madela
|
Naj povem še svoje mnenje o pomirjevalih.
Najprej zgodba moje mame. V naročju ji je umrl 8-mesečni sinek v ambulanti pri zdravniku. Ko je začela jokat in tulit(kar je po moje normalno,ko ti kar naekrat umre otrok) in seveda so jo takoj nafilali s pomirjevali. Dobila je tudi pomirjevala za domov. V glavnem,ko jo danes vprašam o pogrebu...in ko gledam slike je popolnoma odsotna zaradi pomirjeval.Mami je žal,da jih je jemala,saj pravi,da je bila zadeta od pomirjeval in je skoraj tako,kot da ni bila na pogrebu,pač ni bila psihično prisotna.
Sedaj pa še moja izkušnja. Ko sem rodila mojga sinčka so mi povedali,da mora v KC Ljubljana,ker je z srčkom nekaj hudo narobe. Začela sem jokat in spraševat kaj,kaj,kaj....Že po eni minuti je prišla z injekcijo,da bi mi dala pomirjevalo. Grobo in odločno sem jo zavrnila in povedala,da tudi če bo moj otrok umrl in če se mi bo mešalo od žalosti (kar se na srečo ni zgodilo) nočem,da mi dajo pomirjevalo,ker hočem bit pri polni zavesti.
Bistvo tega in še zmeraj vztrajam pri tem,da nočem pomirjeval,je zame to,da hočem biti pri polni zavesti,kot sem že zgoraj napisala in ne zadrogirana od nekih zdravil.Ne bojim se odvisnosti,pač pa se bojim,da bi morala ljubljenega človeka na zadnjo pot pospremit v takem stanju,ko ne bi bila JAZ.
Draga Kiki,pomisli kaj bi si tvoja mama želela. Jok in huda bolečina,ko si še sam želiš umreti je popolnoma naravna reakcija ob tako hudem dogodku in za moje pojme je ni treba zatirat s pomirjevali. Enkrat se je tako ali tako treba soočit s tem. Morda bi bilo res bolje kupit samo kak pomirjevalni čaj,ki ne deluje tako močno,da se ne bi zavedal niti samega sebe,kaj šele dogajanje okrog tebe.
Pošilajm ti objem  in bodite močni.
< Sporočilo je popravil madela -- 20.5.2008 16:57:12 >
|
Natisni
