|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2 3   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Z otrokom k psihologu?
10.2.2009 20:44:11   
viktorija80
Najprej vas vse lepo pozdravljam,kot nova članica na forumu user posted image

In že takoj imam eno veliko težavo oziroma problem.
Stvar je taka. Imam hčero staro 9 let,ki je precej divja in ne prenaša avtoritete. Poskusili smo z psihologom,ampak vse skupaj ni obradilo sadov. Sedaj prihaja v leta,ko se to že malo umirja,me je pa sedaj začelo skrbet za mlajša sina.
En sin je star 4 leta,drugi pa 2 leti. Trenutno bi bolj izpostavila našega 4-letnika. Do 2,5 let se otrok sploh ni premaknil od naju z možem,samo crkljati se je hotel. Potem smo dobili novega člana in se je le malo oddaljil,v smislu,da se je pocrkljal tudi pri babici in drugih ljudeh.Vendar pa ni kazal,da bi bil ljubosumen,kvečjemu na malega bratca je bil tako zelo ponosen,da so morali vsi najprej k njemu,ker ga je on hotel pokazat.
V glavnem bolj na kratko,bil je izredno miren,mil in nekonflikten fantič.
Potem se je začelo obdobje trme in preizkušanja mej,ki pa se meni osebno niso zdela pretirano huda.

Zadje čase pa opažam nekaj popolnoma novega in sicer je mali kar naprej jezen. Vse ga jezi,ne bi rad ubogal in posledično je postal tudi agresiven.
Danes sem bila v vrtcu na sestanku in tam mi vzgojiteljica pove,da je moj fantič tudi tam zelo,zelo zahteven,jezen in težaven. In da jim uspeva z res zelo strogo doslednostjo. Vzgojiteljica mi je celo svetovala,da bi morda šla z njim k psihologu.
Res,da je doma na trenutke naporno,ampak do danes sem imela občutek,da je to neko normalno obdobje trme,ki sčasoma mine. Danes pa šok.
Ne vem kaj naj storim user posted image  A drugi 4-letniki noben nima teh težav,kot je uboganje,čakanje da pride na vrsto,s trmo???
Naj omenim,da pa še kljub temu kar nekaj ljudi pohvali otroka,ker je kao tako priden.
Da bi bila težava s strani vzgojiteljice je malo verjetno,ker je zlata in se res trudi za otroke,tudi za mojga in jih ima rada.
Nekaj je narobe(ali pa tudi ne)in jaz ne vem kaj naj storim? Sprašujem se,če sem v redu mama,sprašujem se če sem pri hčeri naredila napako in zdaj vse pobira od tavečje,sprašujem se,če ga premalo pocrkljam,glede nato,da sva se prej kar naprej crkljala?
Cel kup vprašanj,pa tako malo odgovorov.

Prosim za vaša mnenja in nasvete. Upam,da sem razumljivo napisala in zadela neko bistvo,ker sem trenutno v razsulu. user posted image

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 11.2.2009 17:51:19 >
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Moji otroci!
10.2.2009 21:09:21   
Gina
V bistvu si premalo napisala. Premalo vemo o vzgoji sami. Kako se ti odzivaš na otroke? Pa mož seveda. Otroci so seveda taki ali drugačni, ampak upam si trdit, da kadar je otrok neukrotljiv, da je zadaj zelo veliko kriva napačna vzgoja. Kadar je otrok karakterno zelo naporen, pa ima zadaj "trezne" starše, reči nikdar niso tako drastične kot v naspreotnem primeru.
To ne pomeni, da se kakšen od staršev ne trudi. Vsak se. Pa niti to ne pomeni, da si slaba mama. Nisi. Morda pa pomeni, da na določenih področjih vzgoje ne deluješ tako, da bi bila uspešna. To ni neka strašna katastrofa, a veš. Niti ni nekaj, zaradi česar bi se morala obsojati. Saj se trudiš čisto sigurno najboljše kar moreš. Lahko pa morda spremeniš kaj v svojem sistemu funkcioniranja do otrok. Tvoje vedenje rodi kontravedenje otrok. Pri enem tako, pri drugem čisto drugačno. Odvisno od karakterja otroka. Ampak vsekakor se odzivajo na tebe. Če nekaj ne deluje, moraš vsekakor poskusit z drugim pristopom. Če otrok trmari in trmari, očitno s svojo trmo marsikaj doseže.
In vsekakor se mi zdi, da če rečeš, da hči "ne prenaša avtoritete", najbrž gotovo drži, da pri tebi veliko doseže. Če rečeš, da je divja, je zelo očitno, da ji to divjost dopuščaš. Če ji ne bi, ne bi bila. Morda si preveč popustljiva, demokratična, pojma nimam. Tudi ne vem, zakaj so tvoji otroci jezni. Morda so kar naprej rivali med sabo, namesto, da bi bili kooperativni, ali pa ne vedo, kaj je nekaj dobrega in kaj nekaj hudega, ne poznajo razlike, pa jih vsaka malenkost razjezi. Pojma nimam, ugibam zdaj. Morda so jezni, ker se neznajo igrati sami, pa ves čas pričakujejo nekoga, ki jih bo zabaval. Morda so jezni, ker ne preživljate dovolj kvalitetnega časa skupaj. res ne vem zakaj. Ampak vzrok prav gotovo obstaja. Torej, kako jih vzgajaš?

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Moji otroci!
10.2.2009 21:58:32   
viktorija80
Način moje vzgoje je predvsem vztrajnost. Z možem se ne kregava in sva si enotna kar se tiče vzgoje. Otroci pospravijo svoje igrače na besedo,torej mislim,da sem prav postopala,da sem to dosegla. V neki meri bi tukaj odvzela hčerko.Sicer vsa opravila,ki so ji zadana opravi,vendar z nenehnim nerganjem,jokom,izsiljevanjem in jezo. Velikokrat se to konča z mojim dretjem. Probleme je imela tudi v šoli,kar se tiče avtoritete.Že v prvem razredu je jasno in glasno učiteljici povedala,da ona ne bo pisala domačih nalog. Seveda sem morala v šolo in to večkrat,da se je vsaj za silo uredilo.
Pri mlajšima sinovoma,pa je drugače.Občasno sta nergava,ker morata pospravit in ubogat,večinoma pa sta vesela,da lahko nekaj lepega naredita,da sva z možem vesela.
Zdaj pa tile napadi jeze...sploh ne vem od kod izvirajo. Jezen je za stvari,ki jih ne dovolim,ker recimo ni bil priden in si določenih ugodnosti ni zaslužil.Ok,to je še normalno,ampak jeza kar tako v tri dni.Jezen sem,jezen sem i n maha z roko proti nam,pa ne vemo zakaj in v tistem afektu protestira za vse kar je mogoče.
Ne bom to in ne ono,pa to tudi ne in tako v nedogled.Tako da ga raje pustim pri miru,da se pomiri. Skrbi me,ker je vzgojiteljica predlagala psihologa,torej je v vrtcu še slabše. Aja pa naj omeni,da se zadnje čase večkrat polula v hlače. To se zgodi največkrat v vrtcu,ko se on odloči,da bo protestiral in ne bo ubogal,ampak je končni rezultat tak,da hoče ali noče mora ubogat.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Moji otroci!
11.2.2009 8:27:34   
tralala
Toplo priporočam knjigo: Kako se z otrokom pogovarjamo in kako ga poslušamo!

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Moji otroci!
11.2.2009 8:53:39   
bskrle
Otroci so odraz stanja v družini, kadar s sva z možem stabilna in v harmoniji, je o.k.,
če en ratajo čudni. Psiholog pri otrocih do 5eh let pomaga lahko predvsem tebi, da ozavestiš reakcije, vzgojne vzorce, metode. PoSKUSITI  ni greh.

(odgovor članu tralala)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Moji otroci!
11.2.2009 12:36:19   
zinkazi
vsi starši vzgajajo otroke tako, kot se zdi njim najbolje. običajno je vzgoja taka, kot smo se jo naučili od staršev. predvidevam, da so bili vaši starši zelo zahtevni do vas in so od vas zahtevali, da naredite tako, kot se je njim zdelo prav. obstaja pa tudi možnost, da so bili preveč popustljivi. vi ste se zato počutili nesigurni in zato ste zahtevni do vaših otrok.  tudi vi se trudite vzgojiti otroke tako, kot se zdi vam najbolje.
zdi se mi, da vam odgovarja vzgoja v kateri pogosto postavljate otrokom zahteve. morda se otroci v tem čutijo preveč omejeni in nimajo možnosti izražati sebe. otroci, ki so močne osebe in od njih zahtevamo, da naredijo tako kot mi želimo se začnejo upirati. to se je pokazalo pri vaši hčerki, kot kaže je to tudi pri sinu. vašim otrokom bi morali dati možnost, da se kdaj tudi po svoje odločijo, v tistih situacijah, kjer s tem ne škodujejo sebi ali drugim.
nekaj nasvetov o vzgoji vam lahko posredujem preko zs. če želite me lahko kontaktirate.
vedno obstaja v vzgoji tudi rešitev. razmislite, kako bi bilo za vas, če bi vaš pertner vam postavljal zahteve v katerih bi vi morala vedno početi to, kar njemu odgovarja, vi pa ne bi imeli možnosti odločanja v ničemer.
to, kar se mi zdi najpomembneje in je čutiti iz vašega odnosa do otrok, je ljubezen do vaših otrok. z ljubeznijo in iskanjem rešitev vam bo uspelo najti pravo pot. 


_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu bskrle)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Moji otroci!
11.2.2009 13:22:57   
viktorija80
Od včeraj kar naprej razmišljam in razmišljam o vsem povedanem in seveda mi je zelo hudo.
Odločila sem se,da se bom v vrtcu dogovorila,da pridem tja in bom opazovala dogajanje. Nekako mi bo problem,ki ga opisujejop v vrtcu postal razumlivejši. Sicer je tudi doma na trenutke hudo,vendar nisem pomislila,da bi morala otroka peljat k psihologu.

