 |
RE: ne, ati bo...
27.10.2010 15:07:24
|
|
|
|
Perunika
|
Hvala vam, ker ste delile svoje izkušnje in razmišljanja z menoj. Če se navežem na Otiko, ki je opisala zelo podobno situacijo kot je pri nas: to gre včasih že v precejšnje skrajnosti. Problem je najbrž v tem, da sem bolj stroga in pri nekaterih stvareh ne popuščam, tako da sem našega fanta včasih oblekla kljub vreščanju, vpitju in brcanju. Mož je bolj nežne sorte (čeprav se čedalje bolj zaveda, kam ta mehki pristop lahko pripelje), nekaj časa sem mu zaman dopovedovala, kakšne so posledice, če hočeš biti vedno prijazen in ustrežljiv. Vem, da bi morala bit usklajena, v zadnjem času nama že počasi uspeva, toda ševedno pride kdaj do situacije, ko je treba odreagirat hitro in se ni časa dogovarjat. Tako se zgodi, da vsak od naju odreagira popolnoma drugače. Ja, je kar naporna ta vzgoja. Ja, na trenutke me kar srce zaboli, ko me moj otrok odriva in odklanja in se potem sparšuje ali delam prav ali ga lomim...Pa še to: najin sin je na splošno dobrovoljček, zna bit zelo prijazen, družaben ampak, ko mu kaj ni všeč, pade v ene vrste trans, ne sliši nič, ne vidi nič, huronsko dretje in jok in zelo težko se pomiri. Spomnim se, da je bil ža od začetka tak: vrečino časa dobre volje, namsejan, ko je bilo hudo je bilo pa fejst hudo...
|
|
|
|
Natisni
- in le upala, da me ne bi ob prihodu domov čakal kaos v bajti (Kučan je rekel, da so danes dovoljene sanje) 
, da bo počakala na mami. 
nima veliko in je name preveč navezana. Imam pa občutek, da tudi 
. isto s pripenjanjem v avtu, kopanjem, dajanjem spat, obleče se večinoma že sama - hvala bogu. 
