moni.
|
Pozdrav!
Imam en čuden problem, no preberite in presodite sami. Pred nekaj meseci sva se s partnerjem razšla. Oba sva okoli 35. Čeprav še vedno ljubiva drug drugega, sva prekinila, ker med nama tiči problem, ki ga nikakor ne znava rešit. In sicer gre za to, da si jaz želim otrok in družinsko življenje. On pa si želi poročiti z mano, želi si, da se preselim k njemu v hišo. Pravi, da hoče umreti ob meni. Noče pa otrok, ker nima očetovskega nagona (kot pravi on).
Ker sva poslovna partnerja, sva se prisiljena srečevati vsak dan. Iskrice še vedno letijo sem in tja, ko sva v istem prostoru in žar ne ugasne z nobene strani. Ko nisva skupaj ga vidim povsod, vsaka stvar me spomni nanj... Tudi on se vozi mimo moje hiše, in lovi možnosti, da bi me "slučajno" srečal... Včasih obujava spomine na to in ono. V prihodnosti si nekako ne moreva zamišljati drugih partnerjev... No, ok to nekako obvladujeva. Večji problem pa je spolna privlačnost. Nikakor se ne ohladi. Nikoli nisem bila obsedena s sexom. Kar se tega tiče sem precej načelna. Nisem še imela partnerja samo za sex. Ob tem človeku pa se ne znam obvladat. Kljub temu, da sva prekinila, sva se v teh mesecih nekajkrat dobila in potrebovala ure, da sva se potešila. Potem zdrživa dva do tri tedne pa zopet... Ker nočem biti nekomu le za sex, prav tako nočem imeti nekoga le za sex, se po randiju počutim umazano, jezna sem nase, a ne morem si pomagat. Ves čas tudi iščeva možnosti, da bi zopet postala par, ker si želiva biti drug ob drugem. Vendar otrok "da ali ne", se pač ne da rešit s kompromisom.
K vam pa se obračam po nasvet, kako ubiti čustva in privlačnost? Najbolj me bega to, da se ne morem obvladat glede sexa. Če se močno potrudim in se čez dan zaposlim, da ne bi mislila nanj, ga ponoči sanjam. V svojem življenju sem imela kar nekaj partnerjev, a v sexu se res še z nikomer nisem ujela tako, kot z njim. Jezi me, ker ne morem naprej z življenjem, on pa prav tako ne.
Ali se vam je že zgodilo kaj takega? A sem normalna? Kako se rešit tega?
|
Natisni