Kot sem že povedala sva z možem v zelo dobrih odnosih. Prepirov je med nama zelo malo,cca 1x na leto. Torej tukaj ni vzroka za otrokovo vedenje.
Po moje je ves vzrok pri odnosu z tavečjo hčero. Pri nama pride do iskric in kreganja skoraj vsakodnevno.
Vedno bolj usmerjam energijo na to najino kreganje in prošnje naj bo boljša do odnosu od drugih.V prvi vrsti do vseh nas v naši družini. Ona je tista,ki nosi v sebi zamero do celega sveta. Govori,da je nihče nima rad,da smo vsi nesramni in še bi lahko naštevala.
V vsej tej kalvariji sem se izgubila in ne najdem moči,da bi ji pokazala,da jo imam zelo rada in da je tudi ona moja. Pa sem že poskušala,da sva šli sami v trgovino ali na sprehod,pa vedno skače po svoje in je ne zanima pogovor ali kaj drugega.Če vseeno hočem,da je ob meni in mi malo pove,kako je bilo v šoli ali karkoli drugega,pa je jezna in tega noče. Prisilit je ne morem,ampak bistvo je da sva izgubili ljubeč odnos.

Seveda tamaldva vse to spremljata in se učita slabe komunikacije. Mislim pa da nisem prezahtevna,bi prej rekla,da velikokrat popustim samo da je mir. Recimo gledanje televizije od prihoda iz vrtca pa do večera se mi ne zdi prav,pa vendar jim popustim,samo da ni joka in izsiljevanja. Televizijo pa nadomestui tudi računalnik.
Vse premalo časa pa smo resnično skupaj.
Ja,vem da bi morali biti bolj povezani,vendar pa je otrokom vseeno tv bolj zanimiv. In potem imam namesto druženja in skupnega zabavanja samo še jok na treh straneh.

Kar se tiče psihologa,sem poiskala pomoč skupaj s hčerko,takoj ko sem opazila težave. Vendar po vekratnih obiskih ni bilo efekta. Kvečjemu čudno so me pogledovali,češ saj je pa vse v redu.Kako pa ne bi bilo(vsaj po njihovem),če je celo uro sedela in sestavljala sestvaljanke. Pa nisem preobčutljiva. Samo za informacijo lahko povem,kaj je izjavil njen dedi-in sicer da ga je sram,da je njegova vnukinja,ker se tako grdo obnaša.
Ne,tega si ne dovolim,da mojega otroka tako prizadanejo in sem to tudi povedala.

Zinkazi,zelo bi bila vesela kakih nasvetov.Se vam javim na ZS.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Moji otroci!
11.2.2009 20:42:54   
Gina
Zinkazi, menim da si falila. Če bi mamica delala še bolj tako, kot praviš in kot že itak dela, bi šlo samo še na slabše.. 90% današnjih staršev je absolutno premalo zahtevnih in od svojih otrok ne zahteva skoraj ničesar, razen morda da občasno pospravijo svojo sobo. To kar ti opisuješ, zinkazi, se je dogajalo pred 30 in več leti in so zeloooo zastareli nasveti, ker se praktično te reči ne dogajajo več. Dandanašnji so reči popolnoma drugačne. Ljudje so šli pri vzgoji ravno v drugo skrajnost. Preveč tega, kar opisuješ ti. Ne preveč ljubezni, te je hvala bogu dovolj, ker jo mora biti če mene vprašaš v presežnikih za vsakega otroka, temveč je preveč dogovarjanja, pogovarjanja, parlamentiranja, nategovanja reči, popolnoma nobenega zahtevanja, kar je enako zanič, kot če bi šli v obratno skrajnost. Kaj se s tem doseže, sem že res velikokrat pisala, tako da ne bi še enkrat.

Sama menim, da če so ti v vrtcu rekli, naj gre otrok k psihologu, da mora biti nekaj ornk ornk narobe, ker sicer v vrtcu tega ne govorijo kar povprek. Morda si ti tako zelo demokratična, pa toleriraš tako zelo veliko reči, da se ti njegovo vedenje še ne zdi problematično, v družbi pa že ni več sprejemljivo, kaj pa vem, ampak če so v vrtcu ne kaj tako resnega opazili, je to alarm, čist zihr se ne hecajo kar tako malo, da bi te jezili.
Če ti ne opaziš, da je nekaj narobe, potem na to ne moreš biti pozorna, niti tega spremenit, zato se ti zdi, da je vse ok. V bistvu je to najhujša reč od vsega, da ne veš, kaj je narobe, kaj otrok počne, da se ti kar vse zdi ok. Prva stvar je ozavestit, kaj je sploh narobe.

Kar se deklice tiče, sem še zmeraj sigurna, da ni srečna zato, ker sploh ne ve, kaj je v življenju fajn in kaj ni fajn. preveč ji je lepo, preveč vse idealno, da se ji vsako najmanjše odstopanje od ideala zdi katastrofa. Pa najbolj verjetno sebe zelo dobro vidi in ima dobre predstave, kaj vse zase hoče. Taki se otroci rodijo nekateri. Saj s tem ni nič narobe. Narobe je, če ti padeš na njihove fore, pa se pustiš nateg.... Ker potem ni v družini srečen nihče, ne ti ne otrok. Če bi ti od otroka zahtevala osnovne reči brez pregovarjanja ki traja v nedogled, bi bilo tisto en dva tri narejeno, kar mora biti, pa vidve bi imele čas ena za drugo potem res dolgo. Pa bi se lahko crkljali in počeli skupaj prijetne reči. Tako pa se obe cel dan pregovarjata najbrž, pa ves čas deklica preizkuša, do kam lahko gre, zraven se pa sama sebi smili cel ljubi božji dan, ko mora kaj naredit po tvoje. Ne ji pustit tako reagirat, ap bo.
Kaj je  s ta malim ne vem, ker sploh ne vem, kaj je narobe. Če trmari, že mora imeti vzrok. Najbrž doma lahko trmari. Pojma nimam. Če v vrtcu svoje zahtevajo, ti pa doma popustiš, jim vse, kar so v vrtcu zgradili tisti dan, veselo podereš. Oni začnejo naslednji dan od začetka po ful naporni poti, ker si otroka vmes podučila, da se trma splača.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Moji otroci!
12.2.2009 11:22:27   
viktorija80
Gina,morda bi to bilo res alrmno,da so mi v vrtcu svetovali psihologa.Vendar pa je zgodba,ki je pripeljala do tega malo daljša. Začela se je pri sistematskem pregledu pri treh letih,ko se sin ni hotel pogovarjat na tem pregledu. Potem sva bila vabljena še enkrat in je bilo bolje. Sama psihologinja ga je pohvalila,da je zelo potrpežljiv in miren fantek. Problem nastane,ko ga zmotiš pri tem kar on počne,ker za nič na svetu ne bi rad stvari postil nedokončanih. To je problem tudi v vrtcu,ko on še vedno nekaj počne,je pa že čas za nekaj drugega in mu stvari vzamejo.
No takrat je psihologinja rekla,da bi ga še rada videla,čeprav nima posebnega razloga za to. In takrat sem v vrtcu povedala in povprašala še za njihove mnenje,češ če moj sin kaj odstopa od drugih sovrstnikov. Odgovor je bil,da ne in da je čist v redu.
Zdaj,ko pa je malo bolj svojeglav in hoče svoje končat in hoče biti prvi in rabi veliko pozornosti pa se je vzgojiteljica prestrašila,če mi je takrat narobe svetovala.
Vendar pa z vso garancijo lahko rečem,da nisem preveč tolerantna in ne dopuščam vsega. Stvar ni,da jaz ne vidim stvari,ampak se mi še zdaleč ne zdijo tako hude,da bi pa zdaj rabila psihologa.
Jaz bi ga,skupaj s hčerko,vendar pa smo na tej liniji že odpovedali,ker ni bilo efekta.
Vendar pa spet povdarjam,se sinova učita te slabe komunikacije in tukaj se tudi vse težave začnejo.
Ona je mali upornik in zakaj se potem ne bi še mlajša otroka tega naučila.
Aja,pa hčerka je velik materialist. Nikoli ni dovolj,karkoli dobi. Pa ne vzpodbujam tega,gre se za male stvari,recimo čokoladico ali nalepke ali kaj podobnega. Ali pa če gremo ven na kosilo. Prvo hoče pojest z krožnikov svojih bratcev,potem pa šele iz svojega,da le ona ne bi imela premalo. oziroma bolje rečeno manj,kot drugi. Mora imeti največ. Seveda zaradi tega ni nesrečna samo ona,ampak vsi skupaj. Ta njena tekmovalnost in ljubosumnost me ubijata.

Saj vem,da ni čudežnega nasveta,pa vendar bi bilo lepo,če bi našla recept,da se streznim jaz,za mano pa še hči.

< Sporočilo je popravil viktorija80 -- 12.2.2009 11:24:54 >

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Moji otroci!
12.2.2009 20:45:56   
Gina
 
Ne vem, viktorija, nimam prave predstave o veši družini, res ne.

