aluš
|
Jaz imam razlike 6 let in pol. Tudi je bilo pač tako, da se nisem mogla kmalu odločit za še enega (najprej naporen prvi otrok, nato služba). ko pa je bil star tam okrog pet let in pol, sem začela ugotavljet, da je ratal priden, nobenih posebnih težav več, jaz sem pa kar naprej nekaj vanj silila in mu težila. In sva se odločila z mojim, da bi imela še enega.
Pozitivne stvari:
- Z obema sem se lahko ukvarjala neomejeno, ko sta bila manjša.
- Sem se spočila, naspala, živčke spravla nazaj v red.
- Starejši je dojenčka res lepo sprejel, pomagal že prej v nosečnosti, po rojstvu nikoli ni kompliciral
- Bil je tolko velik in samostojen, da sem laHKO brez skrbi šla sama z obema na "teren", ker se je z njim dalo že vse zment, kaj se sme in se je tega tudi držal.
- Zaradi večje pavze, je bilo spet zanimivo imet majghnega, ni bila samo ena rutina, ampak mal pozabiš, pa je spet fino tisto štručko imet.
- Starejši se je počutil pomemben ko strela, tamali ga je imel res rad.
Je pa res, da se je treba z vsakim posebej več ukvarjat, ker sta le toliko narazen. Čeprav sta se še lansko leto npr. skupaj igrala v peskovniku.
Moj nasvet, ti se kar odloči, ni nič groznega imet malo več razlike. Mal preberi od tistih, ki jih imajo na kratko razliko, koliko enih težav imajo z organizacijo, živčki ipd. Jim nisem fovš. In če bi se še 1x odločala, bi se zopet odločila za malo večjo razilko.
|
Natisni
