ronja
|
Nočem, da izpade, da vedno zagovarjam sestrico.
Čeprav nočeš, še vedno tako izpade. Ni fajn bit starejši otrok, ki je vedno "kriv". tudi mali znajo izzivat. In obratno, če sta taka karakterja: Lejla je tudi popenila, ko ji Ronja ni dala miru. pa je zato samo ona kriva? Ronja je ne bo nikoli udarila, ampak zna bit pa drugače sitna - tudi ta način je treba videt (tu bi ti znala več povedat frodica;).
Kako na lep način doseči, da bi se sorojenci razumeli?
Tako da si pravična in da ju naučiš, kako se rešuje medsebojne spore - oba. Da tudi tamalo kregaš, če kaj teži bratcu. Še predno jo ta poči, po možnosti.
ko gremo ven, se obleče in obuje, jaz še oblačim malo, on me ne počaka, čeprav mu pravim, da ne sme sam ven.
Zakleni vrata.
Lahko bi namreč stekel na cesto, kar je že parkrat naredil, ko sem bila zraven.
To pa pri nas ne bi šlo na lahko mimo. Za cesto sva ful zoprna in se splača, malidve sta res pridni kar se tega tiče. Ampak samo zato, ker sva bila tu res res zelo zelo striktna in dosledna in sva VSAKIČ naredila iz tega celo štalo. Otroci morajo vedet, da so ene stvari ne, druge pa NE! Ker ni vse isto, kar je prepovedano.
Zadnjič smo šli v dolino k potoku, ko smo nameravali domov, je sin stekel po hribu gor, ni naju počakal, sem kričala za njim, počakaj, gremo skupaj, pa nič.
lej, takih stvari ne smeš pustit. Enostavno ne: popokaš tamalo v naročje in stečeš za njim, saj ga valjda ujameš...
Skratka, ali pretiravam, ali naj otroku pustim več samostojnosti ali kaj?
Če je cesta nevarna, ne pretiravaš. Sama jima ne pustim divjat po cestah, samo na pločniku se lahko zezata, kolikor jima paše, pa še to točno vesta kje - torej tam, kjer ni kakega dovoza za avto. In sem prav ponosna, da ustavita tudi stare starše: "ne, tu moramo pogledat, če je avto!" Se da, samo je pa treba bit zelo zelo strikten (in siten;). Pri nas ni pardona, da če je cesta, se da rokico. Ni druge. Se je Lejla bunila (Ronja je bila v prometu vedno angelček), pa sem jo za roko zvlekla čez. Je kruto izgledalo, ja, ampak mala je videla, da tu pa ni pardona. Seveda smo se ustavile na drugi strani in sem jo pocrkljala in ji razložila vse še n-tič. Ampak vsekakor pa niti pod razno ne sme obveljat njena kar se varnosti tiče. Tu pa ni pardona, pa pika!
Sin se je seveda pohvalil, da je čisto sam prišel domov.
povej mu, da si ponosna nanj, da je tako samostojen, da je zelo prav, da je pogledal na obe strani, vendar domov vseeno ne sme sam, ker je nevarno - ne zaradi njega, ampak zaradi drugih, ki ne morejo ustavit, ker je strma cesta itd... Tako kot si razložila nam. Saj verjetno je čisto normalno pameten fantek in bo to razumel. In ja, povedat mu moraš vsaj 100x. Razloži mu, da si videla njegov napredek, vendar je tu še prenevarno za to in najdita boljši teritorij za take samostojne podvige. Malidve točno vesta, do kod lahko prideta sami, kje me pa počakata, pa sta še mlajši - tako da se da:).
On je bil ponosen nase, mislil je, da boš tudi ti, ti pa si ga najurila. Z jezo samo tu ne dosežeš dosti - boljše je, če mu razložiš - mirno, ampak odločno. Da si ponosna nanj, da je tako lepo pogledal na obe strani, vendar te je na smrt prestrašil. Da ga imaš rada in da se zato bojiš zanj. da bi se ti strgalo, če bi se mu kaj zgodilo, ker ga imaš tako zelo zelo rada. Otroci to razumejo. Jasno, da si jezna. Ampak povej mu, zakaj si jezna, ne kazat samo jeze, ampak tudi strah, skrb, bodi čim bolj iskrena. magari se zjokaš zraven, če si tako žalostna. Samo bodi iskrena.
