Maxica
|
Začelo se je prejšnjo nedeljo, 10 dni čez rok, ko sem za kosilo jedla kuhano cvetačo.  Resno. Zvečer, ko smo šli spat, me je namreč začelo zvijati sto na uro. Vetrovi, krči, bolečine, da je bilo joj. Sicer sem malo pogledovala na uro, ampak niti ni bilo ne vem kako redno vse skupaj. Najprej na 20 minut, pol nič nekaj časa, pa potem spet na 10 minut, vglavnem, kr neki. Uspelo mi je zaspati za par uric, nakar se je okrog 5ih spet začelo. Šla sem na WC, kjer me je orng spucalo. Ene trikrat. Spet sem gledala na uro, bilo je že kar redno - ene parkrat bolečina na 8 minut, potem spet na 10, pa na 6. Nič, šla sem pod tuš in zbudila moža, češ da pojdiva do Postojne, pa bodo povedali. Itak sem bila naročena na ponovni pregled. No, še med vožnjo so bile bolečine (res ne vem, če so bili to popadki ) redne, na 6 minut. Prideva v porodnišnico, kjer naju sprejme dr.Likar, da na CTG, tam pa NIČ od NIČ. Saj nisem mogla verjeti. Doktor me je pregledal, odprta 2 cm, sploh ni verjel, da sem res že 11 dni čez rok. Je bil prepričan, da smo se precej zmotili v datumu. Naredil je še ultrazvok. V kolikor bi bilo z otročkom vse ok, bi šli lepo nazaj domov, sicer pa bi me sprejeli in pospešili porod. Pregledal je otročka, posteljica je bila že precej utrujena, stehtal je otročka, ki naj bi imel zgolj 3 kg, pa se je kar odločil, da me bodo obdržali in dali svečko za mehčanje materničnega vratu. Ok. Po vsej birokraciji in vsemu so mi ob 10:30 res vstavili to svečko. Jaz še tešča seveda, lačna sto na uro, mimo je šlo kosilo, kjer sem bila deležna celo juhe. Po dveh urah sem šla na CTG. Nič dogajanja, seveda. So rekli, naj se pridem pokazat spet čez dobri dve uri, pred vizito. Tokrat sem že čutila popadke, kar redne na 5 minut, precej boleče, ampak je šlo. Babica me je pogledala, ampak še vedno sem bila odprta zgolj 2 cm. Rekla je, da je brezveze, da mi že sedaj da epiduralno, ker se lahko vse skupaj precej upočasni in bom cel dan v porodni. Če seveda lahko prenašam popadke. Ma ja, saj ni bilo tolk panike. Ura je bila pol petih. Šla sem nazaj v sobo in čakala vizito. Popadki pa so se stopnjevali. Že nekako na 3 minute, pa vse bolj boleči. Prišla je zdravnica in rekla, naj ob pol osmih pridem spet na CTG. Meni je bilo kar slabo. Ker je videla, da že kar precej trpim, je rekla, naj probam čim več hoditi, da se začnem odpirati in da me bo po končani viziti kar pogledala. Medtem je bila še večerja. Spet samo juha, no, saj sem jo komaj pojedla, nekako med dvema popadkoma sem srkala juhico in trpela. Ura je bila nekaj pred 18h, ko me je zdravnica pogledala - odprta 4-5 cm. Jupi, šibamo v porodno. Hitro sem klicala moža, naj pride čimprej, sicer bo zamudil. Dali so me na CTG, kjer sem trpela kot še nikoli v življenju. Popadki na 2 minuti, res boleči, nemogoči za predihavat. Jaz pa sama, čakala, da se me končno kdo usmili in mi pomaga. Po moje sem bila ene 15 minut tam na CTGju in tulila. Končno je prišla babica in rekla, da greva še pod tuš, čakalo me je pa še britje in klistir. Še vse to bom morala prestati, preden dobim epiduralno??? Medtem sta bili dve hkrati v sobi za klistir in britje, jaz pa čakala. Ker je babica videla, da sem že precej na koncu, je rekla, nič, lih malo klistirčka, obrila me je, pol bi šla pa še pod tuš. Ampak je videla, da to ne bo šlo, ker me je kar metalo od bolečine. Tako da ni bilo nič s