mamuška
|
O murencek, veš kok bi bla jest vesela ene take štacune, kot je Stoffwindelcompany ?! Pa sem prelena! Ne vem sicer, od kje si, ampak če boš rabila kaj konkretno pogledat, ti lahko posodim tri različne zadeve: "navadne" štorklje, bambuzle ter bumgeniuse - pa si lahko primerjaš in pogledaš. Če si kje dlje, ti lahko vsake po 1 kom dam v kuverto in pošljem - doklr še ne rabim. V osnovi so bumgeniusi podobni bambino mio, le da so 100 x lepše in bolje izdelani, doterani v zadnjo podrobnost, poleg tega pa rastejo z otrokom. So res ful tanki in priročni, tudi za na kako pot. Ker je znotraj plenice mehka mikrotkanina, se tudi madeži veliko manj primejo tkanine. Si predstavljam kakšno tudi na roke oprat, res. Za "poskusnega zajčka" sva s kolegico določili njenega 7 mes sinkota, ki je nocoj spal v bambuzlih in pravi, da z enim vložkom v 9 urah ni prišlo skoz, kar se ji zdi čudež . Skozi racmane ji z 1 vložkom pride čez in čez. Danes testira še bumgeniuse, tako da čakam poročilo . Se pa res bambuzli dokaj dolgo sušijo, vendar je tudi vreme tako drekasto, da drugače že ne more bit. Še vedno pa so prej suhi kot štorklje Bumgeniusi so bili suhi v 5 urah Wauu, žirafca, to se bere kot "Ladja zaljubljencev" - a se je kera še spomni?? Tudi mi2 nisva bila več rosno mlada, oba že "stara osla", jaz 28, moj v Kristusovih, ko sva se končno zmenila. Ampak glede na vse razlike prej nikakor ne bi ostala skupaj, tudi če bi se srečala, vsaj dvomim, da bi. Tako pa sva se oba že malo obrusila prej in po začetnih pretresih presenetljivo harmonično zastavila skupen domek. Pri otrokih je bilo pa tako: prvič sva se malo menila, kako in kaj in - pof!- prva M . Žal sva otroka nato v 14. tednu izgubila. Abrazija in 1 M pavze. Potem se drugega še niti delat nisva pošteno spravila - pof! . Z zvrhano mero komplikacij in zapletov, po odležanih 36 tednih, se je nato rodil prvorojenec, mene je skoraj pobralo 3 dni po porodu od vseh zapletov, fasala sem 2 sepsi in trajalo je kar lep čas, da sem se pobrala. Po 6 tednih sva šele domov prišla. 1 leto mi potem seveda niti na kraj pameti ni kapnilo, o kakem prirastku razmišljat, sin je imel obilo razvojnih težav, bil ogromno bolan, v bolnici smo imeli kar abonma, zaradi njegovih stalnih bolezni smo se tudi preselili, da smo bližje starim staršem, ki ga še vedno pazijo oz. so ga do letos, ap še tako smo vsaj 1 x letno v bolnišnici. Nekje po 1. RD sva oba z možem malo gledala svoje EMŠO-te in ugotavljala, da če nočeva ostat pri edincu, so bo kaj kmalu treba skorajžit. Itak sva računala, da bo tudi v 3. ratalo na - pof! - pa ni! Minil je tudi 2. sinov RD, pa 3. , pa 4., pa vsi so že malo drezali " a vi pa ne boste nč več mel", pa vse prijateljice so bile ponovno noseče - pri nas pa nič. Po enem letu "truda" sva začela s preiskavami, moja g mi je bila v veliko oporo in pomoč. Po 2 letih so ugotovili, da je z nama vse OK, oba BP, jaz bi sicer komot imela 20 kil manj ampak z isto kilažo sem 2 x zanosila prej kot takoj, moji hormoni odlični, edino infekcije z bakterijo, ki sem jo skasirala na porodu, so se kar vrstile . Lani je G končno rekla bobu bob, šla sva oba k njej na posvet, morala sva se izjasnit, ali želiva IVF ali ne (stvari sva premlevala več mesecev in se odločala), po najini privolitvi je napisala na napotnico "sekundarna nepojasnjena sterilnost" in naju poslala naprej na komisijo za IVF. Prve dni letošnjega aprila bi morala jaz ponoviti histerskopijo in laparoskopijo, pa sta me sredi marca presenetili . Najprej noben od naju sploh ni verjel. Nato je bilo veselej tako silno, da opisat ne morem. Potem takoj strah "kaj pa če----" in spomini na prvo, pa tudi na 2. nosečnost. Kako naj ležim 9 mes ob 4 letniku ??? Poleg tega smo ob zanositvi vsi doma imeli pljučnico, jaz posebno hudo, in pol vreče zdravil, 3 rentgeni ravno v času zanositve, terapije na Golniku . Veselju je takoj sledil velikanski strah. Moja G me je takoj sprejela, pregledali sva vsa zdravila, izračunali, kolikšen vpliv je lahko imelo rtg sevanje in na koncu ugotovili, da enostavno MORA bit vse v redu. En teden po videnem utripu so prišli izvidi pozitivnega Coombsovega testa, ki so nam nagnali še dodaten strah v kosti. Moram priznat, da če ne bi imela "moje Geršak", da bi že zdavnaj obupala in vrgla puško v koruzo, ob tolikši strokovni in moralni opori, kot jo ona daje, si pa človek enostavno ne upaš izgubit upanja. Tega otroka tako čaka, kot bi bil njen in ko sem imela z Blejčevo v patološki amb. težave, je lastnoročno poskrbela, da sem zdravnico zamenjala. Zdaj smo že prešli tisto magično mejo, ki nas je najbolj skrbela in počasi počasi se upamo veselit.
|