Ronja je grizla kable - kjerkoli jih je videla, imela je totalno manijo na kable. Jasno, da se je meni meglilo pri tem, ker je dovolj, da enkrat en kabel ni ok in se ji lahko kaj zgodi. In sem ji 1000x razložila in je nehala. In potem enkrat na morju spet probala. sem čisto ven padla in ko je videla, da se RES sekiram zanjo, da me je strah ZANJO, potem je videla, da to pa res ni dobra ideja. Je skapirala. Mora vedet, ZAKAJ mu ti tega ne pustiš - ker se bojiš, da bi ga povozilo in potem bi bil v bolnici in bi ga grozno bolelo, itd... Pri takih nevarnih rečeh je po moje dobro čisto direkt povedat - ker točno tako je, če se kaj res zgodi... kazen tu po moje ne pomaga - kaznujeva ne za take reči, kazen je že to, da vidi svojo mamo totalno zgroženo in prestrašeno in nesrečno. In verjemi, da bolj zaleže. Ampak mora bit res iskreno in res fuuuuul, ne samo mal jezna mami, tako kot je, če reče eno grdo besedo, mora vedet, da je to par nadstropij višje.
Ponavadi mu za grdo obnašanje zvečer ne preberem pravljice(če npr. tepe med trmarjenjem).
To nima smisla - kazen mora biti takoj in mora biti povezana s tem, kar otrok narobe počne. Če začne packat (nalašč) s hrano, mu hrano vzameš. Če trga knjigico MEDTEM, ko mu jo bereš, potem jo nehaš brat, ja. Ampak ne da ga kaznuješ čez par ur, ko nima več pojma, zakaj. To ne bo nikoli dobro delovalo. Mali otroci še nimajo takega spomina, samo žalosten bo zvečer, niti pod razno on ne povezuje tega, kar je naredil z izgubo pravljice.
kakica se meni sicer ne zdi neka ful grda beseda, tudi drek sam po sebi ne - najini vedno razlagata, koliko drekcev sta naredili in koliko jih še imata (ko sta na wcju). Sva jima razložila, da je kakanje sicer nekaj čistno normalnega, vseeno se pa o tem ne govori za mizo. Sta sprejeli brez nekega cirkusa. Čim manj cirkusa delaj okoli tega, da ne bo videl, da je to neka strašno zabavna reč, ki jezi mamo;).
Otroci ponavljajo besede, ker jim je zabaven naš odziv. lejla je zadnjič izjavila: "****ti matel" - sem ji povedala, da to ni lepa beseda in da tega ni lepo govorit. Nisem se pa kaj pretirano razburajala okoli tega - to hranim za tiste reči, ki so mi resnično pomembne - kot recimo to, da mi ne gresta sami čez cesto. Tako vesta, da tega ni lepo govorit, ne moreta me pa s tem provocirat in zato niti ne probavata. Vesta tudi, da če kaj takega rečeta, ni to taka reč, kot če gresta sami čez cesto.
Da se ustvari neka hierarhija - ne moreš za vsako stvar popenit, ker je prepovedanih stvari preveč. Potem naredi vsak svojo lestvico, kaj mu je najbolj pomembno in kaj manj in se po njej ravna. Nimamo vsi istih prioritet: nama se zdi grozno pomembna varnost na cesti, nikoli se ne bova igrala tako, da bi ju lovila iz pločnika na cesto - to nama sploh ni smešno! Tudi nama je zelo pomembno, da si delita stvari in da se ne tepeta, si ne težita. ni nama pa toliko pomembno, kako glasni sta, kako dolgo jesta, koliko pri tem posvinjata, kako delata s stvarmi (kar je nekaterim veliko bolj pomembno kot recimo cesta ali deljenje reči - odvisno od tega, kje živiš, koliko se tebi zdi cesta nevarna, od tega, ali imaš 1 otroka ali več - tisti z večimi vidimo v nedeljenju eno grozno pošast, tistim, ki imajo enega, pa se zdi to čisto ok...) Valjda bi bilo super, da je tudi vse to tipitopi, ampak se zavedava, da imava dve navihani punčki, ne dveh strojčkov. In da ne bo vse tipitopi, razen če jima čisto ubijeva duha - tega pa nočeva. Zato sva izbrala par stvari, za katere res hočeva, da so po najino, ostalo pa pač J*ga, vsak malo popusti, pa odvisno kakšen dan ima kdo.
