mamuška
|
No, mi imamo tudi skoraj 5-letnika, ki ne hodi v vrtec. Ne, ni se znal postavit zase - ker se mu ni bilo treba. Tudi učili smo ga v skrajno pacifističnem duhu - nikoli -NIKOLI!- ne udari! Zahtevaj, da ti da mir ali pa se umakni. Mnja! Teorija je eno, praksa pa drugo. Veliko hodimo po raznih igriščih in tam sem precej dolgo opazovala, kako stvari gredo in po 2 letih "pacifizma" smo spremenili taktiko. NIKOLI ne udari PRVI! Če te nekdo udari, mu povej, da se to ne dela, skušaj se lepo zmenit. Če ne odneha, užgi nazaj, kolikor močno moreš in s tistim, kar imaš pri roki, a nikoli po glavi ali obrazu, meri v noge. Zakaj??? Zato, ker se jev 80% zgodilo to, kar opsiuje Allia, ker se je moj otrok stalno umikal tistim, ki jim je nasilje nekaj vsakdanjega, ker je bil stalno brez igrač, komaj se je na enem koncu spravil igrat, pa so ga pregnali, ker se pač ni postavil zase. Je sicer alternativa, da kot starš stalno posegaš v igro, ampak starša ni vedno zraven in trok se mora naučit sam ubranit svoje pravice in svoj prostor. Zakaj bi se pa vedno nekomu umikal??? A nima iste pravice, kot drug vrstnik? In sorry, če en mulo ne razume treh opozoril in še vedno tolče mojega z lopato, ima moj vso pravico, da ga lopne nazaj. Ali pa če nekdo stalno ruši in podira, kar drug otrok dela, pa ne zaleže nobena prošnja, nobeno opozorilo - ja potem bo pa pač razumel trši jezik. Praviloma starši takih otrok niti ne spremljajo otrokove igre in otrok sploh ne nadzirajo. Meni se pa malo neumno zdi, tujo mularijo vzgajat, na koncu pa itak ugotoviš, da bi moral začet - pri starših!
Tega, kaj vse otroci, ki niso v vrtcu ne znajo, sem se v skoraj 5-ih letih napolsušala naprej in nazaj. Naš se je med 3. letom in zdaj le naučil počasi postavit zase, čeprav je še vedno bolj mil kot ne, ga vzpodbujamo k temu, da se brani. Ne bo pa nekoga zlasal ali na grdo obdelal, še sploh ne, če je manjši od njega, pa ga lahko tisti "manjši" na koščke seklja - "Je majhen!" in pika. Na Cicibanovih urah si je kar lepo naredil mir, enako v glasbeni. Vidim pa, da veliko hitreje zapade raznih provokacijam in vragolijam leto ali dve starejših kolegov, ki ga "ponucajo" za kako oslarijo. Po domače se temu reče "naivnost". To se mi zdi edini tak problem, pa še ena taka mehka dušca je, da je joj. Sicer ima gofljo do peta, socializiran u iber, nima nobenih problemov z navezovanjem stikov, nobenega strahu pred tujci, kar se pesmic in pravljic tiče, pa nese vse vrtčarje pa še kakega osnovnošolca zraven. Izredno nerad riše in oblikuje in to se tudi lani v CU ni niti za dalko spremenilo. OD 4. leta vozi kolo po 2 kolesih, gladko bere tako velike kot male črke, računa do 10 (in čez), je na sploh strašno samostojen smrkolin. Ne čutim potrebe imet doma nekega "pretepača" ali hujskača, kar vidim, da otroci pogosto postanejo v vrtcu. Da pa ne delam komu krivice vidim tudi, da je OGROMNO odvisno od vzgojiteljskega tima, kajti poznam vzgojiteljice, ki nasilje striktno zatirajo in ga v skupinah ne dopuščajo, spet drugim pa je popolnoma vseeno, samo da "šiht" mine. Žal pa je tudi življenje tako, da te enostavno povozi in pohodi, če se sam zase postaviš. Meni je geslo "tujeg anočem, ampak svojega ne dam" nekako še najbližje, polg tstega slovitega "živi in pusti živeti!".
Nikki, če imaš voljo, čas in energijo ne bo deklica ob tebi čisto nič zamudila, kvečjemu pridobila, saj lahko slediš njej in njenim potrebam brez prilagajanja malemu krdelcu v najnežnejši dobi. Če bo do 3., 4., ali celo 5. leta doma ob mami, ki se ji bo res posvečala, bo deklica b.p. dohajala ali prehitevala vrstnike. Samo treba je res delat s otroki in imet ideje in voljo za 100 vragolij. Meni ni žal, da smo vsako leto spet obupali nad vrtcem (bolezni!) in vidim, da našemu čist nič ne manjka.
|
Natisni
Svojga ne da, in se postavi zase.
. Ampak takrat sem se dobro, se še zdaj spomnim 
Ja, zanalašč posplošujem in pretiravam, tolk da vidite kako je brezveze kar na splošno sekat: vrtec-pretepači, doma-bistri, mirni otroci... 
. 
