lelaval
|
Moja zgodba je skorajda enaka zgodbi Male maje. Sem se tudi že dogovorila za splav (a še vseeno oklevala), mojemu pa rekla, naj me niti ne poskuša prepričat, ker sem se tako sama odločila in ne odstopam od svoje odločitve.
Potem pa sem našla RR, kjer je ena zapisala, da bo otroka lažje nosila po rokah, kot pa na vesti. In to je bila odločilna bilka, ki sem jo tudi sama iskala. Mojemu sem isto rekla, pokazala še slikico UZ (ki mi jo je seveda G dal v upanju, da si premislim, ker sem oklevala  ). Sicer me je moj čudno gledal, kako spreminjam svoja mnenja, a je dejal, da mi verjetno vest res ne bi dala kasneje miru, pa še sam je bil vesel, da sem se tako odločila.
Živiva isto pri njegovih (tašča se je hvalabogu 1,5 meseca po rojstvu najmlajše odselila, ker sta se ločila  ). Prej sva imela težave, ker se je tašča hotela povsod vtikovat zraven, po njenem odhodu pa je moj normalno zaživel.
Najmlajša je pravi sončni žarek v naši družini in vem, da sem se prav odločila. Tudi, če bi takat ostala sama, vem, da bi otroka obdržala, ampak na splav pač pomisliš, ker vidiš vedno najprej vse najslabše in najhujše. Ostalo pa se je vse tudi porihtalo.  In danes govorim, da če še enkrat zanosim, potem moram še enkrat, ker si želim 3 ali pa 5 otrok. Ampak potem bi morala ateja menjat.
Tako, to je moja zgodba in moje razmišljanje, ti pa se odloči tako, kot misliš, da bo zate in za tvoje najbolje. Nenazadnje ti mož le ne more tako reč, saj je sam popolnoma isto kriv, kot ti. Pa le sporoči, kako se je izšlo.
_____________________________
V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.
|
Natisni
, ko sta pa 
se pa ni branil ne?
... 
. vedi, da ti takrat, ko ga boš imela v naročju ne bi niti malo žal! 
, pa že razmišljam o kontracepciji po porodu. Pa ne zato ker si otrok ne želim, sva oba čisto iz sebe od pričakovanja in sva načrtno delala na 