Lahko si zelo dobro predstavljam tvojo hčer, ker ima moja podobne zametke v sebi, vendar danes pravzaprav res v zelo majhni meri, smo pa 10 let delali na tem, da se je ta divjost malo obrnila. Še vedno pa je strašno ljubosumna, strašno veliko "krivic" se ji dogaja in raje vidi reči črno kot belo. Vendar taki otroci pridejo na svet nekateri. Proti karakterju ne moreš. Lahko pa vse skupaj usmerjaš. Res pa to terja neizmerne gore energije in doslednosti, nepopustljivosti in izkazovanja ljubezni. Tega, kar smo pri nas dosegli zihr ne bi, če bi za ljubi mir popuščali. Morda je tukaj napaka pri vas. Ona je sigurno karakterno močnejša od tebe in skoraj zihr bolj trmasta in manj jo ti brigaš kot ona tebe. Hočem reči, da marsikaj od tega, kar počne, dela namerno, samo da doseže svoj cilj. Zelo ji je vseeno v tistem trenutku, koliko ti trpiš zraven. če boš imela ves čas v zavesti, da boste vsi skupaj bolj srečni, če se bo odvadila vas izsiljevat in se grdo vesti in jo boš vsakič v resnici kaznovala za njeno neprimerno vedenje, pa če jo boš vsakič, ko se bo primerno vedla, nagradila za to, v obliki crkljanja, ali da bosta kaj počeli skupaj, si lahko zihr, da se bo njeno vedenje spremenilo. Ti nimaš pojma, kako težko je meni otroka kaznovat. Jaz bi samo dopovedovala, pa prosila, pa pripovedovala. Ampak otrok me je itak že prvič razumel, samo brigam jo jaz. Torej moram ukrepat. Predvčerajšnjim je spet vlekla čas za spanje do nedogled. Naslednji dan ni smela z mano zjutraj, čeprav gre tako zelo rada v jutranje varstvo, ker ima tam družbo. Včeraj je zamudila 10 minut dogovorjeni čas. Pa mi je bilo tolk težko, ampak ne smem je nagraditi, če ona zavestno vleče. Torej ni šla z mano zjutraj. Danes sem čist zihr, da bo v postelji pravi čas. Enako je s čisto vsemi rečmi. Če bo doživela smiselno posledico, ne bo naredila reči, ki se jih ne sme. Ne sme se biti divji, nevljuden, ne sme se govoriti neprimerno s starši, brati....vse sorte se ne sme. Ti so dopuščaš. Pri takih otrocih, kot je tvoja deklica, je treba pač veliiiiiko več energije vložiti v to, da se vedenje spremeni, kot pri kakšnih nenapornih otrocih, pa vsakič, ko boš malo popustila (kot npr. jaz vsake 14 dni popuščam pri spanju, moja pa to beleži na svoj hard disk prej kot sem jaz to pri sebi registrirala) bo spet probala, kako daleč lahko gre. Veš, nisi slaba mama, če zahtevaš svoje. Nisi slaba mama, če ji naložiš posledice. mora jih čutit. Ti nje nič ne brigaš, ona speljuje reči preko tebe, čeprav jih dobro razume. Torej moraš svoje doseči na drug način. S posledicami. Za to ne rabiš psihologa. Naši psihologi so večinoma neproduktivni, niti nimajo pojma o modernih otrocih in ukrepanju. Če se boš že kam obrnila, se obrni na vzgojni dom jarše v lj., kjer imajo svetovalnico za vzgojo - to so edini ljudje, ki imajo res ogromno pojma o vsem skup. Ali pa bogdan žorž morda.
KO se bo tvoja deklica naučila vesti primerno, boste vsi srečni, z njo vred. Torej moraš to narediti zavoljo nje in zavoljo ta malih otrok. Naj se ti ne smili - končno se moraš začeti raje smilit sama sebi in se imeti toliko rada, da boste vsi skup mirni in zadovoljni. Torej ne ji pustit, da divja. Za nobeno ceno. Posledice poganjajo svet. Žal.

Kar se tiče ta malega pa res ne vem....ne predstavljam si situacije. Še vedno se mi zdi,d a morda ti reči ne vidiš kot tragične, ker se v domačem okolju ponavadi z enim ali tremi otroki ne odvija toliko socialnih situacij kot v vrtcu pri 24. otrocih. A te lahko nekaj vprašam? Npr. če se otrok igra z avtki, pa en avto prileti vate, a poveš ta malemu, da to ni ok, pa se ti mora opravičit? Ali pa npr. če otrok noče od mize, ker se nekaj igra, vam se pa mudi nekam, pa si mu to tudi povedala že pred dvemi minutami, da bo moral pospravit, a ga pustiš, da do konca odigra, ali zahtevaš,d a pospravi takoj? IN če ne pospravi, čeprav zahtevaš, ali mu pospraviš? In če mu pospraviš, ali toleriraš njegov izpad ali izpad ustaviš? Ali npr. če doma pečeš palačinke, ali mirno počaka na vrsto, da spečeš najprej palačinko za ta malega, potem za njega, potem za bejbo, potem za ta malega, potem za njega.....in kaj storiš, če ima izpad? Ali npr. če hoče neko igračo, ki jo ima že bratec ali sestrica, kaj narediš? Ali npr. če te posnema, ko kaj pripoveduješ, kaj narediš? Nimam predstave, zato sprašujem.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Moji otroci!
12.2.2009 21:56:48   
viktorija80
Gina,mojo hčerko si opisala,kot da bi jo poznala.Resnično si jo zadela v polno. Sama pa sem temu še dodajala ognja,ko sem ji neprestano metala pod nos njene napake in jo s tem prizadela. S tem sem hotela doseči,da bi se bolj zavedala,da je njeno obnašanje slabo,vendar je bil žal učinek ravno nasproten.Še manj sem ji prišla blizu. Zdaj sva izgubili tudi pristen ljubeč odnos. Danes sva se po res dolgem času spet normalno pogovarjali. Na koncu sem je opravičevala in me prosila naj jo naučim vedenja,ki bo boljše. Rekla sem ji samo naj me posluša in se bova skupaj učili. Upam,da to ni samo trenutno stanje in bo jutri vse po starem. Obljubila je,da se bo trudila. Med drugim tudi zato,ker se je v šoli izogibajo in nimah prijateljic,razen ene. Tega do danes niti vedela nisem.

Za sina,pa ti bom odgovorila na vprašanja,ker vem,da ne znam prav opisat situacije,pa če se ne vem kako trudim. To pa zato,ker so mnenja v vrtcu in moje mnenje precej različni.

Če sin,katerega zadane z avtom,sploh ko vidim da je nalašč,kar pa ni pogosto,mu povem,da to ni prav in se mora opravičit. Včasih se opraviči takoj,včasih se pogajava.Ker pa je občasno opravičilo neiskreno in iz nuje,želim videt še objemček in poljubček,ker je veliko bolj iskreno.Na koncu to dosežem in je potem tudi mali vesel. Pa še vsi drugi,ker se potem vsi objemamo in ne samo žrtev in kaznovanec.
Ko je treba kam it,on pa ravno v delu med igračami,mu že prej povem,da gremo in naj pospravi.Glede nato,da radi gredo ven s tem ni probleme.Ko pa občasno nastane,pa mu ob neupoštevanju pravila,sama vzamem igrače ali pa ugasnem tv.Seveda se v tem primeru dere in izsiljuje. V tem primeru ga pustim pri miru,da se sam pomiri,ker bolj ko mu prigovarjam bolj se dere. V tem primeru pa se kar hitro pomiri ali pa dobi afektni napad(neha dihat)
Ko je treba počakat,da pride na vrsto je včasih čist super,včasih pa se dere dokler ne pride na vrsto,medtem pa še izrazito pokaže svojo nejevoljo in jezo. Tudi v tem primeru ga bolj pustim pri miru. Ampak večinoma je v redu in počaka.
Ruvanje za igrače pa je problem,saj bi vsi radi imeli isto igračo,vsi bi radi dali dvd v predvajalnik,vsi bi radi isto stvar pomagali....Ponavadi stvar spora vzamem in jih poskusim umirit,občasno pa jih pustim,da bi se sami pogovorili,vendar je ta možnost pretežno neuspešna,saj začnejo udarjat drug po drugem.
Oponašal mojega govorjenja pa še zaenkrat ni noben,tako da ne morem odgovorit.
Upam,da bo zdaj boljši vpogled v situacijo. Vendar pa se mi zdi sin miren fant in ne išče nekih hudih konfliktov.Ni agresivneš in pretepač,čeprav tudi maha z roko zadnje čase proti meni in tudi v vrtcu,ko mu kaj ni prav.
Drugače pa se svojim stvarem posveti in se lahko tudi za dalj časa sam zaigra.Njegova dobra lastnost je natančnost in da hoče vse kar je začel končat in bog ne daj,da bi ga takrat zmotil,ker se precej dere.
Mislim,da sem v osnovi odgovorila na tvoja vprašanja.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Moji otroci!
12.2.2009 21:59:04   
K_a_t_i
IZVIRNO SPOROČILO: viktorija80

Po moje je ves vzrok pri odnosu z tavečjo hčero. Pri nama pride do iskric in kreganja skoraj vsakodnevno.
Vedno bolj usmerjam energijo na to najino kreganje in prošnje naj bo boljša do odnosu od drugih.

Recimo gledanje televizije od prihoda iz vrtca pa do večera se mi ne zdi prav,pa vendar jim popustim,samo da ni joka in izsiljevanja. Televizijo pa nadomestui tudi računalnik.
Vse premalo časa pa smo resnično skupaj.
Ja,vem da bi morali biti bolj povezani,vendar pa je otrokom vseeno tv bolj zanimiv. In potem imam namesto druženja in skupnega zabavanja samo še jok na treh straneh.



Morda bom ustrelila mimo, ampak tole jaz berem:
Popuščaš pri napačnih stvareh - televizijo dopuščaš, da se z otroki ni treba ukvarjati, s hčero pa se prepiraš, ker je to edini način, da dobi tvojo pozornost (ja, zabavno je, ker je tako "pametna" da "premaga" celo mamo). Srednji sin je verjetno že dojel, da je trma in jeza edini način, da se mu posvetiš. Zaupanje otrok si je treba zgraditi, ne pa jemati kot dano. Vprašaj se, kje si zgubila odnos s hčero in ga začni graditi nazaj. Za začetek jo vprašaj, kaj si ona želi početi s svojo mamico.


