ronja
|
Po moje na ta način izraža stisko. Zato tudi nagrade ne pomagajo - ker on ne dela tega, zato da bi te jezil, ampak da bi ti nekaj povedal - da mu je hudo...
Mene to še čaka (uvajanje v vrtec namreč), ampak moja mala je bila taka, ko sem šla v porodnišnico za 4 dni in me ni bilo doma. Bila je besna, hotela je nagajat, delat narobe, prav trudila se je, da bi delala narobe. Bila sem že čisto obupana, ker nisem vedela več, kaj naj naredim: res sem se ji 100% posvečala, tamiceno sem samo podojila, previla, mislim, res minimalno, na srečo je takrat veliko spala (potem pa nikoli več;), vsak dan sva šli sami s tavleliko na kratek sprehod... Takrat sem dobila svašta nasvetov, od tega, da rabi meje, da ji preizkuša, itd... Ampak jaz sem čutila, da to ni zato - da ji je hudo... In sem vztrajala pri tem posvečanju njej in se je obrestovalo.
Tudi Ronja je že nekaj časa suha, poleti se en mesec tudi ponoči ni nikoli polulala, ampak kadar je kaj narobe, začne lulat v hlače. In takrat pomaga, da se pomenimo o tej stvari, ki jo skrbi oz. jo uredimo.
Taka je bila recimo, kadar je bila dolgo časa sama s taščo (ta jo čisto posrka in Ronja je naslednji dan čisto izcuzana, čeprav se ima pri njej čisto fino - samo ji je preveč, da je nekdo ves čas čisto zraven nje). In takrat ni hotela it lulat v sosednjo sobo, stran od mene, kar sicer nikoli ni problem (se še sama sleče, gre na kahlo in me pokliče šele za rito obrisat).
Drugič se je to zgodilo, ko sem jo začela malo bolj intenzivno pripravljat na vrtec - in sicer sem ji razlagala, da bom šla jaz kmalu v službo tako kot oči, da bo ona pa šla v vrtec in to bo njena služba. Da se bo mela fino, pa da bo vzgojiteljica lepo poskrbela zanjo in bo veliko otrok in se bojo igrali skupaj in se gugali in šli ven itd... in da bo vzgojiteljici povedala, če jo bo tiščalo lulat, pa da jo bo ona prijela za rokico, pa ji dala hrano itd... da bo sploh vse super, samo mami pa ne bo mogla bit ves čas zraven, ker bo morala v službo. in potem mi začne mala lulat kar tako. Nakar mi soseda reče, da jo je verjetno tega strah. In sem bila malo pozorna in je bilo res povezano: ko sem babici vsa navdušena po telefonu razlagala, kako fajn vzgojiteljico ima Ronja (ker zaenkrat imam res o njej krasno mnenje - zelo topla, prijazna, se posveti otroku, pripravlja ostale otroke, da pride še Ronja, samo je še na počitnicah, itd...), točno takrat se je polulala. Potem sem jo enostavno vprašala, če jo je strah vrtca oz. tega, da ne bomo skoz skupaj in je rekla, da ja. in sva se pogovorili in sem jo pomirila, da ne bo čisto nič hudega, pa še vse okoli tega itd... in od takrat se ni več polulala v hlače. Ti mali razumejo veliko več kot si mi mislimo! Samo izrazit še ne znajo, zato pa ratajo nemogoči ali pa začnejo lulat v hlače... (seveda je pa nisem nikoli kregala, če se je polulala v hlače).
Probaj še ti, če se ti zdi, da bi lahko pomagalo. POgovarjaj se z njim, pomagaj mu ubesedit občutke in predvsem ga VELIIIIIKO cartaj! Telesen stik in veliko pozornosti. In ko ti vsi rečejo, da to ni rešitev, se izkaže, da je...
Jaz si vedno, kadar vem, da nas čaka težek dan (veliko opravkov, kakšno cepljenje ali kaj podobnega), zjutraj vzamem vsaj pol ure časa samo zato, da se cartamo. Da ne delam ČISTO NIČ drugega - samo cartamo se - vse tri smo na posteji in se žgečkamo in lupčkamo in mogoče pogledamo kako knjigico, večinoma pa samo valjamo ena po drugi. tudi kadar se nam mudi, se splača vzet tiste pol minutke, da nekoga stisneš k sebi, pa bo potem rajši sodeloval. Pri nas zelo pali, da jo pohvalim, kadar vidim, da je sitna. Recimo ko se zbudi, pa se ni dobro naspala in jo vidim, da vsa tečna prihaja. Pa se je iskreno razveselim, jo objamem in jo vprašam: kako si miška? si se naspančkala? kaj bova pa zdaj počeli? Potem če je še čisto koma, ji samo stisnem k sebi in skupaj ugotoviva, da bis e zdaj samo malo pocartala. Če pa ni tako koma, potem pa jo pohvalim, kako je pridno vstala, recimo (če se nam kam mudi).
Zjutraj se sicer zbujata zelo zgodaj, tako da s tem ni problemov.
|
Natisni
. 
. Po ene 20-ih minutah pride k sebi in je njeno obnašanje normalno. 
no evo pri nas je bilo pa to.pa je minilo. 
). 
. 
.
(tudi če v vrtcu ne joka, to še ne pomeni, da ga ni neskončno strah) 
). probaj še zdaj malo dat Saro možu, pa se ti samo njemu posveti, saj ko se navadi, bo boljše. 
