ronja
|
Tu imate več problemov, po moje, največji pa je vajin odnos, ker ta potegne vse za sabo, predvsem pa se mi zdi, da se nobeden (ne punce, ne ti, ne on) ne zavedate, da bi imeli probleme tudi z biološko mamico in pa da si tudi ona ne bi tega želela...
Zdi se mi, da ne punci ne oče niso čisto preboleli izgube, kar je po svoje logično, saj so bile punce še majhne, on pa je želel živet naprej, pa mogoče še ni bil čisto pripravljen na ta korak in zdaj to prihaja nazaj...
Probleme s pubertetniki imajo vsi starši (in pubertetniki s starši), pa če so pravi, krušni, rejniki, ma kdorkoli odrasel v tisti dobi je "sovražnik". Če ima še kako fajn nalepko, ala mačeha, je še toliko bolj pripraven... Ampak moraš se zavedat, da bi male odgovarjale tudi mami, da bi bile pujse verjetno tudi ob mami, če bi se tako obnašala kot ti - torej, da bi jim to na en način dopuščala. Tega se mora zavedat tudi mož in pa super bi bilo, če bi se še hčerke,...
Ti si se verjetno zelo trudila, da bi jim bila všeč in si zato na začetku vse naredila zanje, pa tudi punce so bile še manjše in je bilo veliko tega treba naredit namesto njih. Vendar pa si nisi upala preveč zahtevat, ker so pač ravno pretrpele tako izgubo in nisi hotela vsiljevat svojih pravil, zdaj pa jih seveda ne spoštujejo, če kakšnega hočeš uveljavit. To je logično, vendar ima lahko takšne posledice, če se ne uravna v prvih letih...
Tvoj partner je verjetno pač tipičen moški, ki ga gate na tleh ipd. prav nič ne mučijo in nima pojma, zakaj se zato usajaš... Zato se lepo umakne ob prepirih, ker si ne želi kregat, ne želi se bost s pubertetnicami, pa navsezadnje tudi ne pospravlja on za njimi, torej zakaj bi se matral, če mu je tako čisto lepo... To moraš ti spremenit, ker sicer on ne bo imel prav nobene motivacije it v osje gnezdo drezat...
POtem je problem, da se verjetno s puncami niste močno navezale - ti si se tako zelo trudila, da bi jim bila všeč, da bi jih ne užalila, da bi naredila vse tako, da bi jim bilo čim lažje, da te v bistvu sploh niso mogle spoznat - take kot si zares! In zato te tudi imajo za gospodinjsko pomočnico, ker do tebe niso razvile nekih globljih čustev in se zato ne sekirajo toliko, kako se ti počutiš - niti o tem ne razmišljajo, ker ste čustveno precej odtujene. Vendar pa bi se moral sekirat vsaj partner.
Ljudje nas dejansko nimajo radi zato, ker naredimo zanje vse mogoče, ampak zato, ker jih pustimo do sebe, ker jim dovolimo videt nas - z vsemi napakami vred. Bolj kot si iskren, bolj pritegneš ljudi, se mi zdi... Lej, tašča bi nam kuhala, prala, likala, vse, če bi le pustila... Pa je takrat, ko se je na vsak način silila s tem, nisem imela toliko rada kot prej in kot jo imam zdaj... Pa nič mi ne bi bilo treba delat, pazila in vzgajala bi najine otroke, ma vse. Ampak dejansko ti udobje ne zagotavlja sreče. Srečo ti da tisti občutek, ko se k nekomu stisneš in enostavno čutiš tisto posebno silo, ko da se nekaj pretaka iz enega v drugega... In lahko si crknjen za umret od vsega dela, slabosti in podobnega... pa si vseeno srečen...
Zakaj ti to pišem? Da se boš zavedala, da to, da jim vse narediš, ne pomeni, da se čutijo ljubljene. To pomeni, da jim je udobno in da so razvajene. Vprašanje pa je, če so strašno srečne tako... Tu imaš prav in tega se mora nekak zavest tudi tvoj mož. Seveda pa se ti potem čutiš užaljena, vse jim dam, tako se trudim, one pa mi tako vračajo! Ampak ni čisto res - ne daš jim vsega - ne daš jim sebe - take kot si, jezne trenutno, užaljene, prizadete, ampak ne v smislu, "bom kar šla", ampak v smislu, "punce, rada vas imam, boli me, če tako delate z mano!"
