|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   poporodna depresija
9.1.2007 10:41:56   
glista
Poporodona depresija - zakaj o tem ni skoraj nič govora? Potem pa beremo take ali še bolj žalostne zgodbe, kot sem jo zasledila tukaj.
Trpi cela družina, še najbolj pa nič krivi otroček. Pa namesto da bi mamici kdo pomagal, je deležna en cel kup zmerljivk in obsojanja.
Meni se pa vseeno zdi, da je pogumna in tudi na dobri poti k rešitvi problema, če se je takole javno izpostavila s svojim problemom. Kakorkoli, želim ji ve dobro.
Lep pozdrav,
Pija.

<http://med.over.net/phorum/read.php?f=123&i=757&t=757>





želja fantek, prišla punčka





Avtor: Ana  user posted image  
Datum:   30-01-06 09:19

Pozdravljene,

zanima me, kako ste sprejele svojega otroka tiste, ki ste si želele, da bi bil npr. fantek, dobili ste pa punčko (ali obratno)? Pa ne mi napisat, da je vseeno, samo da je otrok zdrav.
Pri meni je (bil) to vzrok poporodne depresije. Pa razumsko vem, da je krasna punčka, da sem lahko vesela, da jo imam (več kot dve leti sva jo čakala), da sem hvaležna da je zdrava...ampak meni je kar hudo in se počutim nekako nesposobo ali manjvredno, ker je punčka. Saj ne vem, če sem se pravilno izrazila. Jo imam rada, ampak ... ni fantek. Sprašujem se, ali bi bilo kaj drugače, če bi dejansko dobili Gašperja namesto Maruše?
Ne vem, kako naj se rešim takih misli, občutkov. Saj me je kar sram, da sploh lahko tako mislim.
Hvala vam za vaša mnenja.
Ana.





Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 10:55:06   
sonchica
glista mislim da je že bil govor o tej teme in točno o tej zgodbici !

Tudi jaz ji želim vse dobro ! user posted image



_____________________________



(odgovor članu glista)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 10:56:52   
total
Vsaka mati si želi,da bi imela enega od spolov al prvič al pa drugič...Jaz sm si ful želela punčko,pa ni bla,pa imam krasnega fantka,ki ga ne bi menjala za nobeno punčko,si pa rečem mogoč pa bo v drugo punčka..al pa ne..
Ona pa je re verjetno imela veliko željo po fantku,ki pa se ji ni uresničila,ampak kljub temu ji bo čez neki časa čist vseeno,se bo pa mogla sama mal potrudit.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!


(odgovor članu glista)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 10:57:37   
Anonimen
Ne vem,če boš tukaj našla odgovor na to vprašanje.Osebno menim,da zaradi rojstva hčerke namesto sina nisi padla v depresijo.Ali se pa motim?
Tu na forumuh je največ žensk,ki si srčno želijo otrok,ne glede na to ali je fantek ali punčka.Pomembno je,da je otrok zdrav.
Morda si je pa tvoj partner močno želel fantka in si zato razočarana,ker mu nisi izpolnila želje.To pa lahko pripelje v stanje,v kakršnem si sedaj.
Ne vem,morda iz mene govori ženska,ki se trudi zanositi in ji je nespremenljivo takšno razmišljanje.
Daleč od tega,da bi te obsojala,saj si v težki situaciji,saj se iz dneva v dan obremenjuješ s tem,kar te boli.
Sama ti ne morem nič svetovati,edino to,da lahko poiščeš tudi strokovno pomoč,saj tako ne boš mogla živeti.
Bodi srečna,da lahko k sebi stisneš zdravega otroka ne glede na to ali je fantek ali punčka.Če ne boš spremenila svoje mišljenje,bo punčka s časoma začutila,da je nezaželjena.To bi pa bilo nekaj najhujšega,kar lahko storiš otroku.Pa srečno in drži se.