_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Moji otroci!
12.2.2009 22:14:41   
viktorija80
Kati,morda nisi tako zelo udarila mimo,vendar kljub vsemu se ukvarjam z otroci in jih imam zelo rada.Niso prepuščeni kar sami sebi.

Gina to kar sem zgoraj pisala o sinu je situacija ,ki je bila do sedaj. Omenila sem namreč,da se sin spreminja in da je vse več jeze z njegove strani.Maha z rokami proti nam(bi rad udaril) in kar naprej govori jezen sem,tako v vrtcu,kot doma.Razloga ne ve navest,sama pa ga ne najdem.Kot da bi se kar v tri dni razjezil in začel vse odrivat od sebe. Stanje se doma sicer umirja,v vrtcu pa se baje kar naprej jezi in protestira.

(odgovor članu K_a_t_i)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 13:33:38   
ronja
Jaz bi ga,skupaj s hčerko,vendar pa smo na tej liniji že odpovedali,ker ni bilo efekta.

Če čutiš, da rabita neko tretjo osebo, da vama pomaga znova zgradit odnos, potem ne vrzi kar tako puške v koruzo! Saj to ni edini psiholog na svetu. So dobri in slabi psihologi, mogoče pa ti lahko pomaga tudi kaka prijateljica, ki malo bolj nepristransko vidi situacijo (če vaju vidi skupaj, seveda, sicer ima spet samo tvojo stran zgodbe).
Zadnjič sem brala knjigo Komepetnten otrok od Jesperja Juula in not so prav taki primeri kot je tvoja hči. Ko bi jo skopiral iz knjige! preberi, mogoče ti pokaže še kak drug pristop, bližje zinkazinemu, se mi zdi. Pravi,d a se otroci ne upirajo kar tako, ker po naravi radi sodelujejo in po mojih zelo zelo omejenih izkušnjah (leto in pol) je to zaenkrat res.
Tudi Ronja se je upirala, ko sem prišla iz porodnišnice, bila je užaljena, ker me 4 dni ni bilo in me je videla samo 3 ure na dan, kar je seveda šok, če je navajena, da sem v gl. doma, vsaj zvečer vedno... Čeprav sicer ni nekaj bolestno navezana name, ni jokala, ko je šla iz p., pa tudi pri babicah in prijatejlicah je rada. Ampak to ji je pa zamajalo tla pod nogami, ker je bilo vse drugače in seveda se je uprla. In tudi ni vedela, kaj hoče, ampak je bila jezna - kot tvoj sin.
Že preden sem rodila, sem se zelo bala, da bi bila ronja ljubosumna, ker se spomnim, kako je bilo meni hudo, ko sem bila ljubosumna na brata in ker sem se bala, da bi bilo kot pri fantu, kjer sta se z bratom ves čas tepla. Tega si res ne želim... Zato sem zbirala ideje, kaj vse lahko naredim, pa vseeno je bila na začetku jezna in me je odrivala - ker je še mala, je bilo to fizično in je trmarila in jokala in nič ji ni bilo prav, kot tvoja hči, ki te "odriva" tako, da ti odtava po svoje, če gresta skup nakupovat,... No, moj pristop je bil ta, da sem se še več ukvarjala z njo - da bi ji dala vedet, da jo imam rada, ne glede na to, kako nemogoča je in da se ji ni treba borit za obstoj in ljubezen, ker bo to dobila ne glede na vse skup (kar je res). In potem je ta njena huda faza trajala par dni, pa je šlo ves čas na bolje in čez kak teden je bilo že čisto ok, zdaj je pa super.

Najbolj mi je pomagal stavek: "Otroku je treba dati to, kar potrebuje, ne pa to, kar si želi." In ko sem si začela toliko zaupat, da vem, kaj kdaj rabi, je bilo vse naenkrat lahko. Čeprav je zatrmarila, sem jo obela in jo stisnila k sebi, čeprav ni kazala nekega interesa, da to hoče (hotela je recimo kaj, česar ne sme ali pa sploh ni vedela, kaj hoče in je samo težila), ampak jaz sem čutila, da rabi pozornost in ljubezen oz. to, da ji to dvoje pokažem. In potem je bilo boljše, sčasoma je tudi sama ugotovila, da to rabi, očitno, ker zdaj se sama rada pride pocartat, če je zoprna in se pomiri in je vse ok. Ne vem, meni se zdi, da ta princpi dela. Recimo zdaj ji zobki rastejo in jo boli in seveda je kdaj tečna, saj sem še jaz, če mi 8ka raste... In potem se recimo nenadoma zjoče, kar tako, brez razloga se začne dret na ves glas. Pa ji rečem, če pride se pocartat in priraca in se stisneva in pozabi na zobke, vsekakor ji je pa lažje (meni pa tudiuser posted image ).
Vem, da se to sliši nekaterim kot popuščanje, meni pa ne - saj ji ne dam nujno tega, kar hoče, ampak to, kar mislim, da rabi. Mojo pozornost pa dobi, ne glede na svoje izpade. Če pa se izpadi non stop vrstijo, to pomeni, da je nekaj narobe: ali ne dobi dovolj pozornosti ali pa se je nekaj drastično spremenilo in se zato počuti nesigurna. In takrat ji pač hočem povrnit njen občutek varnosti. Ker otroci postanejo nemogoči, če ga nimajo in mislijo, da se morajo za svoje mesto non stop borit.

Vem, da ti ne moreš objemat svoje skoraj najstniške hčerke, ker te bo odrinila tako, da boš skozi vrata letelauser posted image , ampak lahko pa vseeno kaj počneta skupaj. in ne obupaj, če najprej ne kaže nobenega interesa zato! (Tudi Ronja ga najprej ni, čez par dni je bilo pa vse kot prejuser posted image .) Ukvarjaj se z njo, neodvisno od njenih izpadov, da bo videla, da tvoja pozornost in ljubezen nista povezani z vajinim kreganjem. In glede na to, da praviš, da ji ne moreš povedat, da jo imaš rada, se potrudi, da ji to vseeno poveš in pokažeš. Isto velja za sina - verjetno je ugotovil, da se na ta način dobi pozornost, mogoče heče kdaj tudi preusmerit vso neg. energijo iz sestre. Pa delajte kaj vsi skupaj, kot družina, čeprav se bojo najprej vsi zgražali in se jim ne bo dalo, itd... Otroci morajo dobit občutek, da so varni in da prispevajo svoj del k družini in da jih imamo radi ne glede na vse.

Zadnjič sem brala o mamicah šimpanzkah, ki imajo zelo nežno vzgojo (brez kaznovanja, recimo), pa jim kar ratujeuser posted image . Vem, da se bojo spet obregali ob to, da nas primerjam z opicami, vendar se mi zdi, da bi se lahko marsikaj naučili od njih! najbolj mi je ostalo to, da so mame šimpanzke vedno na voljo svojim otrokom, kadar jih ti rabijo, vendar se jim nikoli ne vsiljujejo, če jih ne rabijo in se sami s čim zamotijo,... To me malo spominja nate, ko si rekla, da pa noče it s tabo nakupovat ali kaj počet. Mogoče te takrat "ne rabi" in noče sodelovat, hoče met mir. Vendar pa te v resnici še vedno rabi, zato bodi pozorna na kake male namige, da te potrebuje in hkrati vseeno počnita kaj skupaj tudi, če najprej noče. če se bosta imeli lepo, se bo sčasoma to spremenilo.

Divji karakter je po moje prednost - to pomeni, da ne kloneš kar tako, to je super preživetvena strategija! samo usmerit ga je treba prav, v sodelovanje, kolikor se pač da. Ronja je divja po naravi, pa vendar vsi, ki jo vidjo ali so nekaj časa z njo, pravijo, da je zlata punčka! Zato ker se pač počuti varno in sprejeto in se ji ni treba borit za svoje mesto. Bi bila pa 100% čisto nemogoča, če to ne bi bilo tako.
Nekak jo razumem, ker sem sama ista. Sem zelo nežno bitje do tistih, ki jih imam rada, znam bit pa totalna tigrica, če se mi zdi nekaj hudo narobe ali če gre za moje otroke (če bi jim kdo kaj hotel, recimo). Ko sem bila mlajša, sem imela precej svobodno vzgojo po eni strani, pa precej zahtevno po drugi, ampak vem, da če bi mi postavljali meje (oz. ko jih je mami hotela), bi jih (sem jih) nalašč kršila. Recimo nikoli nisem imela ure, do kdaj moram bit doma - pa sem bila vedno zgodaj in vedno sem povedala, če bom pozno, kje sem in s kom - ne da bi to kdo zahteval od mene, ampak se mi je zdelo fer. Ker mi ni bilo treba, nisem imela razloga, da se upiram. Kar ej mami probavala na silo, ji ni niti ena stvar uspela, ne glede na njeno doslednost in kazni. pač me ni tako lahko zlomit, hvala boguuser posted image . Se pa da s takimi karakterji super sodelovat, samo če se ne greš moč na moč.

Pa saj smo mi isti: če ima lubi slab dan v službi, pa pride ves zmahan domov, ravno tako rabi objem. Lahko ga najprej natulim, kaj spet ni ne vem česa pospravil, ampak nobenemu od naju to ne bo koristilo. Isto jaz, če mam žurko, ali pa mi je cel dan slabo, rabim kak poljubček od njega. Seveda se zgodi, da imava oba slab dan in da zatežim s čim, kar mi gre na živce, vendar pa gre vsekakor lažje, če ne. Zakaj bi bilo otroci tako zelo drugačni? So jezni, če ne dobijo tega, kar rabijo - recimo pozornosti ali varnosti.

