Pikabu
|
Skratka, pri nas je tako. Zdaj upam, da lahko že čisto potiho pohvalim, da smo se glede spanja ponoči malo ujeli. Zadnjih nekaj noči se z Maksom čez noč za njegovo spanje dojiva dvakrat, za moje pa enkrat. Pomeni, da ga jaz počakam, da se zbudi, se tik pred mojim spanjem še enkrat podojiva in gremo vsi spat. Potem se pa čez noč samo še enkrat zbudi (od treh do štirih enkrat), se podojiva na obeh straneh in spimo do zjutraj. Včasih je to do moževe budilke, pa potem še zaspi nazaj, večinoma je pa nekje do pol osmih, ampak takrat pa morava vstati.
Sicer pa Maks ratuje vse večji cukrček. Vse bolj je zgovoren, zadnjih nekaj dni obvlada cel kup novih glasov in vztrajno preizkuša svoje glasilke. Vse več se tudi sam zamoti, kljub temu ima rad, da ga nosiš in mu razkazuješ, kaj vse je po stanovanju. Najbolj uživa, če se Ema z njim ukvarja. Takrat ne šlivi nikogar drugega, pa če je še tako siten, ko pride Ema, postane dobrovoljček. Zelo rad opazuje njen vlak, ko se vozi, pa pridno jo posluša, če mu ona bere. Za spanje zvečer ni panike, ga dam v košek, se nekaj časa pogovarja in zaspi. Ponoči se podoji in spi takoj naprej. Zjturaj se še ene pol ure sam pogovarja in smeji v košku in nežno prebuja mamico. Čez dan spi dve rudni v vozičku, ko ga dam noter, sicer včasih malo pojoka, pa ni hudega. Na sprehodu se rad zbudi in sedi pokonci, da gleda naokoli. Kar mu pride v roke, vse nese v usta, najraje žveči svoje roke, slinčki so pri nas obvezna oprema, sicer se lahko na vsake pol ure preoblečemo, na dan pa porabimo kar nekaj slinčkov (sploh ne štejem več).
Takole je naš Maks v budnem stanju v vozičku. Je še vedno v zimski vreči, brez trdega dna, z dvignjenim ležiščem.
Da vam še povem, kaj se je danes zgodilo. Mi imamo hišo v dveh nastropjih. Zdaj se z Maksom doma dojiva vedno v spalnici, ki je zgoraj. Ema se med tem časom igra, gleda risanke, karkoli, samo da je spodaj, ker sicer Maks noče jest in gleda njo. Pa se danes tako z Maksom dojiva in se spomnim na fantka, ki je padel skozi okno, ko ga je mamica pustila še z enim otročkom doma, da je skočila v trgovino (ali nekaj podobnega). In zraven razmišljam, saj jaz sem pa doma, pa je Ema sama spodaj, pa se tudi lahko marsikaj zgodi. Me je že začelo nekaj grabit. Pa si rečem, naj ne komliciram in da bo vse v redu, ko od spodaj slišim res huuuuuuuuu, ampak res huk jok Eme. Meni je zastalo srce. Maksa sem v momentu odstavila, prestavila v košek, da mi ne bi še on kam padel in dobesedno letela dol. In kaj dobim? Ema v kuhinji stoji na stolu pri pultu, po tleh pa vse mokro. Si je hotela sama naliti radensko iz plastenke, pa je vse polila. Jokala je pa tako, kot da bi ji pol glave manjkalo. Ko sem letela dol, sem že videla vse krvavo in ne vem kaj še vse. Sem jo samo vzela k sebi in jo objemla in lupčkala in bila vsa vesela, da je bilo samo polito po tleh. Ona se je pa tako prestrašila. Komaj se je umirila, komaj sem ji dopovedala, da ni nič hudega in da bova pobrisali. Potem je šla gledat naprej risanke, jaz pa do konca Maksa podojit, ki mu ni bilo čisto nič všeč, da je bil prekinjen sredi hranjenja. Pa sva se lepo pomenila in je potem lepo do konca pojedel.
Zdaj pa že en lep čas oba spita, jaz sem se pa končno spravila malo pospravit. Spodnji štuk mi je uspelo, še kuhinjo bi morala malo bolj pomiti, ampak saj je bila že danes z radensko kar dobro pomita.  Zdaj sem pa pristala tukaj. Babyfon sem prestavila k Maksu, tukaj pa čakam Emo, da se zbudi, ker spi brez plenice, da jo bom takoj lahko nesla na stranišče, to se pa sekunde odštevajo. Za kosilo pa danes ne bo nič posebnega, špageti, omaka je pa že kuhana, tako da ne bo veliko dela.
OK. Zdaj grem pa še za nazaj kaj komentirat.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)
|
Natisni
... se pač ne strinjamo ... 
za njih! 
OK- sej ni nič narobe z njo, ne