(odgovor članu glista)
  Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 11:46:29   
janapan
Želja po določenem spolu se mi zdi prav nekaj naravnega in kljub temu da je res da je na koncu važno da je otrok zdrav je verjetno za nekoga ki si želi npr. fantka majhno razočaranje da dobi punčko ali pa obratno...pa zaradi tega ker je razočaran še ni nič narobe z njim in se mi zdi da je vsako obsojenje odveč . Dejstvo je da med nosečnostjo in verjetno tudi po porordu in med njim zaradi hormonov in čustvene deležnosti dogodkov vse stvari jemljemo bolj čustveno...in verjetno razočaranje ni razočaranje ampak je samo nezadovoljstvo ker se ti pač želja ni uresničeila.

Jaz si osebno malce bolj želim punčke, zato ker sem odraščala z dvema sestrama in se mi zdi da znam...fantek mi je večja uganka....ne vem kaj bo prišlo na svet...ampak vem da bom imela oboje rada...le da bom morala pri fantku imeti več domišljije...zmišljevanje zgodbic o avtomobilčkih  ; ))

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 12:15:05   
Anonimen
user posted image  Vsako obsojanje odveč?
Kdo je pa koga obsojal? Jaz tukaj ne vidim nobenega obsojanja,če pa človek pove svoje mnenje,pa to ni obsojanje.Če bi vsi enako razmišljali,bi bilo na svetu zelo dolgočasno.

(odgovor članu janapan)
  Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 12:52:27   
sonchica
IZVIRNO SPOROČILO: mekeke

user posted image  Vsako obsojanje odveč?
Kdo je pa koga obsojal? Jaz tukaj ne vidim nobenega obsojanja,če pa človek pove svoje mnenje,pa to ni obsojanje.Če bi vsi enako razmišljali,bi bilo na svetu zelo dolgočasno.


se podpišem !

Pri nama je tud blo tako da sma oba pričakovala punčko , moj si je zelo zelo zelo želel punčko , na fanteka sploh ni pomislo  in se je zgodilo ravno to - rodil se je prekrasen fantek! IN ob pogledo na to sladko bitjece , noben več ni pomislo oh zakaj ni punčka , bo pa pač v drugo če ne pa pač ne ! Jaz in tudi moj sma srečna da je fantek in da je zdrav , pa se sploh ne obremenjujem z izmišlanjem zgodb o avtomobilčkih !
To je samo moje mnenje ! user posted image


_____________________________



(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 13:05:33   
Anonimen
Razočaranje nad spolom otroka,pa še ne kaže na poporodno depresijo.
Tudi nobenega obsojonja nisem zaznala,le mnenja.
Če kdo želi pomoč se mora sprijaznit,da bo dobil različna mnenja napisana.
Tudi jaz sem bila malce razočarana,ker se je rodil sin,namesto hčerke(drugi otrok,po hčerki)ampak za trenutek.Sram me je bilo mojih misli,sedaj se pa le smejem na ta račun,moj sin in moje hčere so mi vse na svetu.
O Poporodni depresiji in znakih,kako joprepoznamo in kako pomagat si pa tule preberi.

http://www.zdi-krog.si/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=74&Itemid=44

(odgovor članu sonchica)
  Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 13:11:00   
janapan
mekeke ma ni letelo nate...letelo je tako na splošno ker je glista v postu napisala da upa da je ne bodo obsojali ; )

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 13:12:24   
Anonimen
O.K. user posted image user posted image

(odgovor članu janapan)
  Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 13:31:17   
janapan
Aja jaz se podpišem pod to, da ima vsak lahko svoje mnjenje hvalabogu da smo si različni in da imamo različna mnenja se mi pa zdi...ampak to ne leti na te poste ampak zopet na splošno da ne bo pomote,
globalno gledano je porod in starševstvo nekaj najlepšega in najbolj naravnega in globalno vse bolečine in vse žalosti odtehta nasmeh otroka in to da je z otrokom vse v redu in da je zdrav.....vmes pa se pojavijo tudi dnevi ko te je strah, ko ti je hudo, ko gre kaj narobe in ko si jezen sam nase zato ker čutiš stvari, za katere ne veš zakaj jih čutiš in sam sebe obsojaš da jih čutiš (če se navežem na post o spolu otroka), al pa o strahu pred porodom. Avtorica zgornjega posta bo sigurno čez kakšen mesec ali pa dan pisala da kako je srečna da ima punčko ampak danes je žalostbna ker čuti tako in če ji bo sto ljudi napisalo, da kako so oni srečni v vsakem primeru ji to ne bo nič pomagalo ampak si bo samo še malo bolj mislila da nekaj z njo in njenim razmišljanjem ni v najlepšem redu.

