bodoča
|
Začneš lahko nekako takole:
Minevajo dnevi, eden za drugim drsijo skozi čas, nič jih ne ustavi. Sonce nas obseva enkrat močneje, pa zopet čisto rahlo v naši rasti od rojstva do zrelosti, kakor leto od prebujajoče pomladi do zree jeseni.
Toda kaj, ko pridejo trenutki, žalostni, črni. Takšni, ki bi jih radi zbrisali za vedno, vendar tu so, sejejo žalost, mokrijo s solzami obraz, skelijo oči. To so trenutki, ko v življenju izgubljamo najdražje, svojo dragocenost, nenadomestljivost. Izgubljamo svojo mamo (očeta, sina, hčerko,...).
Poslavljamo se, na ta pomladni dan vlada tukaj tišina in žalost. Naše.... ni več tu, a vedno bo z nami. Potem se ponavadi napiše kaj o pokojnikovem življenju, o rojstvu, otroštvu, poroki, otrocih, delu, vnukih,...
Zaključek:
V množici spominov bi našli še veliko lepega pa tudi bolečega. Spomini so večni, ohranjeni so v srcih njenij dragih in med nami vsemi. Mehko naj padajo kot drobni cvetni lističi ob pihljanju vetra na njen poslednji dom, naj občuti toplino zemlje, ki črna drsi skozi prste.
_____________________________
mojeustvarjanje
|
Natisni
