Mojca P.
|
Smo bili na poti k mojim na Jesenice, ko me je klicala sosolka iz Sr. sole. Sem bila prepricana, da so organizirali kako srecanje po tolikem casu, ampak... povedala je, da je ena izmed nasih sosolk v tej nesreci izgubila mamo, ata, brata in petletno hcerko Saro.
Groza, jaz se bila cist sokirana,pa sem brala druzina iz Kr. Gore, petletna puncka, pa se mi ni niti sanjalo, da gre za Magdo.
V glavnem, namesto, da bi se po tolikem casu dobili na pijaci smo sli na pogreb.
Krepko preko 100 ljudi (ali vec sto??)je prislo, slisali smo strasno lep govor o Sari, ki je imela rada Kekca in ga klicala Kakec (v slovo so zavrteli Kekcevo pesem), in verjamem, da takrat ni bilo osebe, ki ne bi vsaj malo smrkala.
Nasa sosolka na robu z zivci ni zdrzala v vezici in se zgrudila, in je tudi komaj prestala pogreb. Tudi oce Sare je bil cisto bogi.
Res tragedija in cel kup solz.
Jaz pa samo razmisljam, kako za samoumevno jemljemo, da imamo svoje ob sebi in, da se jim nic ne bo naredilo.
Ob takem dogodku pa verjamem, da nekdo (Bog ali usoda ali kakor hocete) res riseta naso pot in nikoli ne ves....
zato uzivajte vsak dan s svojimi dragimi, se slisi kruto, ampak res nikoli ne ves kdaj je vas zadnji.:rozica:9nebesa
|
Natisni
