/11 /11

Vse, kar je povezano s prometom je prilagojeno odraslim ljudem ¦ prometna infrastruktura, prometna pravila, prevozna sredstva … Ustvarili so jih po svojih željah in sposobnostih, katerih pa otrok nima. Otrok živi v drugačnem pojmovnem svetu. Iluzorno bi bilo pričakovati, da lahko čez noč dojame vsa čudna prometna pravila in znake ter situacije, ki se neprenehoma spreminjajo.

Otroci niso pomanjšani odrasli

Otroci so zaradi svojih razvojnih značilnosti, kot so majhna višina, nerazvite sposobnosti gibanja in zaznavanja, pomanjkljive spoznavne in socialne zmožnosti, v prometu še posebno ogroženi in ranljivi. Čeravno starši in drugi odrasli od njih pričakujejo, da se bodo v prometu in drugih situacijah vedli in odzivali kot majhni odrasli, temu ni tako. Drugačnost otrok je dejstvo, ki ga je treba sprejeti. Tudi tako bomo preprečili marsikatero tragedijo na cesti. Strokovnjaki menijo, da so približno do desetega leta otroci nezmožni samostojnega varnega vedenja v prometu.

Pomembnost motoričnega in kognitivnega razvoja

Pri vzgoji otrok v prometu moramo nujno upoštevati njihove razvojne značilnosti v posamezni dobi. V veliko pomoč pri tem nam bodo priročniki Prometna psihologija: Mladi v prometu, avtorjev prof. dr. Marka Poliča, prof. dr. Vlaste Zabukovec in mag. Bojana Žlendra, Razvojna psihologija, avtorjev prof. dr. Ludvika Horvata in prof. dr. Lidije Magajne ter Prometna vzgoja za razredno stopnjo osnovne šole, avtorja prof. Janka Plemenitaša. Iz omenjenih knjig smo tudi mi strnili nekaj najosnovnejših dejstev.

Za obnašanje in ravnanje posameznika v prometnih situacijah sta pomembna predvsem motorični in kognitivni razvoj, moralni razvoj pa vpliva na presojanje prometnih situacij ter upoštevanje prometnih pravil in predpisov.

Otrok pri hoji nima popolne kontrole nad gibi

V obdobju med tretjim in šestim letom se otrokova motorika hitro razvija. Otrok v tem obdobju že spretno hodi, teče, skače in pleza. Kljub temu imata tako hoja kot tek predšolskih in mlajših predšolskih otrok še vedno vrsto slabosti: dolžina koraka ni konstantna, koordinacija gibov rok in nog še ni popolna, pri teku se otrok še ni sposoben hitro zaustaviti ter ponovno pospešiti, težave pa ima tudi pri izogibanju oviram. V vsakodnevnih prometnih situacijah ne smemo pozabiti na dejstvo, da je otrok nepredvidljiv in nezanesljiv. Zatorej, ko vidimo otroka na pločniku, ob robu ceste ali na prometni površini, bolje, da ustavimo in počakamo, da se umakne na varno. Zrelost v hoji naj bi otrok dosegel okoli petega leta. Visoko stopnjo zrelosti v hoji pa pokaže takrat, ko je sposoben hoditi nazaj in po stopnicah gor in dol, tako da menja nogi. V zgodnjem šolskem obdobju otrok še izpopolnjuje svoje gibe, a razvoj še ni zaključen. Otroški psihologi menijo, da otrok vse do enajstega leta pri hoji nima popolne kontrole nad gibi. Ta kontrola pa ni odvisna le od telesnega razvoja otroka, ampak tudi od razvoja predelov možganov, ki kontrolirajo potek gibanja.

Otrokovo vidno polje je ožje

Ko govorimo o prometni varnosti otrok, je izjemnega pomena podatek, kako otrok vidi in sliši. Vidno polje otroka je ožje kot vidno polje odraslega. Predvsem ima velike težave z zaznavanjem bližajočih se predmetov v vodoravni smeri. Avtomobile, ki prihajajo iz leve in desne opazi kasneje kot odrasli, pogosto žal tudi prepozno. Vidno polju v navpični smeri mu povzroča nekaj manj preglavic. Če torej v realni prometni situaciji opazite otroka, ki gleda v smeri avtomobila, ne sklepajte prehitro, da ga resnično vidi. Raje ustavite in počakajte, da se otrok umakne na varno.

Otrok tudi nima izkušenj s presojo hitrosti. Ne more še določiti, kako daleč je vozilo, ali se mu približuje ali oddaljuje in s kakšno hitrostjo se giblje. Sposobnost presojanja oddaljenosti, hitrosti, gibanja in velikosti se otroku razvija postopoma, vzporedno z obvladovanjem prostora in njegovega aktivnega odnosa do sveta. Vozniki naj imajo pred očmi dejstvo, da lahko otrok kadarkoli ob nepravem trenutku prečka cesto.

Otroci zelo dobro slišijo, žal pa ne morejo dobro presojati, iz katere smeri zvok prihaja. Za prostorsko opredelitev zvoka potrebuje otrok veliko izkušenj. Zato je bolje, kot otroku dajati opozorilne zvočne signale, ustaviti in počakati, da se otrok umakne na varno.

Če staršev ni zraven, otrok pozabi upoštevati pravila

Otrok v predšolski dobi ali mlajši šolar presoja situacije glede na nagrade in kazni. Otrok upošteva pravila in se vede skladno z njimi odvisno od pomembnosti osebe, ki je pravilo postavila, ter od nadzorovanosti te iste osebe. Če starša ni zraven, otrok zelo hitro pozabi, da se mora držati pravil in jih upoštevati. Na ravnanje otroka tudi močno vplivajo motivacijski in drugi osebni dejavniki. Tako moramo oblikovati prometno vzgojo na način, ki bo najbolj primeren posameznim razvojnim značilnostim otrok.