Gina
|
Mene si brala, Brit, sem zihr, ker še nikjer nisem prebrala tega, kar sama trdim, namreč da se starši preveč ukvarjajo z otrokom. Pa če si vse prebrala, preveč ukvarjanja mislim na tistih področjih, kjer to ni potrebno.
Otrok bi moral imeti kot glavnega soigralca v igri otroka, ne starša. Starš je že po definiciji postavljen za starša, za skrbnika, usmerjevalca, to je njegova vloga. Starši se na naroben način ukvarjajo z otroki, pustijo jim, da so oni partnerji staršem pri vsem. Otroci se navadijo, da so oni glavni šefi, da lahko odločajo o vsem, da se itak vedno ukvarjajo z njimi, jim vse ustrežejo, k riti znosijo...
Otrok bi se moral naučiti biti srečen sam s seboj, si najti svoje veselje sam.Nekateri starši si zmišljajo igro za igro, otroka motivirajo, ga usmerjajo, zabavajo non stop, mislijo da morajo to početi, da to pomeni ukvarjanje.. Če mu starš nenehno priskbuje "zabavo", pa karšnokoli že, se otrok ne nauči sam sebi najti zabavo, igro, ne znajde se....hoče, da ga neprestano nekdo zabava, sicer se kuja, je nesrečen, ne ve kaj bi sam s sabo.....je kot ptiček, ki mu nonstop nastavljamo zrnje, pa se ne nauči sam iskati hrano, potem mu s časom nagon po iskanju hrane zakrni, postane odvisen od nas, oz. naš otrok od našega nudenja "zabave". Kaj pa ko nas več ne bo, da bi mu nudili le-to? Poiskal bo droge, alkohol, pač nekaj, kar ga zabava... Mi ne bi smeli biti tisti, ki otrka zabavamo non stop. Slabo je to zanj.
Obstaja tudi preveč ukvarjanja v smislu - pomagal ti bom. Otrok mora sam poskusiti narediti reči, da se jih bo sploh lahko naučil. Vseeno je, ali gre za tol da pleza na drevo, zloži posodo v stroj, ali da preložiš nanj odgovornost naučiti se kakati v kahlo, ali obleči se sam ali namazati si kruh ali kasneje delati sproti domačo nalogo, učiti se, .... Odgovornosti moramo prelagati nanj, ne smemo mu jih odvzeti. Če otroku ni treba delati doma nič, se ne bo naučil odgovornosti, ne bo cenil ničesar in vedno bo pričakoval, da mu bo vse z neba padlo. Tudi ko bo odrasel. Težko bo sprejemal vse, kar ne bo tako. Dolgoročno bo imel težave. Mi bomo krivi, da jih bo imel, ker smo se preveč ukvarjali z njim in prevzeli nase njegovo delo, njegov trud - nismo mu pustili pravi čas niti veselja z ukvarjanjem s stvarmi, s katerimi bi se moral takrat ukvarjati, pa je spet vseeno, ali gre za plezanje na drevo, zavezovanje vezalk....
Enako se bo zgodilo, če se bomo preveč ukvarjali z njim na način - kupil ti bom vse, saj jaz nisem imel skoraj nič. Vsi otroci, ki jim je finančno vse k riti prinešeno, nimajo nobenega odnosa do materialnih reči. Kako bodo sprejeli to, da kar naenkrat nečesa ne bodo imeli, ko bodo šli sami v službo, ali kako bodo imeli sploh normalen odnos do materialnih stvari, če bo to njihova vrednota - ali bodo totalne škrtice ali pa bodo padli v depresijo, ko stvari ne bodo več spadale pod "ati, mami plačaj sistem".
Preveč ukvarjanja vidim tudi v tem, da se otrokom več ne pusti sprejemati posledic njihovih dejanj. Nekaj naredijo narobe in starši bi jih radi odrešili njihovega trpljenja. Smilijo se jim in hitro jih na napačne načine tolažijo, odvežejo vseh posledic....vseeno je, če nekaj zlomi v šoli, ali če ne pride točno domov...vedno bodo stali za njim kot overprotective starši in krivili vse druge, samo otroka ne. Nerealnost na tem področju naredi res ogromno škode. Če se starši ne bi preveč ukvarjali na tem področju z otroki in bi raje pustili dogodkom in posledicam prosto pot, bi otroci odrasli v odgovorne in zrele posameznike, ki bi znali razmisliti kaj in kdaj bodo naredili, ker bi vedeli, da ni nikogar, ki bi namesto njih požiral in trpel posledice, da bodo posledice samo njihove.
Meni se zdi, da moramo starši biti vedno tam, ob otroku, zato da ga usmerjamo, varujemo in podpiramo, da smo mu rama za jokanje in da smo trdni, ko mora tudi nekaj požreti grdega, kar je storil. Mislim tudi, da se moramo potegniti zanj ali mu odločno povedati, kadar česa ne sme, zatorej sem zelo proti temu, da se na igriščih mama usede in se dela kot da ni nič, kadar njen otrok raztura celo sceno v peskovniku. Ona je vendar tam zato, da nauči otroka, kako se vesti. Ravno tukaj bi se morala ukvarjati z njim. Če pride do scene seveda.
Ukvarjanje zaradi zabavanja otroka, ustreganja v vsem ali varovanja, se mi torej zdi narobe. Zdi pa se mi ena druga stvar zelo pomembna. Mogoče napomembnejša. Da smo vedno tam nekje. Blizu. Veliko ur. Otrok nas mora čutiti poleg sebe. On se bo že obrnil na nas, ko nas bo rabil in takrat moramo biti tam - rama za jokanje (itak je fajn tudi to, da mu vedno povemo in pokažemo, kako zelo ga imamo radi) ali pa bomo tam kot nadzorni, ko bo nekaj ušpičil. Samo tako bo čutil varnost. Ne zato, ker ga zabavamo, ampak zato, ker se lahko zanese na nas, ker ve, kje so njegove meje, ker ve, kaj sme in kaj ne sme in ker ve, da smo vedno tam, kadarkoli nas bo rabil in da bomo vedno stali za njim in bo ob nas varen. Pa ne s tem, da mu bomo odvzeli posledice, ampak ker ga bomo usmerjali in ker bomo tam in ker ga bomo posledično naučili misliti s svojo glavo in pač tako, da se bo naučil biti srečen v življenju sam s seboj - brez zabave od zunaj, posebnih motiviranj, brez prevelike nepotrebne množice denarja za čisto vsako prčklarijo in s svojim trudom in delom doseženimi rezultati. Delati pa bo znal, saj se bo ob nas naučil, da je to luštno, koristno in fajn.
Ne vem, nekako tako to jaz vidim.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Res pa je, da imam sama že malce starejše otroke, pa sem mogoče že pozabila, kako je to. 
Naš se je tudi že zvrnil z vrha tobogana direkt na glavo, ker se je gospod hotel peljat dol po kolenih, ampak zdaj ve, da tako ne bo šlo in se normalno vsede in se odpelje dol. Ne vem, moram reči, da naš je že kar samostojen, po moje ravno zato, ker mu ne stojimo ves čas za ritjo - obenem pa tudi že ve, da se hodi ob robu ceste, če je pločnik, se hodi po pločniku, ko gre mimo avto, se ustavi, pa mu včasih niti roke ne dam, ko hodiva ob cesti. Mislim, da s(m)o nekateri starši res preveč zaščitniški do svojih otrok, rezultat tega pa so nesamostojni otroci, ki se držijo svojih mamic in očkov za krilo do 30. leta. Žal, taka je narava Slovencev (pa najbrž še kakšnih drugih narodov).
