cmrucek
|
Šokirana sem nad tem, da je večina "za"... Potemtakem smo res samo korak stran od tega, da si bomo kmalu hoteli naročati še izgled otrok, pa odkrili postopke, ki bodo preverjali njihov prihodnji karakter, pa barvo oči...
Otrok je dar, je nekaj, kar je sveto, je nekdo, ki ga ne izbereš, ampak ga imaš rad brezpogojno, ne glede na to, kakšen je. Noben postopek ti ne more zagotoviti, da bo idealen. Pa kaj potem, če ni?
Sicer pa saj tudi ko se otrok enkrat rodi, ne moreš vedeti, da bo za vedno vse v redu z njim. Koliko je možnih bolezni ali poškodb, ki puščajo posledice vseh sort - kaj bi pa v tem primeru?
Težko razumem, zakaj je zaradi posvojenosti tvoja skrb večja. Mogoče ti zaradi nje manjka predvsem zaupanja v življenje, zaupanja v to, da je verjetnost, da bo vse v redu, vedno veliko večja kot pa za to, da bi šlo kaj narobe. Daj, verjemi, da si ustvarjena, da bi bila srečna, da se ti dogajajo dobre stvari in da imaš čudovito srce, ki lahko ljubi to bitjece, ki ti je bilo ustvarjeno pod srcem, ne glede na to, kakšno bo...
Mislim celo, da bi te enako skrbelo, tudi če ne bi bila posvojena... To moraš pač razčistiti pri sebi. Tudi jaz sem imela na začetku nosečnosti težave (krvavela, krči, ležanje), ko nisem vedela, ali bo vse ok ali ne... 2x so me poslali na urgenco, tam pa so me soočili s tem, da " bi bilo bolje, ko sploh ne bi hodila gor, ker itak nimajo kaj pomagat, kar bo, pa bo". Takrat sem dojela, da ni odvisno od mene, ali bo vse okej z otročičkom, da ne morem izbirati. Da je življenje nad vsem, in da je pač treba sprejeti, da je možno vse, upati in verjeti pa v najboljše.
Želim Ti dovolj moči, da premagaš te strahove in čimprej začneš uživati v nosečnosti.
|
Natisni
trisomijo 13... O dednosti krom. napak pa si preberi na MONu, ampak jaz mislim, da je procent, da gre kaj narobe pri AC vecji kot moznost, da je kaj narobe z 