mene naprimer čudi da je npr. v krogu mojih znank nek tak tabu zavoj okrog poroda in otroka...vse komaj čakajo porod in če rečeš ja mene je pa strah in bi rada epiduralno si pa že čuden ker te je lahko takega naravnega dogodka strah. Pol če te je strah kako bo z otrokom prve dni in mesece doma, kako mi bo uspelo shajat....rečejo ja to je pa ja nekaj najlepšega...ja je ampak pač mene je sedaj strah, pa lahko naštevamo in naštevamo.

Pa še en primer iz vsakdanjega življenja...dva tipa ljudi, ki imata enako rada svoje otroke: Po neprespani noči zaradi otroka bo ena mamica rekla kolegici. Joj danes pa je naša princeska celo noč vstajala ker je želela da jo mamica pocarta in sedaj je mamica utrujena ampak tako nama je lepo ...karikirano
No druga bo pa rekla: Joj danes ponoči pa naša ni in ni hotla zaspati, da sem bla na koncu že čist živčna.



mal zmedeno sem napisala upam pa da ste razumele kaj sem hotla ....v glavnem mal več priznanja da je porod sestavljen iz mešanih občutkov bi pa le lahko bilo. In to spet govorim na splošno

(odgovor članu janapan)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 13:43:44   
Anonimen
Skušam te razumeti janapan,res,ne morem pa v tvojo kožo in občutiti tvojega strahu pred odgovornostjo do malega bitja,ki bo za vedno napolnilo vsak dan tvojega življenja.Ne poznam tega strahu.20 let sem imela,ko sem prvič rodila,morda je tudi od karakterja odvisno kako odreagiraš.Jaz sem
tip,ki gre tudi z glavo skozi zid.Takoj sem se lotila materinstva,logično mi je bilo,da sem odgovorna zanj pa brez strahu,če bom zmogla,nisem se ubadala
s takimi strahovi.Te pa razumem,popolnoma se ti zasuka življenje.
Vzgojit otroka ni mačji kašelj.Tisoče zapletov spremlja tako pot.
Če se znajdeš v stiski,polna dvomov in vprašanj,pa naj te ne bo sram poiskat
pomoč najbližnjih ali pa,zakaj pa ne,kar tu na forumu.user posted image




(odgovor članu janapan)
  Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: poporodna depresija
9.1.2007 14:10:30   
janapan
neva hvala za besede, ma mogoče je iz posta zgledalo da imam težave pa je nasprotno. jaz nosečnost načeloma preživljam zelo lepo in zaenkrat nimam strahov ne pred odgovornostjo in ne pred porodom skratka v tem trenutku se počutim dobro...želela sem samo poudariti da ni vedno tako in da so mešani občutki nekaj normalnega. če se mi kolegica potoži da je že čist živčna ker ji otrok ne spi ponoči si ne mislim, da ga nima rada ampak ,da je pač utrujena in živčna ker ji otrok ne spi in mi je to iskreno povedala. Žal pa nekateri ne morejo razumeti da se lahko ob tako zaželenem bitju tudi tako počutiš....pa se....in tista, ki pravi da je vse super se po mojem mal zmišljuje.

