Gina
|
Jaz sem zaključila višjo šolo, se vpisala na visoko, naredila tretji letnik in slučajno dobila možnost za redno zaposlitev za eno leto. V službi mi je bilo toliko lepše kot v katerikoli šoli, da sem sklenila kar ostati. Ko mi je pogodba potekla, sem dala ne vem koliko prošenj, tudi tam, kjer sploh razpisa niso imeli....in dobila. Vendar mi je bilo takrat vseeno, če ne bi dobila. Vsa dijaška in študentska leta sem delala v trgovinah, stregla v gostilnah, pa tipkala, delala tajniška dela, inštruirala, delala v vrtcu, prodajala časopise na cesti....pa še ful drugega.. Zato mi je bilo tisti hip vseeno, kaj bom dobila. Nikdar nisem pomislila, da je tisto delavno mesto, za katerega sem študirala, edina rešitev problema. Vedno se mi je zdelo, da se počasi daleč pride. Jaz bi vedno zagrabila za karkoli, kar bi mi omogočilo lažje preživetje, neka nova spoznanja o življenju....to pa je v bistvu vsako delo, ki se ga lahko naučim.
Kaj pa vem, meni je tako lažje gledati na stvari, pa še to je res, da mi je veliko stvari fajn za delat in nič mi ni izpod časti. Vsako delo je častno. :rozica:
Je pa res, da mnogi ne razmišljajo tako, nekateri si komplicirajo živeljenje. Jaz mislim, da vedno pride tista sanjska služba, če si jo zelo želiš. Samo naredit moraš nekaj zanjo, pa verjet v to. Mogoče ne pride takoj, ampak slej ko prej pa pride.:)
|
Natisni
