Ojoj, tanjusi. Žal mi je. user posted image

Ne vem, kaj ti naj napišem. Meni je takrat pomagalo, da sem se s kom pogovarjala o tem. Res mi je bilo potem lažje.

Meni še zdaj včasih pride odzadaj in se zjočem. Verjetno bo boljše, ko bom user posted image , čeprav takrat pa spet skrbi, če bo vse ok. Saj je res, ko pravijo čas celi rane, pa lažje mi je bilo, ker je bil to tretji otrok. Huje bi bilo, če bi se mi to zgodilo v 1. user posted image . Bolelo pa me je najbolj to, ko sem videla, da je moj čisto prestrašen, ker se je bal, da bi izkrvavela in ko se mi je preko telefona razjokaj. Pa to, da sta mali2 jokali. Sem morala potem, ko sem prišla domov, bit močna za njih, čeprav sem v sebi in naskrivaj jokala.

Mogoče se grdo sliši, ampak, ko sem šla na wc in potem obrisala s papirjem je na papirju ostalo - čisto take oblike kot mali človek. Grozno za videt. Takrat sem milsila, da mogoče pa le ni, ampak zdaj vem, da je bilo. Za tistim sem šla še enkrat na vc in takrat je iz mene šel še en velik kos - posteljica. Ko sem šla potem na uz naslednji dan, več nič ni bilo, so me pa morali sčistit vseeno, ker je bilo še vse odebeljeno in so to potem morali postrgat.

Meni je potem moja ginekologinja delala UZ in sva pogledali, če bi bila kje kakšna pregrada, ampak je na srečo ni. Rekla je, da je verjetno bila kakšna kromosomska napaka in je telo pač samo zavrnilo. To se lahko zgodi tudi večkrat brez razloga, ampak komaj po 3. splavu delajo kakršnekoli preiskave. Napotkov nisem dobila, razen pač, da kupim Tifol in se vidiva, ko spet zanosim.