honey
|
No, jaz sem recimo že ena od tistih, ki nikoli ne prime v roke knjige o vzgoji. Zanašam se pač na svoje občutke in ker mislim, da sem sama bila kar solidno vzgojena, nekako pobiram "ideje" tudi iz svoje mladosti. To, da pa obstaja trma in kdaj mali trmar, pa vidim sama, brez knjige ali kakšnih nasvetov. Pa da ne bo pomote, nimam nič proti tem knjigam, ampak enostavno se mi ne da ukvarjati z njimi, ker sem mnenja, da otroka pač ne moreš vzgajati po knjigi. Žal. Zato se raje zanesem na trenutni vzgib, kaj naredim v kakšnem primeru. Npr. mali mi trmari, ker recimo ne dobi bombona. In? Kaj vse jaz ne dobim, pa hočem - to je moj odgovor. In ga pustim, da se dere, tolče po tleh in ne vem kaj še vse. Nikoli, ampak res nikoli, ga takrat nisem ne ljubčkala, ne objemala, ga mirila ali karkoli drugega. Ne, enostavno sem ga ignorirala. In to pri našem najbolj uspe. Ker se mi zdi, da je vsak otrok drugačen. Res so faze in obdobja, ki jih dajo vsi otroci skozi - eni tako, drugi drugače. Kako jih pa prebredejo otroci in z njimi starši, je pa drugo - eni si pomagajo s knjigo, drugi z nasveti kogarkoli, drugi pa z lastnim razmišljanjem in poznavanjem svojega otroka.
Pa ne, da zdaj koga kritiziram, ker vzgaja otroka po načinu, opisanem v knjigi - sploh ne. Dobro, da obstajajo take knjige, ampak za tiste, ki jih pač to branje zanima. Mene pač ne. Je pa res, da ko včasih gledam npr. na TV tiste oddaje o varuškah (mislim, da vsi veste, kaj mislim, ker ne vem naslova), se včasih vprašam: ja madona, kaj so pa starši delali z otroci, da so postali taki vragci? Ker sem še vedno mnenja, da veliko je prirojenega, ampak še več se pa doseže z vzgojo in odnosom otroci-starši. Pa da ne bo kdo mislim, da imamo doma kakšnega pohlevnega otroka - sploh ne. Ampak točno pa ve pri 3,5 letih, kje so meje in do kje lahko gre.
_____________________________
V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.
|
Natisni
