RAKICA2007
|
Hmmm, jah tole je malce nenavadno vprašanje, ampak. . .
No saj sploh ne vem kako bi začela, ampak predvsem se mi v tej zgodbi smilijo otroci.
Veliko tem in postov sem prebrala in v vsaki sem našla tole mojo kolegico.
Imam kolegico, ki je sama s tremi otroci. Najmlajši je star 2,5 leti , najstarejši je star 7 let.
Ne vem, ampak njeni otroci so resnično, resnično prveč razvajeni. Najmanj razvajen je najmlajši. Se mi pa zdi, da so tile otroci prepuščeni sami sebi. Saj ne rečem, da za njih ne skrbi, ampak neke meje pa tudi morajo bit.
Samo eden izmed nešteto primerov: njena tamala (3,5 let) nikakor noče obuti drugih copat kot samo njene. Npr. pozabiš copate za v vrtec doma in potem se ti otrok meče skoraj na glavo, da ne bo nosila drugih copat in dela vik in krik, da so te copati grdi in da jih niti pod točko razno ne bo obula. Pa noče oblečt te majčke ampak to, pa noče oblečt teh hlač ampak te. Pa ne bo oblekla žabic - cepetanje, kričanje, metanje ob tla in na koncu še fizično obračuna s tabo če ji ne ustrežeš. Pa še primer največjega: midva zelo lepo funkcionirava in se pogovarjava v normalnem tonu, vse me uboga, mi pomaga,... a ko pride mami domov je kričanje, metanje ob tla, iz pridnega fanta nastane 'grozovit' otrok. Nagaja, kriči, sploh se ne da z njim pogovarjat, ne uboga.... Zjutraj preden pride mami domov (iz nočne) ji jaz popazim na otročke, jih zrihtam, oblečem, pripravimo skupaj zajtrk in se imamo fino. Ponoči imajo varuško-babi.
Da ne bo pomote... tudi jaz nisem perfektna in tudi moja hči je drugje brez naju nadvse pridna in ubogljiva. Pa saj je tudi doma, razen ko ima kakšen napad trmice, je pač malo bolj poskočna  . Drugače pa vsi pravijo kako je lepo vzgojena. Že če otrok reče prosim, hvala, oprosti, dober dan, adijo oz. nasvidenje, dobro jutro in lahko noč je že del vzgoje opravljen.
In sploh ne vsiljujem svoje vzgoje ali nasvetov njej. Sicer ji večkrat kaj omenim... ampak mene presliši in nato čez kakšen dan jamra o isti zadevi o kateri sva se pogovarjali. Je že bila na tem/oz. je še vedno, da bo s tavelkim poiskala kakšnega dobrega otroškega psihologa - ker njuna komunikacija resnično ni najboljša.
Ah, saj sploh ne vem kako in kaj... kako naj ji dopovem, da sedaj nima nobenih problemov z otroki (če jih posede pred TV, risanke,...), saj se tudi sami zaigrajo, ona pa ima mir... ampak čez tolk let pa bo katastrofa tako kot pri tavelkemu.
Nisem pripadnica vzgoje TRDA ROKA, ampak vseeno je potrebno kot starš tudi kdaj udariti po mizi. Že 2,5 letni otrok ve, da je nekaj narobe naredil, če samo malo povzdigneš glas... ona pa vse 'probleme' rešuje na čisto miren način, s pogovorom. Ok ok, do neke mere je seveda pogovor ampak če tako ne gre, pa greš po drugi poti do pravilne rešitve. Če smo skupaj, se mi zdi, da se samo mene sliši: ne tako-poskusiva tako, ne nagajaj-so še majhni, ne pljuvaj, ne grizi, ne porivaj, ne tepi po glavi.. Ja grozno je slišati, ampak ko je enkrat tvoj otrok vpleten v grizenje tujega otroka, oprostite - tukaj se pa bom postavila seveda za svoje otroka, al pa drug otrok v tvojega skače, ga straši - orpostite, tudi tukaj bom posegla... Zarad mene če se njeni zbombajo med sabo... z mojim otrokom pač tako ne bodo delal... Ona nič, jaz pa se lahko pretrgam...
Drgače je vse lepo in prav in super... niso vsak dan takšni... ampak ko so... pa tud TV varuška ne more pomagat. Žalostno vendar resnično.
UUUUf, oprostite, tole sem mogla dat iz sebe...
Niso potrebni komentarji... samo meni je pa velikooo lažje sedaj ko sem tole napisala
|
Natisni
se trudim po mojih najboljših močeh 
da bi šla k njemu s tavečjemu. 
