liliana
|
Zaključek v bistvu pove vse....
Na topel pomladni ali jesenski dan se zjutraj z avtom odpravite v središče Ljubljane in ko nastopi prometna konica, se odpeljite proti predmestju. Vozite, recimo, po Celovški in na nasprotnem pasu boste videli nagneteno kolono avtomobilov. Ignorirajte jo, glejte kolesarje. Na vaši levi strnjena kolona vozi proti središču. Lepo je videti, koliko ljudi raje kolesari kot čaka v avtih, mar ne?
Zdaj pa poglejte še na svojo desno. Tudi tam prav tako gosta kolona kolesari v središče.
Moment? Mar nismo sprejeli zakona, da se pač po eni strani vozimo gor in po drugi dol?
Smo, a ga ne upoštevamo, ker smo mali uporniki. Ne gre za kratko vožnjo po napačni strani, recimo le prek križišča ali kratkega dela poti – ne, gre za celo potovanje v službo, ki ga pač tisti, ki stanujejo na levi strani ceste, opravijo po levi, tisti, ki stanujejo na desni, pa po desni. In po službi se vsak po svoji strani odpelje domov.
Nihče ne bo šel na dogovorjeno stran, ker pravila zanj ne veljajo (narcisizem) in bi s tem nekaj naredil za svojega bližnjega (individualizem). Še zmerjal bo tiste, ki se poskušajo držati pravil (agresivnost).
To je to.
To je ves test, kar ga je treba izvesti, kadarkoli si želite vedeti, kako deluje Slovenija. Besede so poceni, dejanja štejejo.
Zato je bilo pri nas bojda sprejetih že kakih 20 strategij razvoja.
Po sestanku so si zadovoljno segli v roke, se odpeljali domov vsak po svoji strani in gnusili so se jim preostali udeleženci sestanka, ker se ne držijo dogovorjenega.
Mali upornik namreč prezira tistega, ki se drži dogovora in ga ima za bedaka.
|
Natisni