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 13:33:51   
zinkazi
Nekoč pred 50 leti je bila vzgoja zelo stroga. Starši so ukazovali in prepovedovali. Potem se je vzgoja sprostila. Žal je veliko staršev razmišljalo, da so otroci sposobni o vsem odločati. Takrat so otroci ukazovali in prepovedovali staršem. Ob svojem delu sem srečala vse mogoče. V vrtcu delam 30 let. Spoznala sem zelo hitro, da je pomembno imeti otroke rad, jih voditi s postavljanjem meja, ampak jim dovoliti, da o nekaterih stvareh odločajo sami. Sami lahko odločajo tam, kjer s tem ne škodujejo ne sebi, ne drugim. Če otroci v nekaterih stvareh odločajo sami, se učijo na izkušnjah za vse življenje. Preveč popustljiva vzgoja pripelje otroka do tega, da je tudi, ko odraste vedno in povsod pomemben samo on. S strogo vzgojo pa vzgojimo človeka, ki vedno potrebuje druge, ki odločajo o njem, če je to manj močna osebnost. Če pa je to močna osebnost je vse življenje upornik.

_____________________________


Otroško srce je zaklad


(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 16:35:05   
Gina
Ronja: ampak tako, kot ti opisuješ, vzgaja večina staršev dandanes. Večina staršev otroke izredno crklja in so zelo demokratični. Do sem nič narobe. Če vprašaš mene, mora biti vsak otrok scrkljan v ljubezni. Imeti mora dovolj potrditev, pohval, spodbud in dovolj ga je treba upoštevati, pa crkljati in crkljati. Vendar mora otrok vedeti, kje so meje. Pri tako majčkenem otroku, kot je tvoj, se še ne srečuješ z resnimi težavami, saj pri tako majčkenih ne gre za neko nalaganje odgovornosti, ne zahtevamo od njih ne vem česa vsega. Počakaj, da se vaši interesi začno križat. Počakaj, da bo šel nekdo, recimo tvoj otrok vsakodnevno čez trupla, ker je pač tak po karakterju. počakaj, da te ne bo upošteval 5%, ker bo imel tako zelo svojo pamet. Počakaj, da se bo vedel res neprimerno... Če se bo to zgodilo, pa če boš reči uspešno rešila, potem si res carica. Ker a veš, v praksi se te reči ne rešuje z "demokracijo". KO gre otrok čez mejo, se jih ne. A veš, jaz tudi otroke crkljam do nezavesti. Tudi šolske, ne le domače. In se hodijo crkljat in poslušat pohvalo in spodbudo, ker tega imajo pri meni dovolj. Vendar pri tako velikih otrocih moraš postavit meje. Nekateri otroci jih nimajo. Nimajo. Nula. Nič mej. Delajo kar jim paše, pod pretvezo, da so močan karakter, ker jih starši ne vzgajajo, ampak jim puščajo, da je vse po njihovo, da se otroci vzgajajo sami. Kaj boš naredila, ko boš rekla otroku, da naj ne meče kep, ta jo bo pa bratcu nalašč za vrat spustil? Kaj boš naredila, ko boš rekla, da grdih besed se ne govori, otrok pa te bo poslal v p.m.? Kaj boš naredila, ko boš rekla: Ne skočit na cesto!, otrok bo pa skočil, ker je pač močan karakter, pa mora probat - vsak dan to isto probat? Ma lahko naštevam cel dan, pa verjamem, da meniš, da se to ob demokratični vzgoji ne bo naredilo, ampak ti povem, da najbolj nevzgojeni otroci prihajajo iz najbolj v tem smislu razpuščenih družin, kjer je vse zelo "demokratično", pa se vse na hec obrne, pa se otroku ne prenese odgovornosti. Sploh so dandanes izredno izredno, izredno redke družine, kjer bi otrok imel preveč vsega okrog seve, pa bi se nihče ne ukvarjal z njim, pa ne bi bil ljubljen. LJubljeni so praktično vsi otroci danes. Pa poleg tega se toliko "ukvarjajo" z njimi, da so od vseh dogajanj, vozarjenj od ene do druge zadeve, do nenehnih zabavanj tolk sfrustrirani, da so cele dneve nevrotični, nimajo svojega miru.

In ja, zinkazi, strinjam se s tem, da je pred 50. leti bila strogo avtoritativna vzgoja, ki je prinesla mnoge minuse. Grozna vzgoja je to. In morda je bila celo tudi pred 30. leti. Danes pa imajo ti starši, ki so bili na ta način ranjeni in so v tej smeri prizadeti na nek način, popolnoma napačne predstave o vzgoji - mnooooogokateri. In pol staršev gre torej posledično v drugo skrajnost - preveč demokratično vzgojo, ki prinese popolnoma enako hude posledice. To bi pa ja morala vedet, če delaš z otroki 30 let, jaz tudi delam z otroki že 20 let. Najbrž bodo tudi te izkušnje zadoščale. Kje zaboga si v svoji srečala otroka, ki bi bil premalo ljubljen in bi se mu premalo posvečali? V glavnem se jim preveč posvečajo, pa na napačen način. Posledično bodo spet vzgojili ranjene generacije, ki bodo spet vzgajale narobe. Kadarkoli te berem, pišeš o tem, kako smo starši premalo ljubeči, kako je treba otroku ustreči, kako se mu je treba prilagoditi, kako ga je treba upoštevati.... Saj to je vse res, če bi šlo za otroka, ki tega nima. Če bi šlo za otroka avtoritativnih staršev. Vendar v 99% pri nas takih staršev ni. Ne obstajajo. A si kje zadnjih 15 let kakšnega srečala? Jaz enega na 100 otrok. V današnjih razmerah pa je obratno. Starši poskušamo otrokom vse ustrči, dopuščamo vse sorte, otroci so zelo ljubljeni in poleg tega jim je ogromno dopuščeno, nimajo pa obveznosti in odgovornosti. Obupno negativna kombinacija. Še dobro da ni več samomorov med mladimi. POmisli, otrok lahko v šoli recimo v 1. razredu sam odloča, ali je dovolj zdrav, da bo telovadil, ali bo sploh kaj pojedel ali mu bo cel dan krulilo raje po želodcu in mu bilo slabo od lakovte, lahko sam odloča ali bo sedel za mizo ali ne... po drugi strani pa ne sme iti sam na wc, ker se mu lahko vmes kaj zgodi, pa ne sme biti sam v razredu medtem ko gre učiteljcia na wc, ker se mu lahko medtem kaj zgodi....Totalen kontradikt. Če ima človek veliko pravic, ima tudi veliko obveznosti in odgovornosti in obratno. Ti otroci pa so narobe vzgajani. Nekateri, da se me ne bo narobe razumelo. Polovica njih.

Aja, še to. Zelo demokratična vzgoja, po mojih izkušnjah, lahko pri zelo mirnih in karakterno neproblematičnih otrocih rodi zelo zelo dobre sadove, četudi je ta oblika vzgoje čisto napačna - ampak takim otrokom ne škoduje tako zelo, kot bi jim škodovala avtoritativna. Zelo demokratična vzgoja naredi ogroooomno škodo karakterno močnim, samosvojim, egocentričnim otrokom, tako hudo, da je škoda hujša, kot če bi jih popolnoma patriarhalno avtoritativno vzgajali.

V resnici je treba najti eno srednjo pot med eno in drugo skrajnostjo. Marsikateri starš to zmore in lepo fura, kar je dokaz, da je to možno. Marsikateri starš pa dela otroku res ogromno škodo z eno ali predvsem drugo skrajnostjo.

Evo, zdaj se grem pa posvečat mojemu otroku, preden odgovorim viktoriji.

(odgovor članu zinkazi)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 17:00:09   
viktorija80
Ronja,seveda sem mnenja da potrebujem pomoč  v zvezi s hčerko. In nisem tako hitro obupala.Bili sva pri treh različnih osebah. Vsi so ji delali IQ teste in se z njo igrali take miselne igre. S tem nima težav,ker je pametna punca. Vse moje besede,da je problem na drugem področju  so romale na gluha ušesa in sem na koncu izpadla še neumno.Ko sem šla na CSD in tam zaprosila za pomoč in jo seveda dobila. Vendar,ko sem povedala situacijo,so me poslali nazaj k psihologom,ker potrebuje bolj strokovno pomoč. Torej sem na koncu ostala sama v breznu iz katerega nisem znala.
Lahko pa rečem,da sva se včeraj s hčerko po zelo dolgem času resnično pogovarjali in dejansko vidim,da je ravno potreba po ljubezni tista,ki dela težavo. Pa ne,da jih ne bi imela rada,ampak s hčerko nisve našli skupnega jezika in sva se vsak dan kregali. To sta gledala in poslušala tudi mlajša otroka.
Sedaj pa razmišljam potek pri sinu. Ko se je rodil in vse do 2,5 let je bil doma pri meni.Imel je vso mojo pozornost in ljubezen.Potem je na svet privekal še najlajši in se je pozornost zmanjšala,potem je šel v vrtec in se je še zmanjšala. Nato je prišlo obdobje ,ko je bil zanimiv samo tv in pc(to je sedaj) in pozornosti in crkljanja je spet manj. Obenem pa še vsakodnevno dretje mene in hčerke. Spoznavam,da je to ves vzrok,torej premalo crkljanja in preveč kreganja.
Danes sem po nasvetu vzgojiteljice šla po sina prej,da sva lahko bila sama in najmanj 10x je rekel hvala in bil zelo vesel.
Želim povedat,da sem po vseh nasvetih in že po samem dogajanju in temu,da sem se lahko nekomu izpovedala prineslo izboljšanje.Pa ne,da je zdaj težava rešena.Ampak od včeraj še nisem potrebovala povzdignit glasu.
Resnično sem vesela za vsako besedo,za vsak nasvet. Meje pa tudi imajo in jih razumejo,ampak včasih je težko jih upoštevat.Tukaj bo pa treba kar nekaj dela in vztrajnosti in verjamem,da bo tudi to uspelo,če bom spremenila odnos.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 17:48:13   
Anonimen
Joj, Ronja, Jasper Jull... tako je moderen zadnje čase, da sem ga šla prav brat. Da vidim, kakšno toplo vodo je odkril user posted image . In sem ugotovila naslednje: če starši jemljejo vzgojo kot iskanje neke srednje poti, potem je to čisto OK knjiga. Če pa starši nimajo čisto konkretno predstave, kaj hočejo z vzgojo doseči in jim je glavna skrb 99% časa, da bo njihov otrok srečen, vesel, razigran in iščejo bližnjice ter kratkotrajne rešitve, potem naredi ta avtor ogromno škode. En starš, ki že itak nima veliko avtoritete, bo še bolj skrbel za to, da bo njegov otrok srečen in zadovoljen, da se ne bo nikoli slabo počutil, da ne bo imel nobenih odgovornosti, da se bodo veeeeliko pogovarjali in se izogibali konfliktom, pa čeprav bodo starši morali kaj narediti namesto otroka, torej na vsak način ga bodo hoteli zaščititi pred vsem slabim. In se bodo počutili grozno,če bodo kdaj rekli NE, kljub temu, da Juul pravi, da se ni potrebno počutiiti kriv. Ampak točno to sporoča njegova teorija. Starš, ki vzgaja po neki srednji poti, ne bo čutil krivde, če bo otroku kaj prepovedal ali mu celo dodelil kazen (kar je danes skorajda smrtni greh).