Že pri sebi v tem trenutku vidim da je tako...vse je super ampak res vse in za to sem hvaležna. pa vseeno ko se pogledam v ogledalo in vidim da sem se poredila (pa ne sam v trebuh) sem razočarana, zato ker si ne morem več oblečt tiste majčke in tistih kavbojk...to je neumnost ampak tako je...pa imam bitjece, ki raste v meni neizmerno rada in dam vse samo da bo zdravo in veselo.

Ma v glavnem če ste razumele super, če pa ne v globalu nisem mislila nič takega ; ))) pa lep dan vsem nosečkam in ne nosečkam ; )))

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: poporodna depresija
21.1.2007 18:51:26   
lysa
Da ne odpiram nove teme, bom kar nadaljevala tukaj. Sem mamica enomesečnega fantka (ki ga neizmerno ljubim, da ne bo kakšne pomote). Materinstvo sem si vedno predstavljala kot čudovito izkušnjo in sem komaj čakala, da postanem mamica. Seveda sem bila pripravljena na neprespane noči, jokanje in podobne "težavice". Sedaj, ko pa je moj malček tukaj, pa imam z vsakim dnevom bolj občutek, da tej odgovornosti nisem kos. Ko on joka, jokam tudi jaz, ker ne vem, kako mu naj pomagam. Počutim se kot da nisem sposobna poskrbeti za življenjsko pomembne potrebe svojega malčka vsakič, ko bruhne mleko, ko ne more zagrabiti bradavičke, ker so premajhne, in zadnje dni, ko nimam mleka, mi ves čas odzvanja v mislih, da nisem dobra mamica. Imam slabo vest vsakič, ko moram otroka zaradi preutrujenosti prepustiti možu kot tudi, kadar si zaželim, da bi imela vsaj urico v dnevu zase. Čeprav imam podporo ljudi, ki me obkrožajo, si kljub temu ne morem pomagati. Sem na robu svojih moči in groza me je, ko pomislim, da bo mož samo še en teden doma, nato pa bova z malčkom morala polovico dneva prebroditi sama.
Prosim vse tiste, ki ste dale podobne občutke skozi, da mi poveste, kako se soočim s to "depresijo". Vesela bom vsakega vašega konkretnega predloga, saj si ne želim zapomniti prvih mesecev življenja mojega sinčka kot nekaj "depresivnega", temveč kot najlepše obdobje v mojem življenju.

(odgovor članu glista)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: poporodna depresija
22.1.2007 1:22:56   
***pika***
lysa, meni je patronažna rekla, da je normalno, če nas po porodu obhajajo različni občutki - od navdušenja user posted image , do popolnega obupa user posted image . Da ni nič narobe, če smo kdaj jezne na lastnega otročka ...

Svetovala mi je, naj si kdaj vzamem kako urico časa zase, naj se na sprehodu pogovorim z drugimi mamicami, ki imajo zagotovo podobne težave...

Meni je na kak krizni dan pomagalo tudi to, da sem kolegicam malo potožila s kakšnim sms-om; včasih mi je že to, da sem se 'izkašljala' pomenilo olajšanje. Pa zjikala sem se, če se mi je zdelo, da se moram, pa včasih sem možu, kakšno krepko povedala user posted image  ... skratka, občutkom sem dala prosto pot.

Pa verjetno se ne splača, da si za cilj zadaš, da si boš prve tedne in morda mesece zapomnila kot nekaj najlepšega v življenju. Malo utopično je pričakovati, da bo vse super, če je bolj realno, da bo večji del tvojega življenja prve tedne, če ne celo mesece precej kaotičen. Kot najlepši se nam bodo ti meseci verjetno zdeli, ko bomo nova kaotična stanja preživljale, ko bodo naši otročički user posted image  postali naporni pubertetniki user posted image

Zapomni si, da nima smisla od sebe pričakovati, da moraš biti popolna mama. Jaz sem v prvih tednih mislila, da moram skrbeti zase, za otroka, zraven še likati ... Pa sem najprej skenslala likanje - dojenček se v nezlikanih majčkah ravno tako OK počuti kot v zlikanih, meni pa je manj žal, ko pobruha nezlikane user posted image  ...