Pri nas je tako, da se vedno najprej sami probata zmenit, če se ne znata, pa prideta do mene po nasvet, kako naj rešita zadevo. Otroci se pač sami še ne znajo vedno lepo zmenit. vendar se jim vedno večkrat rata, če jim pokažemo, kako se to dela. So pa tu različne taktike, vsekakor pa ni ok, da ves čas ščitiš tamalo, kar se ipak čuti iz tvojega posta, pa če hočeš ali ne.
tudi sama ju pustim plezat po igralih, tudi če niso po jusu (da kaj stran visi) in navadno me mame precej zgroženo gledajo, ko zvejo, koliko je Lejla stara (ker je res ko en pajkec - povsod pride, ampak nikoli dol ne pade ). Na igrišču imata popolno svobodo - na cesti pa ne. Tam, kjer si lahko sami kaj naredita, to vzamem vzakup s tem, da krepita svoje sposobnosti, tam, kjer ni odvisno od njiju, ampak ju lahko nekdo drug povozi ali elektrika strese, ne glede na njune sposobnosti,... tam pa ni debate. Ti si naredi svojo lestvico, saj vidiš, da so različni sistemi. Najdi takega, ki deluje za vas.
Vedno pa smo še uporabljali, mislim da ronjin nasvetuser posted image . Če sva našla kakega mrtvega črva, polža, ga je pač avto povozil, ker ni mamice držal za roko in ni ubogal. Kruto, ampak si je zapomnil in je delovalo.
vesela, da je delovalo - pri nas tudi .
vsakokratno opozarjanje, tumpanje, hvaljenje, hvaljenje in še enkrat hvaljenje- to jim je balzam za dušo.... In otrok se navadi.
Podpis.
Nikoli pa našemu ne vzamem knjigice zvečer, če je čez dan poreden. Kazen sledi takoj. Knjigica in odhod v posteljo, pa naj ostane nekaj lepega za zaključek dneva.
podpis.
Ona bo vedno "izgubila" oz. nadrsala. Ne morem pa pustit, da jo bratec vedno premaga v smislu, saj sta se sama zmenila. Če je že tako fizično močnejši in drugače se ne bosta zmenila, kot da ji stori nekaj na silo.
manj kot otroku zaupaš, bolj bo težil - ker dela to, kar od njega pričakuješ. Ti pričakuješ, da bo samo teroriziral sestrico - in jo. Vem, da je to dvosmerna cesta, ampak ti si odrasla in ti moraš prekinit začaran krog - enostavno zato, ker ga on še ne more.
Kateri je tisti takojšen ukrep? Da gremo notri? Pa saj mi je cilj, da smo čim več zunaj, na zraku.
Otrok točno ve, kdaj ti nočeš naredit nič - ker je pač tudi tebi luštno bit zunaj. In bo to seveda izkoriščal. Zato pa začnejo starejši otroci delat štalo, ko dojimo ali smo na wcju ali pod tušem. KO parkrat reagiraš takrat, tisto minuto, pa ugotovijo, da očitno če se mami zdi to res narobe, bo vseeno reagirala in tisto nehajo počet. Ja, včasih moraš pač tudi ti naskrat zaradi svoje vzgoje - to pa ti ja ni nič novega, no . Vzgajat ni vedno luštno. Se pa splača.
Tudi če gremo na sprehod, pa bi se grdo obnašam, kaj naj? Ga na silo dvignem in nesem kilometer do doma?
Če je treba, ja. Lejla je zdaj vedela, da je ne smem nosit in je to lepo izkoriščala - ker prej sem jo odnesla v drugo sobo, če recimo ni hotela pospravljat igračk (Ronja jih, njej je največja grožnja, da jih bom sicer vzela, Lejlo boli đoko za to;). Potem sem mela tega dovolj, ker sem prav videla, da ve, da ne smem... In sem jo pač odvlekla ali vseeno odnesla. Ni bilo treba velikokrat, zdaj točno ve, da imam svoje orožje;).
Prav čudno mi je, da dobro točno veš kaj bo otrok naredil in mu potem še pustiš, da to naredi.
podpis.