Velik ose da doseči z dogovorom, pogovorom, spodbudo, se strinjam.pri veliki večini stvari to gre skozi. Ampak nekatere stvari morajo biti tudi mus. Jaz pospravim stanovnaje, ker bi se drugače utopili v umazaniji, skuham kosilo, da nismo lačni, se okopam, da ne smrdi okoli mene user posted image , zjutraj grem do časa v službo in redno opravljam službene obveznosti,... torej so stvari v mojem življenju, ki jih moram narediti, četudi ne bi hotela. In enako velja tudi za otroke. Večji kot so, več imajo zadolžitev, večji je njihov prispevek h ravnotežju v družinskem življenju. Da pa do tega pridejo, jih moramo v to usmerjati starši. In tu je velik pomen zraven to, kar je napisala zinkazi, ljubezen, crkljanje, občutek sprejetosti in spodbujanje. Vendar pa mnogo ljudi zamenjuje ljubezen z zahtevanjem. Menijo, da če bodo od otroka zahtevali, naj pospravi svojo sobo, da se drugih ne tepe, da naredi nalogo,... mu bodo s tem odvzemali svojo ljubezen. To je mešanje hrušk in jabolk.
Ronja, zadnjič si pisala, da ste tvojo punčko kar en čas prepričevali, naj pospravi igračke in da je na koncu delovala igra z nogavico user posted image  ter da od takrat dalje lepo pospravlja. Kaj pa če ne bi? Bi se vsak večer pregovarjali? Ampak otroci večji kot so, bolj ugotalvjajo, kaj jim je fajn in kaj ne. In tistemu, kar jim ni fajn, se skušajo na vsak način izogniti. Najprej je tega malo, z leti pa postaja vse več in več, še posebej, če se ničesar ne zahteva.
Kaj pa potem, ko bo stara dve leti, tri leta, pet let? Ko bo vse več zadolžitev in stvari, ki jih je potrebno uresničiti, kaj narediš? Se vsakič eno uro pogovarjaš? Ne gre, a veš, fizično ne sfolgaš. In potem večina staršev ubere bližnjico in pospravi igrače namesto otroka. Da je pospravljeno ter da otrok nima izbruha dretja. Pri tvoji to še ni očitno, pri moji pa, je ravno tisto leto starejša user posted image . Če ne bi veljalo, da bodo igračke romale v smeti, če jih ne pospravi, potem jih ne bi pospravila. Lahko se mečem na trepalnice, pa jih ne bo pospravila. Ker je dosedaj že ugotovila, da je boljše,če so igračke nastlane po celi sobi, ker so tako takoj dosegljive in se lahko kadarkoli igra z njimi. Sicer jih mora iti iskat v škatlo. Težim? Mogoče. Ampak v tej sobi ne spi samo ona, temveč tudi mož in jaz in v kratkem še sestrica, torej imamo VSI pravico do tega, da lahko vsaj občasno gremo čez sobo, ne da bi se spotikali.
Da družina funkcionira, mora veljati neko ravnotežje, torej medsebojno spodbudno okolje, vendar tudi medsebojno spoštovanje. To pomeni tudi, da se zavedaš eden drugega in veš, da sam ne moreš prek potreb drugega. Ampak velik ootrok tega ne ve. Ker starši tega od njih ne zahtevajo. Starši samo dajejo, otroci sprejemajo.
Jaz sem bila vzgojena precej avtoritarno. In ker sem bolj miren človek, mi taka vzgoja ni ravno fajn dela. Rada vsem ugodim, samo da so drugi srečni. Ampak, a veš, sem ugotovila, da bi s tem dolgoročno hčerki naredila samo škodo. Močno se mi upira postaviti kakšnokoli zahtevo, a vem, da jo moram. Ker bom sicer jaz pregorela ter ker nočem, da postane hud egocentrik, ki vidi samo pravice in nobenih dolžnosti. Pa saj itak ne bo, ker je karakterno podobna meni.

Ali če ti napišem drugače: pri sosedu imajo tri punce. Starejši dve sta zelo mirni in resni in sem prepričana, da jima nikoli ni bilo potrebno dodeliti nobene kazni, ker sta sami zelo odgovorni že po karakterju. Mlajša pa je njuno nasprotje. Energična, karizmatična, ima zelo močno osebnost, kolerik, ljubosumna in posesivna. Kaj se dogaja? Ker starši od starejših dveh nimajo nobenih izkušenj s prepovedovanjem ali vsaj omejevanjem, to nadaljujejo tudi pri najmlajši. Pa se ne obnese. Eno leto jo že gledam, kako meče igračke po tleh, udari sestre, starše, mojo hčerko, neprestano loputa z vrati,... Starši ukrepajo samo s tem stavkom: Ne delaj tega, ne delaj onega, ne delaj tretjega, sledi še pogovor, zakaj se nečesa ne sme, ker druge boli, se igračke polomijo,... misliš, da je kakšen rezultat? Ga ni, problemi pa se stopnjujejo. In če je pri 3. letih tako, kaj šele bo? Pa ima mala zelo veliko crkljanja, stiskanja, spodbude. Nima pa nobene omejitve, posledic za svoja dejanja. Od staršev je desetkrat močnejša v karakterju in vse skupaj izgleda kot šef in podrejeni, prestrašeni delavci. Da se starši bojijo svojega otroka? Pogovora in dogovarjanja je ogromno, a se mala dogovorjenega ne drži. Torej je skrajni čas, da bi posegli po kakšni bolj odločni zadevi, npr. da bi igračke romale v smeti. A bi jo hudo bolelo zaradi teh igračk? Ne. Bi se pa mogoče le naučila, da ne more delat čisto vsega, kar se spomni.

Torej neka sredina, ta se mi zdi najboljša pot.

(odgovor članu Gina)
  Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 18:00:45   
Anonimen
Pa še odgovor Viktoriji:

po moje je starejša hči ugotovila, da ima mamino pozornost, če se dere. Se sicer skregata, ampak vseeno dobi mamino pozornost. Še posebej, če je močan karakter, potem teži k temu, d aje v središču pozornsoti. In s časom je ugotovila, da ravno s kreganjem doseže svoje. Niti ne ve, da obstaja kaj drugega, vzorec pa se je začel ponavljat še pri malem.

Jeza je sicer čisto fajn čustvo, ampak nas jo velika večina ne zna izražat. Ali jo tiščimo v sebi in dolgoročno postajamo samodestruktivni  ali pa jo kažemo navzven z besom, agresivnostjo. Naučiti se jezo izražat na družbi in družini sprejemljiv način pa je težko. Komunicirat ni lahko, predvsem ne na konstruktiven način. Sin je jezen, pa ne ve, zakaj. Mogoče bi se lahko skupaj naučili izražat svoja občutja. To je težko, ker obstaja možnost, da te ne bodo jemali resno, da boš na koncu prizadet še bolj kot si, ker odpreš svojo ranljivo stran. Po drugi strani pa mogoče manjka točno določenih pravil. Meje so. Ampak ali so dosledne? Ali sledijo teži vzroka? Ali pa je enkrat za en prekršek prepovedana TV za dve uri, naslednjič za isti prekršek za cel teden?
Po mojih izkušnjah mora biti vse: določeno, kaj se sme in kaj ne ter po drugi strani odprte možnosti za dogovarjanje, tudi v smislu odraščanja in zorenja otork. Po eni strani imajo več obveznosti, a se jim po drugi strani vse več dopušča - da sprejemajo odgovornost za svoja dejanja. To pa lahko naredijo le, če se to od njih zahteva ter če vedo, da imajo za sabo okolje, ki jih sprejema take kot so, jih spodbuja in ceni.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 19:17:16   
Virtualna
a

_____________________________

16.6.2009 dobili prvi zobek ...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: Moji otroci!
13.2.2009 21:59:55   
Gina
Viktorija, potrjuješ moje prepričanje, da psihologi pri nas nimajo pojma o rečeh, o katerih naj bi bili največji strokovnjaki. Sem sicer žalostna, ker je temu tako, po drugi strani pa me ni presenetilo, da si imela tako izkušnjo.

Najbrž tvoj fantek res rabi veliko pozornosti in nič ni narobe, če pozornost dobi. Ti njemu pozornost in čas samo zanj - on tebi nejezljivost. Pohvali ga za vsak hip, ko je prijazen in vljuden, pa nujno uvedi posledico, če se vede neprimerno. Kakšno posledico ne vem. Ali ga daš na off, ali ga daš nekam sedet, ali kaj vem kaj, morda to, da nima več tvoje pozornosti, ali kaj drugega, kar njemu zaleže.

