampak nekateri poročajo, da je lahko tudi na daljši rok krivec za povišan krni pritisk in srčna obolenja. Neprečiščena morska sol vsebuje celo paleto mineralov v sledeh, a žal ko ta doseže trgovske police jo temeljito prečistijo tako močno, da smemo govoriti bolj ali manj le o snovi natrijevega klorida. Sol je tudi podvržena visoki vročini z dodatkom natrijevega silikata, kar sol spremeni v sipko substanco. Elementa naj bi motila na občutljivo ravnotežje v celicah srca, kar naj bi pri dolgotrajni uporabi takšne soli privedlo do zgoraj omenjenih težav. Na srečo imamo v Sloveniji Sečoveljske soline, ki nas zalagajo z kvalitetno, naravno morsko soljo, pridelano po večstoletni tradicionalni metodi pridobivanja soli iz morja.

Mikrovalovke


Obstajajo resna opozorila, da lahko sicer nadvse kvalitetno živilo pokvarimo z enim samim dejanjem odmerjenim s sekundami. Na to nas je v zadnjem času opozarjala predvsem Sanja Lončar, neodvisna novinarka in aktivistka na področju zdravega življenja, ki razkriva zastrašujoče posledice uporabe mikrovalovk. Bile so objavljene študije o tem, kako se pomembne snovi v otroški hrani spremenijo pod vplivom mikrovalovnega žarčenja. Na primer trans aminokisline v hrani so se spremenile v sintetične cis-izomere, ki pa biološko niso več aktivne. Teh raziskav je ogromno in zato se jim sama že na daleč izogibam. Le zakaj bi ubijali živo hrano z nepotrebnim sevanjem, ki spreminja vibracije zdrave, doma pridelane hrane.

Kaj pomeni vitalno živilo?

Vitalno živilo je tisto živilo, ki je sveže in zdravo. Navadno vsebujejo zelenjava in sadje največjo življenjsko energijo ko sadež ali zelenjava dozoreli in takoj po obiranju. Postopoma živila izgubljajo energijo. Prav tako preveč predelano ali prekuhano živilo zgublja na življenjski energiji. Indijanci to energijo imenujejo prana, Kitajci chi, nekateri to poimenujejo eterične formativne sile, pri nas pa bi ustrezal izraz kar vitalnost ali življenjska energija. Preverja se s pomočjo kristalizacije bakrovega klorida. Metoda temelji na počasnem izparevanju bakrovega klorida, ko so mu dodani izvlečki žive snovi, počasi se izoblikuje vzorec, ki ga določa živa snov. Pri narejenih poskusih se jasno dajo ločiti vzorci bolnih ali slabotnih rastlin od krepkih, močnih rastlin, ki dajo skladno oblikovano kristalno razporeditev. Vsekakor je to poglavje, ki bo odprlo nova spoznanja o pomenu uživanja zelenjave in sadja z lastnega vrta.

Martina Gajšek – za promocijo žive hrane

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Mušja zajtrkovalnica
V soboto, 12.11.2011, vas med 12.30 in 14.00 vljudno vabimo v trgovino 3MUHE v Ljubljani, kjer bo pravično trgovinska pr...
3
Knjižnica pod krošnjami
Branje. Listanje. Uživanje. Knjiga, ena najboljših človekovih prijateljic, te vabi na odmik od dnevne rutine. Knjižnica ...
3
10 eko družinskih nasvetov
Predstavljamo vam nekaj preprostih, vendar pomembnih napotkov iz vsakdanjega življenja, ki bi jih morali upoštevati vsi.
2
Ozaveščeni državljani
Slovenija je bila na podnebni konferenci ZN razglašena za državo s podnebno najbolj ozaveščenimi državljani
2



Svetovni dan Zemlje
photo
Praznovanje tega prav posebnega praznika lahko približamo tudi našim otrokom. Skupaj lahko izdelamo zelo zanimive izdelk...
Eko pranje
photo
Proizvajalci pralnih praškov ne skrbijo le za to, da imamo oprano in dišeče perilo, temveč v prvi vrsti poskrbijo, da im...