Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mič Naj gre v mamicam prijazno porodnišnico, kjer te z dojenjem ne silijo. Drugače pa naj pove, da se je tako odločila že prej in da otroka ne bo dojila. Njena odločitev je njena legitimna pravica in vzrokov zanjo ne rabi nikomur razlagati. Pravica vsakega bolnika (in tudi porodnice, ki leži v porodnišnici) je, da odkloni predlagano zdravljenje, v tem primeru dojenju. Če je res primorana delati že zelo kmalu po porodu, je najmanj, kar potrebuje, kakršnokoli obsojanje njene odločitve. Če bo začela delati zaradi ambicij, sem pa prepričana, da ima dovolj nabrušen jezik, da se bo znala sama zmenit. Se strinjam. Pa še to, meni niso v Lj. , oz. mojemu otroku dali nič dodatka, čeprav je tulil od lakote cele noči. Še sestra se je hodila pritoževat, zakaj tuli, naj ga umirim že enkrat. Revež je bil pa lačen. Pa če bi četrtič rodila, tudi jaz ne bi več hotela dojit. Zakaj? ne zaradi sitnih babic, ne zaradi vstajanja ponoči in črpanja mleka ven, da sem sploh imela dovolj, ne zaradi nepoučenosti, ne zaradi ne-psihične-pripravljenosti, ne zaradi mastitisev, ki sem jih preživela - nič od tega ni pravi odgovor. Ne bi več dojila zato, ker spadam med tiste redke ljudi, ki jih vsako dojenje, vsak otrokov poteg mleka tako zaboli, kot pri zobarju možgani, kadar vas zadane v živec. In to 8x na dan, 20minut do eno uro. Matr sem bila blesava, da sem kljub pošastnim bolečinam dojila vse tri, pa solze so mi dol tekle vse tiste mesece. Vse za otroke. Obupno trapsta sem bila. Ne bi bila več. Otroci bi zrasli tako ali tako, zdrava je bila pa daleč najbolj ta srednja, ki sem jo zgolj 4 mesece dojila. Pa jaz bi bila pomirjena, ker ne bi prestajala bolečin, vsekakor ne bi bila živčna razvalina, mogoče bi celo otroci prej spali ponoči. Razumem vsako, ki se odloči ne dojiti. Še to, v Po. ni bilo nikoli problema z dodatkom, moj otrok ni bil nikoli lačen.
< Sporočilo je popravil Gina -- 19.11.2006 16:39:10 >
|