Še en predlog: ukini tv vsaj za en teden. Pa pc tudi. Meni osebno se zdi,d a toliko dražljajev otroke čisto znervira. poglej kako nervozni in živčni so po vsakem gledanju tv-ja. Res imaš mir medtem ko gledajo, ampak po gledanju imaš pa živo štalo z otroki ponavadi. Vse za nazaj not prinesejo. Vsaj za večino ljudi velja tako. Sploh če otroci gledajo karkoli majčkeno bolj nasilnega. Če bi namesto tega delali kaj skupaj - recimo če ti ta mali pomaga, medtem ko pucaš kuhinjo, pa on zloži posodo ven iz stroja, pa če vmes poklepetata, pa če ga usmeriš h kakšni igrici, potem pa poklepetaš še z bejbo, kaj je novega, kaj ji je polepšalo dan, kako je sošolka, kam bi si želela iti na morje, kaj pa vem kaj....ali pa jo vprašaj, kaj si želi, morda kocke metat, ali remi odigrat, ali morda speči kak biskvit skupaj s tabo, ali pa samo frizuro ji naredit. MOgoče pa pojdite vsi skupaj malo ven na luft. Karkoli, da vam je skupaj lepo, da preživljate lepe trenutke. Ma po moje je čisto vse boljše kot tv in pc. Ta dva delata ljudi nevrotične. Čim jim odvzameš njihovo sredstvo omame, je fertik luštno. Boljše če se zmenite za nekaj dni za tv off. Jaz bi tako naredila. Aja, pa zvečer bi si ful cajta za ta malega vzela. Najprej bi ga dala v banjo, pa jest, pa pocrkljat, pa v postelji brat, pripovedovat, da bi šel ful umirjen v posteljo in pravi čas, ne sme iti prepozno, boš videla, da bo dopoldne bolj umirjen in ne preveč jezen. Lahko se vsi trije uležete. A bejba nima veselja ta malemu pravljico brat, ti pa zraven poslušaš? Če se fejst crkljate zvečer, bo vsem luštno. No, naši so zelo veseli, kadar tako izgleda večer.

< Sporočilo je popravil Gina -- 13.2.2009 22:00:54 >

(odgovor članu viktorija80)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Moji otroci!
14.2.2009 12:28:04   
ronja
Počakaj, da se vaši interesi začno križat. Počakaj, da bo šel nekdo, recimo tvoj otrok vsakodnevno čez trupla, ker je pač tak po karakterju.

Hehe, Gina, no, saj interesi se kdaj že križajouser posted image . Zdaj je boljše, ko sem bila pa noseča, je bilo pa res težko včasih dopovedat otroku, da nečesa ne morem ali pa da naj da 5 min. mir, ker mi je slabo za umret...
Ampak da bi hodila čez trupla, pa se mi ne zdi preveč verjetno. Saj tega ne vidi, ve, da ni prav, če drugega prizadaneš in ji ni vseeno, če to naredi (samo malo pozno skapira, da nekaj drugega boli,  njej se vse zdi štos, ampak računam, da bo šlo to na boljše). Vem pa, da če je videla, da mi je hudo, me je vedno pobožala - torej ji ne more bit vseeno...

Nisem pa nikoli rekla, da mora bit vse po otrokovo - samo da morajo dobit to, kar rabijo, ne tega, kar želijo. Za njihove želje jim komot rečemo ne. Pač ne pa pika, mamo vso pravico in tudi starše/učitelje... in njihova čustva je treba resno jemat, ne samo otroke. Otroci, ki jim starši vse dajo, so navadno nesrečni - ker jim starši ne dajo prave ljubezni - tega, da bi jih naučili bit samostojni, potrditve... So bogi, ampak zoprni.

Ampak vseeno mislim, da se otroci navadno začnejo neprimerno vest zaradi nekega razloga, ne kar tako, ekr so pač močan karakter. Ker so močan karakter, jih ne moremo kar tako zatučkat, ampak non stop hodijo pa čez meje, ker hočejo nekaj povedat, da nekaj ni prav, vsaj zaenkrat se mi zdi tako (ne rečem, da si ne bom premislila, če nikakor ne bom našla razloga)...

Pa ne,da jih ne bi imela rada,ampak s hčerko nisve našli skupnega jezika in sva se vsak dan kregali.

Ja, meni se zdi, da večina problemov pride od tod, da se otroci ne počutijo ljubljene ali varne - pa ne da, jih ne bi imeli neskončno radi, samo oni tega ne čutijo - saj je v partnerstvih podobno... Ni dovolj, da jih imamo radi, nekak moramo še poskrbet, da oni to vidijo/vejo/čutijo. Boš videla, da bo hotela bit s teboj in kaj počet s teboj! ker je gotovo to pogrešala...

hehe, Ankica, midva sva bila tudi malo zmedena pri branju te knjige na začetku. Potem pa se mi je odkril tisti stavek, da mu moraš dat to, kar rabi, ne to, kar si želi in da morajo tudi otroci jemat starše resno in so se mi stvari poklopile (kake zadeve še vedno ne razumem, ampak glavni princip recimo pa). Torej, ne da pustiš otroku, da o vsem sam odloča, daleč od tega, ampak da sme o čem tudi on odločat (recimo, kaj bo oblekel, pa da mu poveš prej, kaj bo sledilo, da mu ni treba vedno tisti trenutek skočit in ubogat - to bi tudi jaz sovražila - in pri Ronji je to res pomagalo - pač ji rečem 5 min prej: "No, to še pojemo/pospravimo igračke,... potem gremo pa ven." ali pa "Pospravimo igračke, se gremo kopat, večerja, zobke umit in spat" In res pomaga.)
Je pa prav on rekel, da je slabo, da hočejo starši, da so otroci ves čas srečni  - da je normalno, da kdaj niso in da kdaj ne dosežejo svojega in se zato jezijo in da ni s tem nič narobe. Tudi pravi, da so konflikti čisto ok, samo da ne smejo bit razdiralni. Da pa morajo bit, ker se pač interesi križajo in če jih ni, pomeni da se je en čisto podredil drugemu. preberi knjigo do konca, hehe, tam ravno o takih piše, pravi, da to ni ljubezen, če mu vse pustiš.

Meni se zdi recimo čudno, da zdaj strokovnjaki v Sloveniji, ki ne sledijo Juulu, pravijo, da ne smeš kaznovat otroka s tem, da mu odtegneš žepnino. Kar se mene tiče, to ni njegova pravica, ampak dodatna ugodnost in če si je ne zasluži, potem je ne dobi, pa pika. Njegova pravica je, da je sit, čist in ljubljen, ne pa denar za igrice! Ko sem to povedala lubiju, se je čisto strinjal - s čim pa potem sploh še smeš vplivat na najstnika, recimo? Udarit itak da ga ne smeš, nadret ga ne smeš, ker se s tem uči slabe komunikacije, sankcij pa tudi ne smešuser posted image . S tem se absolutno ne strinjam!

Samo pravim, da če se otrok začne zelo čudno obnašat, da je navadno zadaj nek razlog in da je boljše najt in odpravit razlog kot pa sanirat stanje s kaznimi. Ne da na splošno ne smemo uporabljat ničesar.

Vendar pa mnogo ljudi zamenjuje ljubezen z zahtevanjem. Menijo, da če bodo od otroka zahtevali, naj pospravi svojo sobo, da se drugih ne tepe, da naredi nalogo,... mu bodo s tem odvzemali svojo ljubezen. To je mešanje hrušk in jabolk.

Se strinjam.

Hehe, če nogavica ne bi palila, bi se verjetno res pregovarjali, dokler ne bi pospravila. Saj ne moreš 18 mesečnega otroka prisilit, da vrže kocko v škatlouser posted image . Zahtevala seveda sva, ampak dokler se ni odločila, da bo sodelovala, je nekak prisilit ne moreš... Se strinjam, da morajo otroci imet zadolžitve, ampak se strinjam z Julom, da zato, da je nam lažje, ne zaradi nekega hudega razvoja. Je pa po moje tudi otrokom fino, ko vidijo, da prispevajo k družini, vsaj meni je bilo in Ronji je zaenkrat tudi. To ne pomeni, da se ti vedno da nekaj naredit, ampak ti je pa všeč, ko narediš, pa je drugim to všeč, da si naredil in to opazijo in vidijo (saj vidiš na DIPOtu, večinoma jim gre najbolj na živce to, da on sploh ne vidi, kaj vse ona dela...) Tak da moj cilj je nekak, da naredim gospodinjstvo zabavno, da je vse vsem čim lažje, ker se bomo tako manj kregali za malenkosti. Še vedno bojo nastali koflikti in takrat gotovo ne bova popustila, dokler ne bojo kocke pospravljene, ampak če se da naredit zadevo zabavno, pa zakaj ne? Saj je meni tudi lažje pucat kopalnico, če si nabijem stari rock, pa plešem ob umivanju ogledala...

Zato, da ne bi bilo toliko pregovarjanja, probavava zdaj to, da ji pač vse pustiva, da ičm več dela sama - kar pač lahko - se obleče, odnese kahlico na wc, pa čeprav je potem treba brisat za njo, je sama,... In je vesela, ker toliko stvari lahko sama, da se ni treba pregovarjat. In potem postanejo ene stvari navada ali pa lušten ritual (recimo pospravljanje iz stroja), da sploh niso v njeni glavici kot delo, ampak kot zabava ali pa sploh ne razmišlja o tem, da to  mora naredit, ampak avtomatično naredi - kot mi. To se mi zdi super.

PS: se pa strinjam z gininim predlogom, da ukini tv in pc. Ronja ga je tudi hotela gledat, ko smo ga imeli 1 mesec med OI (smo si ga izposodili;), pa sem ga nehala prižigat in skrila daljinca, pa se je čisto odvadila in nikoli več ni rekla oz. pokazala.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: Moji otroci!
14.2.2009 12:30:40   
ronja
da bi igračke romale v smeti. A bi jo hudo bolelo zaradi teh igračk? Ne. Bi se pa mogoče le naučila, da ne more delat čisto vsega, kar se spomni.

