twetka
|
Spaghetek, bodi optimistična, sem včeri govorla z eno ko je mela laparo in po laparo zanosila, večina menda zanosi po laparo, tako da pusti se presenetit, sej tut js sem obupala že ampak z vsakim dnem imam voljo, pride trenutek ko se zavem da pa z mano ni vse ok ampak potem pa spet nekak razmišljam pa sebe motiviram da pa bo enkrat samo neki morem zato naredit, se pravi shujšat v mojem primeru. Težka je ta trnova pot, ampak verjamem da na koncu je velik žarek sonca ki sije na rožnati travnik, do katerega vodi ta pot in tam je naš cilj, samo do njega moremo prit. Žal nas je veliko, ki nas življenje tako preizkuša in si nas je tako grdo privoščilo, ampak dejmu mu kontra, ne smemo se pustit, da nas uniči. Mene včasih ful zagrabi panika pa razmišljam, kaj pa če nikoli ne bom imela možnosti bit mama, grozen občutek, ne morem ga opisat, ampak nekje je upanje dokler da ti ne rečejo da je čisto konec vsega pa še takrat so možnosti, ker naše telo iz zneva v dan funkcionira drugače in nikoli ne veš kaj lahko pričakuješ. Tako, da punce, dejmo malo optimizma, pa ne glede na to kaj nas še čaka, ne razmišljajmo naprej, živimo za danes in uživajmo še samoto s partnerjem ker nikoli ne vemo kdaj nas preseneti mali vreščač. Želim si da bi ta mesec bil naš, ne glede na vse in bi vse barvale ROZA.
< Sporočilo je popravil twetka -- 14.4.2010 12:31:33 >
|