klistirjem niti s tušem, kar v porodno smo šli na hitro. Moža še vedno ni bilo, anestezistke za epiduralno pa tudi ne. Predihavala sem tiste popadke, ampak to dihanje meni res ni nič pomagalo. Vseeno je bolelo in me izčrpavalo. Kar v nekakšnem šoku sem bila, sploh se nisem zavedala, kaj se dogaja. Babice sploh nisem poslušala, sploh je nisem mogla ubogati. Končno je prišel mož, vendar ga sploh nisem porajtala. Medtem je prišla tudi anestezistka, ki mi je malo pred sedmo uro zvečer končno probala dati epiduralno. Med dvema popadkoma, je rekla, naj se prisedem bliže njej in izbočim hrbet. Kako vendar, ko pa popadkov sploh ni bilo konec. Sploh se nisem mogla niti premakniti. No, okrog 19h ji je končno uspelo, mene pa je začelo ful pritiskati na blato. Tulila sem, bila sem vsa preznojena in utrujena. Počasi je epiduralna začela prijemati, meni pa je ful pritiskalo na blato. Nič, je rekla babica, bomo kar rodili. Popadki so nehali boleti, pritisk sem pa čutila. Babica je rekla, da je plodovnica že zelena in da bodo otročka brž vzeli in ga sčistili, naj se ne ustrašim. In res, sledilo je pritiskanje in ob 19:19 je prijokal naš Lan. Velik je 51 cm, težak pa 3450 g (toliko o zanesljivosti tehtanja plodu pri ginekologu ). Tudi popkovnico mu je prerezala babica in ga brž vzela, jaz pa vsa čudna in v transu. Sploh se nisem zavedala, da sem rodila. Miže sem slišala moža, še enega fantka imamo, bravo. Jaz bi pa kar spala, tako utrujena sem bila od popadkov. No, potem sem vendarle pogledala tega našega fantička, za katerega zaenkrat še nismo ugotovili, čigav je , saj ni nikomur podoben. Medtem sem porodila še posteljico, šivali pa me k sreči niso nič. Lana so medtem očistili in oblekli, potem smo ga pa kar kmalu pristavili. Brž je potegnil in za nama je bil prvi pravi podoj. Okrog 22h so me premestili v sobo, Lan pa je prvo noč preživel med drugimi dojenčki.
Tako, prvič sem rodila z epiduralno analgezijo, imela sem svoje popadke na 3 minute in bilo je res super. Lahko sem zbrano doživljala porod in stoprocentno sodelovala pri vsemu skupaj. Drugič pa ne, bilo je resda hitro, v porodni sobi sem bila slabo uro, vendar pa so bili to umetni popadki, zame res strahovito bolj boleči kot lastni in se mi kar nekako zdi, da sem zamudila tiste prave lepe trenutke, ko rodiš otročka. Preveč so me utrudili. K sreči sem imela vsaj zadnjih 15 minut epiduralno, sicer res ne vem, kako bi rodila.
Ampak sedaj je samo važno, da imamo Lančka, da je fantek zdrav, ješč in priden.
Rada bi povedala samo še nekaj o postojnski porodnišnici - imajo ful ful ful gnečo. Zato je najbolje, da je s tabo vse v redu, da lahko dojiš in da je otroček zdrav. V kolikor karkoli rabiš, kakšno pomoč pri dojenju ali karkoli, je že problem. Midva sva k sreči imela same dobre izkušnje, vendar cimri, ki nista mogli dojiti, sta bili pa prav ubogi. Nihče jima ni pomagal, za dodatek je bil ful problem dobiti ga, ene sestre pa tečne sto na uro. Res se vidi, da polnega oddelka enostavno ne sfolgajo. Nad porodno sobo in osebjem tam se res ne moreš pritoževati, na oddelku pa je druga zgodba. Važno, da greš čimprej na blato, pa da mamice dobijo svoj obrok. Tak občutek smo dobile me. Ampak to je že druga zgodba. Doma je pa vendarle najlepše, kajne?!
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|
Natisni
. Še enkrat čestitke za sinčka Lana. 
Iskrene čestitke!