No, saj tega ti pa Juul ne bi prepovedaluser posted image . On pravi, da ne smemo posegat v otrokovo integriteto, ampak igrače niso del tega. Pravi, da je edino prav, da odneseš trmastega otroka v trgovini, če se ti vrže po tleh, ker ga pač tam jasno da ne moreš pustit. In ga seveda vzameš in uporabiš svojo fizično moč. In ko hoče mali sladoled, mu ga tudi ne kupiš vedno - uporabiš svojo ekonomsko moč, kot on temu reče in da je to čisto ok.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: Moji otroci!
14.2.2009 18:22:13   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Ampak da bi hodila čez trupla, pa se mi ne zdi preveč verjetno. Saj tega ne vidi, ve, da ni prav, če drugega prizadaneš in ji ni vseeno, če to naredi (samo malo pozno skapira, da nekaj drugega boli,  njej se vse zdi štos, ampak računam, da bo šlo to na boljše). Vem pa, da če je videla, da mi je hudo, me je vedno pobožala - torej ji ne more bit vseeno...


Od kod pa ti ideje, da mora otrok nekaj videt, da povzame??user posted image user posted image  Pozabljaš na karakter, gene s katerimi pride otrok na svet. Ti si lahko še tako zelo sočutna, pa obstaja možnost, da tvoj otrok ne bo, ker je prišel s prevelikim samozavedanjem na svet, s preveliko željo, da ugodi v prvi vrsti samoin izključno sebi. Se strinjam,d a se da te reči omilit in se jih da tudi poslabšat. Ampak vzet mu jih pa ne moreš, če je tak prišel na svet. Tvoja je majčkena, sploh niti slučajno to še ni zrel otrok, pri katerem bi lahko vedela, ali gre za eno ali za drugo. Te pa razumem, a veš. Bila sem ti zelo podobna včasih. Naivno sem razmišljala do konca, kako prijaznost in prijaznost in zgled rodijo eno samo ljubezen in razumevanje. Bulšit da ga ni večjega. user posted image  A veš, ko sem imela prvega, poslušnega in sočutnega otroka sem bila prepričana, da je to moja vzgoja kriva tega. Ha, ha, ha. V zemljo sem se mislila udret kasneje, ko sem dobila drugačne sorte otroka. Tako pač je. Geni veš, geni sestavljajo vse nas. Bolj kot vzgoja. Brez vzgoje sicer ni nič, lahko ornk poslabšaš stvari, ampak preko genov ne moreš.

Aja, močan karkter ne moreš zatučkat, četudi bi hotel. Pa nisem govorila o tem. Otroku moraš nudit ljubezen, moraš ga upoštevat, moraš se mu tudi prilagodit, to itak dosežejo, če ne gre drugače pa čez trupla oni, ampak tudi prav je, da dobijo svojo dozo ljubezni in ustrežljivosti in upoštevanja. Ni pa prav, da ves čas igraš pepčka otroku s prepričevanjem in prepričevanjem in prepričevanjem, ker oni so tolk spretni, da te za vsako, ampak vsako stver prepričajo, kao si ti zanič starš, grozen in obupen, ker jim vse, ampak vse ne ustrežeš, parlamentirali bi v nedogled in dokazovali, kako imajo prav...to pa je zanič, veš. Zanič zanič zanič. Spravijo te na kolena in potem popustiš zavoljo ljubega božjega miru. Zanič, zanič, zanič..... V bistvu jih briga zate, samo da dosežejo svoje. Če crkneš zraven. Karakter. Nikjer tega ne vidijo. Ti otroci so ponavadi otroci preveč skrbnih staršev, ki jim vse v rit zmečejo in imajo vsega preveč in ne ločijo kaj je ok in kaj zanič, ker jim je vse zanič, kar ni popolno - štekaš? Najbrž ne, ker nimaš praktične izkušnje. Te pa povabim v razred za kake 14 dni, če boš živa ven prišla in še vedno enako razmišljujoča od treh takih modelov, + kopice drugih na pol takih modelov, te častim eno pico (ker v tortah se ne morem primerjat s tabouser posted image ).

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Ja, meni se zdi, da večina problemov pride od tod, da se otroci ne počutijo ljubljene ali varne - pa ne da, jih ne bi imeli neskončno radi, samo oni tega ne čutijo - saj je v partnerstvih podobno...


Se ne strinjam. Ti konkretni otroci, ki jih jaz poznam, se vsi počutijo ljubljene in varne. Čutijo pa, da niso absolutno glavni in da se svet ne vrti milion ur na dan okrog njih - oni pa to zahtevajo in se ne morejo prilagoditi temu, da niso princi, princeske. Enostavno so karakterno toliko ego.
Se pa strinjam, da jim moramo kljub temu ponuditi njihovo obliko ljubezni, to pa vsekakor. in strinjam se, da jih je treba pohvalit, kadar so prijazni in prilagodljivi, ne samo razbijaški in zahtevajoči vse kar jim na misel šine. In absolutno ne smemo spodbujat takega vedenja, neprimernega namreč. Takrat jih ne smemo nagradit. Ti otroci so neprestano nagrajevani, ker izsilijo nagrado čez trupla, za vsako ceno. Karakterno so vodje - zato izsilijo vodstveni položaj tudi v svoji družini, čeprav temu še inso kos, so premajhni, da bi lahko sprejemali tako težke odločitve na vseh ravneh, kot jih sprejemajo.


IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Torej, ne da pustiš otroku, da o vsem sam odloča, daleč od tega, ampak da sme o čem tudi on odločat (recimo, kaj bo oblekel, pa da mu poveš prej, kaj bo sledilo, da mu ni treba vedno tisti trenutek skočit in ubogat - to bi tudi jaz sovražila - in pri Ronji je to res pomagalo - pač ji rečem 5 min prej: "No, to še pojemo/pospravimo igračke,... potem gremo pa ven." ali pa "Pospravimo igračke, se gremo kopat, večerja, zobke umit in spat" In res pomaga.)


A ni to povsem logično, ali drugače rečeno, morda se je dogajalo pred 30. leti kaj takega, kar pišeš, dandanšnji pa ne poznam niti enega samega starša, ki bi brezpogojno zahteval, naj otrok nekaj naredi in to takoj in to s strogim glasom in brezpogojno, sicer bi ga pa kaznoval. Ga ni. Zato je ful nesmisleno pisat o rečeh, ki jih itak že vsi izvajamo. To je zgodovina, ko so otroci ubogali na prvi namig. Preteklost. Izumrla stvar.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: Moji otroci!
16.2.2009 13:16:14   
viktorija80
Ponovno se malo oglašam. Gina,mislim da imaš prav,kar se tiče tv-ja in pc-ja. Dejansko jim je samo še to zanimivo.Sicer pazim kaj gledajo,(predvsem Nodi),enako pa tudi na računalniku,tako da je nasilje v veliki meri  odstranjeno. Vendar pa jim je to toliko pomembno,da je vse ostalo nezanimivo.
Vikend sem posvetila samo otrokom.Vse smo delali skupaj. S hčerko sva se spet kregali,vendar bolj malo in se hitro pomirili.
Zdaj,ko imam oči na pecljih in možgane že čist zmozgane od samega tuhtanja,kako bom prav naredila,sem opazila nekaj kar bi lahko že prej,pa nisem bila tako pozorna. Namreč,ko sem bila z otroci je bil mir,kakor hitro pa sem se premaknila v drug prostor pa so se že kregali. Nikakor se ne znajo sami pogovorit,ali pa se nalašč zbadajo in dražijo. Ko pa pridem zraven pa je spet mir. Ne vem kaj naj naredim glede tega. user posted image

Sicer pa se vam moram res zahvalit. Pomagali ste mi več,kot psihologi in res imam zelo slabo izkušnjo. Saj ni čudno,da se ljudje tako branijo iti k njim,češ saj pa nisem neumen,ko pa je prvo kar pregledajo tvoj IQ. No vsaj pri hčeri je bilo tako. Ne bi rada še enkrat vse to  doživljala,tokrat s sinom. Jaz bi prišla tja po neko pomoč,oni pa bi mi povedali,da je moj otrok pameten oziroma normalno razvit. To hb,že sama vem.

Pri hčeri je pa hudo vztrajat brez kreganja,kot sem ga navajena. Recimo primer iz trgovine. Se je cmerila,ker nisem kupila točno tistega kar je ona želela in sem jo poslala vstran,naj se umiri. In ko se je vrnila,je spet začela s svojim natolcevanjem in cmerjenjem. To me hudo moti,ker se zmerom in res zmerom cmeri po trgovini. Tamaldva skupaj se ne precmerita toliko kot ona. S tem mislim tisti jok,ko vem da izsiljuje. No na koncu sem se pa spet drla na njo,naj že neha. Stara zgodba.
Sinova pa imata težavo kje počakat,brez tečnarjenja. Recimo smo šli za rezervacijo za morje in sta oba nekaj tečnarila in se jokala. Tudi to je stara zgodba. Čakanje ni njuna vrlina.
Drugače pa se trudim z pohvalami in gledam,da ja ne bom izpustila nobene možnosti za pohvalo.
Kot kazen za slabo vedenje pa tudi ne vem kakšno kazen ali posledico bi lahko uvedla. Trenutno pač želim,da se opravičijo. Če pa noejo pa mora v svojo sobo,ampak se raje takoj opravičijo. Torej je posledica samo opravičilo.
Čas bo pokazal svoje. Pozornosti imajo več,crkljamo se tudi več,vse ostalo pa sproti rešujemo.
Upam na najboljše.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2 3   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2 3   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





40 otroških laži, ki jim starši vedno nase...
So laži, ki so skupne vsem otrokom, ne glede na njihovo starost in tem lažem starši tudi največkrat nasedemo. Preverite,...
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?