Pa otrok ni samo tvoj, tako da ne bo nobene škode, če ga 'moraš' prepustiti možu - on ni zmatran od poroda in bo verjetno lažje prenašal napore user posted image .

Meni je, kadar sem imela občutek, da se mi od vsega že meša, pomagalo tudi to, da sem se probala čim manj obremenjevati s pametovanjem sorodnic v stilu: 'Ja, kako, da ti ne rata zajtrka jest, jaz sem ob dojenčku še kuhala in likala ...'
Zdaj z možem kak dan brez slabe vesti stopiva čez kak kup v stanovanju in pač pospravljava, ko nisva preveč utrujena.

Pa še izkušnja s 'premalo mleka'. Ko je naše dete v nekem obdobju ful jokalo, so pametne sorodnice sicer dobronamerno kar naprej spraševale, če sem prepričana, da imam dovolj mleka, pa da ga sigurno nimam, če me v dojkah nič ne tišči in mi mleko ne teče iz njih oz. si ga ne morem kaj dosti iztisniti, pa če otrok ni za 3 ure sit ..... BLA, BLA, BLA Od samega sekiranja bi mi ga potem res skoraj zmanjkalo.
Na srečo me je patronažna lepo potolažila in svetovala naj otročka čim večkrat pristavljam, in pijem od 2 - 3 l na dan... Zdaj odločno zavrnem dobronamerne nasvete, če ne prosim zanje in se ravnam po svoje - kak del dneva pač jemo vsako uro, kakšno noč ne jemo po 7 ur, drugič na 3 ... Skratka, živimo brez prehranjevalnega urnika, a je manj stresno, kot če bi si ga zadala, otročkovim potrebam pa ne bi pasal.

Skratka, čimveč se ravnaj po svojih, vaših potrebah, drugim povej kaj rabiš in česa ne, predvsem pa, ne postavljej sebi previsokih materinskih zahtev. Naj te potolažim, da najhujše mine v treh mesecih - jaz sem šele v tretjem mesecu začela materinstvo doživljati kot manj naporno. So pa še vedno kakšni trenutki ali pa dnevi, ko bi kar kam pobegnila user posted image

Srečno!

(odgovor članu lysa)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: poporodna depresija
22.1.2007 12:11:31   
lysa
Mi je kar malo odleglo. Tudi jaz svojemu malemu ne likam majčk in tetra pleničk, ker mi časovno preprosto ne znese. Moževa sorodnica je bila zgrožena, ko je videla, da sem ga oblekla v nezlikane stvari. Tudi pospravljam ne in je stanovanje v pravem razsulu (vsaj z mojega vidika). Včasih si še zajtrka nimam časa pripraviti, če sem sama doma.
Veliko lepše bi bilo, ko bi se ljudje (sorodniki) manj vmešavali (in ti ne hoteli naložiti še dodatno delo) in več pomagali. Najbolj me še razume moja mama, ampak je 100 km daleč.
Mogoče res tudi preveč pričakujem od sebe. Po naravi sem perfekcionist in sem si zgleda podzavestno postavila zelo visoke standarde za materinstvo. In vem, da iz tega izhajajo vse moje težave in stres, ki ga doživljam ob vsakem svojem malem "neuspehu".
Res pa je, da se počutim veliko bolje, ko se zjokam ali nekomu potožim.
Hvala za nasvete. user posted image  Jih bom upoštevala. user posted image

(odgovor članu ***pika***)
Neposredna povezava do sporočila: 16
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Niti strije, niti stanje vagine zanjo ni v...
V svojih objavah redno prikazuje predele na trebuhu, zadnjici in nogah, dele telesa, ki jih večina drugih vplivnežev skr...
Otroška imena: 20 najpopularnejših herojsk...
Preverite izbor 20 najpopularnejših herojskih imen za male superjunake in superjunakinje. Ob vsakem imenu boste našli tu...




Nos.
пеперутка16

Kako majhnim otrokom čistite nos?