zinkazi
|
Bom uporabila kar odlomek iz moje knjige:
Danes je vse več družin, kjer imajo dva ali več otrok. Rojstvo vsakega otroka je za družino srečen dogodek.
Kadar je v družini že en otrok, ta sreča morda ni za vse enaka. Pogosto staršem uspe novega člana neboleče vključiti v družino. Kako lahko staršem to uspe?
Najpomembneje je, da se zavedamo, da mora prvi otrok ostati prvi. To sicer ni najlažje izpeljati, kajti dojenček zahteva veliko časa. Starejšega otroka vključujemo v vse, kar delamo z dojenčkom. Včasih se bojimo, da bo starejši novorojenčka poškodoval, ampak če smo poleg mi, mu lahko povemo kaj je za dojenčka prav in kaj ne. Otroku dovolimo, da ga pestuje, da ga poboža, nam prinese pleničko. Vzame iz omare majčko, pa čeprav nekoliko razkoplje. Omaro lahko pospravimo, otroško srčece pa ima lahko rano za vse življenje. Če dojenčka uspavamo, naj bo starejši poleg. Na sprehodu naj pomaga voziti voziček. Otrok naj bo poleg pri dojenju. Dojenčka spoznava cela družina in dojenček sprejme, kar mu družina daje. Dojenček v družini sprejme mesto drugega otroka.
Včasih opazimo pri starejšem otroku stisko. Ta stiska je morda težko opazna. Otrok ne zna povedati, da je zaskrbljen. To kar se v prvorojencu dogaja je strah, da ga starši ne marajo več, da jim je odveč. Včasih je morda rad odhajal k starim staršem, k tetam, danes pa gre rad le tja, kjer dojenček ni prevzel njegovega mesta, kjer ima še vedno občutek, da je ljubljen.
Ali otrok poskuša doseči našo pozornost s pridnostjo in poslušnostjo?
Ne! Če je priden in poslušen, potem imajo starši več časa za drugorojenca, on pa se še vedno počuti odrinjenega.
Kadar počne tisto, kar staršem ni všeč potem mu morajo posvetiti svoj čas. Otrok si ne želi jeze staršev. Otroku je jeza staršev ljubša, kot njihova nepozornost. Otroku je najpomembneje, da se ne čuti odrinjenega. Pogosto starši rečemo, da bi se z otrokom igrali, mu brali, če bi le bil bolj ubogljiv, ampak njegova izkušnja je taka, da se mu starši posvetijo takrat, ko se mu morajo.
Če bi otroci lahko povedali to kar čutijo, bi v tem primeru rekli: »Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, kajti takrat to najbolj potrebujem.« Naj vas ta misel pogosto spremlja pri vzgoji, jaz jo velikokrat uporabim.
Za mamico ni lahko imeti čas za tisto, kar je počela do sedaj in zraven narediti še vse tisto, kar zahteva od nje novorojenček. Z ljubeznijo do družine in obojestransko podporo partnerjev človek zmore vse. Pomembno je, da razmišljate o rešitvi položaja in ne o problemu.
Prav je tudi, da si starša skrb za vzgojo razdelita, da očka včasih s starejšim odide na igrišče ali nekam kjer sta skupaj v prijetnem vzdušju, ali odidejo na sprehod vsi skupaj. Tako je vez med otroci vse močnejša, ker ni ljubosumja.
Naj bo prihod novorojenčka sreča za vso družino.
_____________________________
Otroško srce je zaklad
|
Natisni
Pelji jo v kino, na lutkovno predstavo, plavat... 
