Za grajskimi zidovi

/21 /11

Smo Levčki, stari od 5 do 6 let, iz vrtca Urša v Domžalah.
 
V aprilu se je v naši skupini dogajalo marsikaj zanimivega in tudi posebnega. Potovali smo skozi čas in se na potepu skozi stoletja ustavili v srednjem veku. Spoznavali smo takratno življenje – predvsem tisto za grajskimi zidovi. V naših malih glavicah se nam je utrnilo veliko vprašanj, med njimi tudi tale, ki smo jih zapisali. Kdo je živel na gradu? Kakšno je bilo življenje na grajskem dvorišču? Kako so se na gradu branili pred napadalci? S čim neki so se borili in kako so potekale grajske zabave? Odgovore na vsa naša radovedna vprašanja smo dobili s pomočjo različnih aktivnosti in na izletih. Veliko pozornosti smo namenili tudi vitezom in njihovemu življenju. Spoznali smo, kako plemič postane vitez.
 
Vse skupaj se je začelo s pravljico o vitezu Tristanu. Otroci so si pravljico sami izmislili in jo tudi ilustrirali. Tako smo naredili celo svojo knjigo. Ta pripoveduje o Tristanu, ki je junaško premagal velikega zmaja in dolgo četo njegovih sovražnikov. Na ta način je vitez tudi rešil princeso in velik zaklad. Za nagrado pa mu je kralj dovolil poroko s svojo hčerko.
 
Priredili smo srednjeveško zabavo. Preoblekli smo se v plemiče, plemkinje, prince in princese, seveda ni manjkal niti dvorni norček. Plesali smo srednjeveške plese in poslušali glasbo, ki so jo poslušali že pred stoletji. Za veliko, veliko smeha pa je poskrbel naš dvorni norček s svojimi vragolijami.
 
Ogledali smo si tudi ostanke obzidja v Domžalah, in sicer smo bili navdušeni nad ostanki Tabora na Goričici.
 
Iz kartona si je vsak od nas izdelal svoj ščit in krono. Ščite so krasili različni grbi. Na list papirja pa si je vsak odtisnil tudi žig, ki ga je sam izdelal.
 
Življenje vitezov smo še bolje spoznali z obiskom graščine na Veseli gori pri Šentrupertu. Z odprtimi rokami nas je prijazno sprejel vitez Janez Kamniški s svojo dvorno damo. Pokazal nam je viteško orožje; tako smo spoznali sablje, meče in loke. Seveda smo si z zanimanjem ogledali tudi bleščečo viteško opremo, predvsem sta se nam zdela sijajna oklep in ščit. Naučili smo se srednjeveškega plesa, streljali smo s pravim lokom ter spoznali tehniko sabljanja. V sabljanju smo se z velikim navdušenjem seveda tudi sami preizkusili. Po precej napornem dvoboju smo si privoščili – pošteno zasluženo - viteško malico. O življenju vitezov smo tako izvedeli resnično veliko. Njihova glavna vloga ni bilo le bojevanje, ampak predvsem pomoč drugim, največkrat revnim ljudem. Z obiskom pri vitezu Janezu Kamniškem pa smo - ponosni sami nase - opravili prvo stopnjo paževske šole. In za podvig seveda dobili priznanje.
Naše potovanje v srednji vek je bilo zelo poučno in še kako vznemirljivo. No, zdaj pa si želimo, da bi nas viteške vrline, kot so pomoč drugim, revnim in nemočnim, dobrota  ter poštenost spremljale v našem življenju ves dan in vsak dan.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Junij 2008