Verjetno tudi vsi (in mož in punce) malo idealizirajo "pravo" mamico - ljudje so na splošno nagnjeni k idealiziranju mrtvih ljudi - še če so bili totalni sadisti in kreteni, se ne sme čez njih nič rečt, saj veš, "o mrtvih vse dobro". Meni se zdi to brezveze - če je bil nekdo baraba v življenju, ga to, da je umrl, ne naredi nič boljšega in tudi ne mislim nostalgično o njem govorit, če mi ni nič takega pustil za sabo (ne mislim materialno)... Ampak na splošno pa ljudje tako delajo, sploh pa če je bil človek dober (kar je ta mama verjetno bila), potem ga hitro začnejo čisto idealizirat. Ker živet je včasih težko, sploh v puberteti nekaterim , spomini pa so lahko samo lepi... In seveda je mamica vse naredila za njih - ja, itak, punce so bile stare manj kot 11 let... pri teh letih pač še marsikaj narediš namesto otroka, pri 19ih pa pač ne... Tudi biološka mama ne bi. Samo one tega ne vejo - one jo imajo v spominu kakršna je bila... In tudi mož in ta mama bi se morala dogovarjati o vzgoji, ravno tako se kdaj ne bi strinjala in ravno tako bi prihajalo do trenj zato...
kaj lahko torej narediš? Kot prvo se pogovori z možem. Razloži mu, da TI JE HUDO. Da ne moreš več tako naprej, da naj ti iskreno pove, ali bi rad bil še s teboj in ali se je zato pripravljen potrudit. Če se ni, potem nimaš druge, kot da pokaš, boljše zdaj kot kasneje... Pa ne zaradi punc, ampak zato, ker te on v tem primeru nima dovolj rad.
če pa bi on rad stvari popravil, samo je pač blesav, pa ne ve kako in noče videt, kako hudo je, pa mu to pokaži in se zmenita o vzgoji - naj ti pove, kaj bi bilo po njegovo dobro, ti mu povej, kaj bi bilo po tvoje dobro, pa naredita kompromise. Nekje boš morala tudi ti popustit, vendar to ne pomeni, ad moraš pospravljat za njimi. Če njih ne moti razmetano, potem pač ti malo spustiš kriterije in je malo bolj razmetano, pospravili bojo pa sami za sabo. Ne moreš pričakovat, da bojo delali čisto po tvoje, oni pa tudi ne, da boš ti delala zanje... Skratka, uskladita vzgojo.
Potem se probaj zbližat s puncami - povej jim, kaj res čutiš, pokaži jim sebe in se zanimaj za njih. Stvari ki se tebi zdijo brezveze, so zanje zdaj cel svet... In če jim pokažeš, kako se ti to zdi trapasto, te ne bojo nikoli pustile blizu.... Načrtujte kakšno stavr skupaj in naj se ti ne zdi škoda časa, denarja ali energije za to. Rajši kot se boste imele, lažje boste živele skupaj...
Nehaj vse pospravljat za njimi. Tvoj ljubi mož mora videt, kam to vodi. in tega ne more videt, če nekdo stalno briše posledice. Naj bojo krvave gate na tleh! Ok, te bo motilo, ampak ko bo dobil obiske, bo mogoče tudi njega začelo motit in takrat šele bo kaj rekel puncam! Dokler ti to vržeš v koš, opereš in zložiš v omaro, se nima kaj usajat!
Ko uskladita s partnerjem vzgojo in ko se stvari malo umirijo, pa se še pogovorite in postavite skupna družinska pravila, tako da se boste strinjali in ki se jih boste vsi držali, vsaj kolikortoliko.
Mislim, da ni fer, da ti kdo očita, da jih nimaš rada - to ne gre na ukaz in če te nekdo samo izkorišča, se mu ves čas prilagajaš in ne upošteva tvojih želja in čustev, ga imaš težko prav iskreno rad... Ampak lahko pa se poizkusiiš zbližat z njimi in mogoče te bojo začele res zanimat, ne bo se ti zdelo več brezveze to, kar počnejo in jih boš začela imet zelo rada, one pa tebe in bojo veliko bolj pazile, da te ne ranijo...
Včasih je za kupom dreka veliko ljubezni, drugič je samo kup dreka - težko vemo, koliko se imate pri vas radi... Zato vedno rečem, da se splača probat, če ni kaj res hudega. Bodi pa poštena do sebe in zahtevaj to tudi od moža: da ti pošteno pove, ali si te še želi v tej hiši in to fejst! brez tega res nimaš kaj...
Vso srečo ti želim, pa oglasi se, kako vam gre!
< Sporočilo je popravil ronja -- 9.12.2008 12:28:47 >
|
Natisni
takmdolgo jih že vzgajaš pa ti tak v hrbet padajo???? na tvojem mestu bi semalo bol na šarf z njima pogovorila in z možem tud!!!!! kaj si pa mislijo ????? mal jim daj vedeti da se ne pustiš kar tak ****i in mal jim poskuši razložit da če boš mela poln kufer da boš nekega dne šla in potem se bodo lahko sami rihtali !!!!!
mogoče so začele po neki strani mamo pogrešat im mislijo da če te bodo mele rade da stem bodo mamico izdale!! take stvari kot je smrt začnejo otroci šele premlevati dolgo potem ko so izgubile ljubljeno osebo. 
. 
