Gina
|
A zdaj ste pa padle na foro: če vsi otroci gledajo, bo pa še naš, da ne bo izločen! Traparija!
Naš je bil nekaj časa zaljubljen v pokemone. To je preraslo v obsedenost. Ko nisem več vedela, kaj bi, pa ko sem poslušala zelo zanimive nasvete, kako mu jih ne smem vzet, ker ga bodo izločili, pa sem stalno opazovala svojega otroka, kako postaja nasilen, mi je enkrat vendarle zasvetila žarnica v glavi in...vzela sem mu karte. Posledice? Mesec dni sitnarjenja, da jih vsi imajo, pa da je samo on brez in drugačnega čustvenega izsiljevanja. Po mesecu dni je ugotovil, da obstajajo še druge igre, ne le znanstvena fantastika, pretepanje in streljanje, začel se je družiti z otroki, ki niso bili nasilni, pa so se igrali še kaj drugega, pa začuda so se mu pogosto pridružili tudi tisti, ki so imeli karte, pa so se še oni kaj drugega igrali. Moj otrok ni bil več nasilen in ni več mahal po zraku vsak dan po namišljenih sovražnikih in ni se več stepel s sestrico za vsako neumnost. In še vedno je imel prijatelje. Nenasilne prijatelje. Pozitiven učinek.:bravo:
Enako se je ponovilo v šoli s šolskimi otroki. Super.
Po tej izkušnji smo imeli še eno. Naš otrok je bil tudi čisto ubrisan na TV. Poleg national geografica, pa discoveryja, ki sta fajn, je gledal še cartoon. Kaj tako obupno neprimernega in nasilje zbujajočega še nisem videla, kot tam. Pa se je začela zgodba ponavljat. Fantje so bolj dovzetni za nasilje. Hči je tudi gledala, ampak ne toliko časa, pa sploh jo to ni tako zelo pritegnilo, pa ni bila nič kaj nasilna. Sin pa spet. Pa sem veselo dol iz TV-ja vrgla cartoon. In čudežno ga nihče ni izločil iz igre, nihče ga ni zato zajeb...od otrok, pa našega so začuda spet minile nasilne fore.
Tako da...preverjeno, deluje. Odmakneš nasilje, odmakneš ideje o nasilju.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