Otrok bo pa vedno poskušal prestopiti mejo. Vprašanje je KDAJ mu to dovoliti in otroku s tem tudi dati tisti občutek, da se lahko meje preseže, kar bo potreboval v poslovnem življenju. Če je preveč v kalupu in če je za vsak prekršek sankcioniran, kako naj se razvije izven okvirov. Tako da je tudi popustljivost umetnost vzgoje. Še en podpis, lepo napisano.
Kaj je v primerjavi, da ste 3 dni manj na zraku, kot da ti še vcsaj 2 leti nagaja tak, bog ne daj, da se mu kaj zgodi.. Pa to sploh ni treba, da ste manj na zraku. Greste ven, ko ne uboga, greš domov, odsedi kazen in greste nazaj ven na zrak. Saj sedi 5 minut oz dokler se ne opraviči in razmisli. Vidim sam en kup izgovorov in neodločnost s tvoje strani in to mali izkorišča.
podpis.
Poveš mu, da ga imaš preveč rada, da bi dopustila, da se mu kaj zgodi
točno tako. Tudi mojidve kdaj izjavita, da me ne marata, ker nečesa ne pustim. Jaz pa jima povem, da ju imam preveč rada, da bi jima to pustila in da imam veliko rajši, da me sovražita, pa sta živi in zdravi kot pa da se jima kaj zgodi.
najmlajsi tocno in zeeelooo dobro ve, da bo VEDNO kriv najstarejsi. beri: ko so otroc sami v sobi, najmlajsi ve, da bo nic-videca-mami priletela iz kuhinje in kegala/kaznovala najstarejsega po defoltu-in si upa marsikaj in se vec! V principu se strinjam, tudi pri nas doma je bilo tako, vendar pa sta mojidve očitno po karakterju ravno nasprotni - Ronja ne bo nikoli udarila Lejle, čeprav je močnejša in večja, jo pa izziva... In tega mami ne vidi in Lejla popeni. Sem rabila parkrat, da sem pogruntala, kaj se dogaja - dokler ni lejla res znorela, pa nisem vedela, kaj se dogaja. Sploh ker je Lejla karakter, da hoče stvari sama zrihtat in nikoli, ampak res NIKOLI ne tožari, Ronja pa non stop . Tak da v principu je res tako, razen če maš zamenjane otroke .
menda ni treba dostikrat tamanjsih okregat, da se zadeve spremenijo
je pa potem tole pomagalo , samo sta bili pač obrnjeni vlogi. Ampak na splošno kot rečeno, se strinjam, res navadno mlajši izzivajo, samo Lejla pač ni tak tip (tudi v vrtcu ne). Sem pa od začetka vedno gledala na to, da ni vedno Ronja kriva in sem vedno tudi Lejlo opozorila, tudi če jo je po nesreči kaj pocukala (saj veste, dojenčki niso vedno najbolj nežni...) (očitno sem šla malo preveč v drugo smer , pa je ona začela to izkoriščat ).
Ne vem, kako si predstavljate, da bi lahko 18,5-kilskega fanta nesla oz. odvlekla domov iz sprehoda
Jaz imam dve: ena ima 10 kil, druga pa 15. Sta pridni na cesti, nimam teh problemov. Je pa enkrat pridivjal en avto po pločniku! in sem obe pograbila in odnesla - očitno ga je vozil nekdo zadet in ker nisem imela pojma, kam bo zavil, sem rajši obe hitro pobasala in tekla stran. Pa sem noseča in ne smem nič nosit. Ko gre za to, da mojega otroka lahko povozi, pač reagiraš, lahko neseš, lahko mariskaj... ker sicer se jima lahko zgodi kaj takega, česar ne bi nikoli prenesla. Tega pač ne tvegam. Pa če crknem od napora zraven.
Če ga ne moreš odnest do doma, ga pač posadiš tam - jaz navadno kar tam razčistim, karkoli je narobe, niti ne gremo domov zato, ker ni treba (kot rečeno sta na cesti ok, zato tega ne rabim). Pač ga tam posadi - primi ga, da ne more nikamor, dokler se ne zmenita.
On točno dobro ve, da ti nimaš načina, da ne veš, kako ukrepat in da ne moreš nič - ker ti tako misliš. čuti tvojo nemoč in zato se ne počuti varnega - ker mami še njega ne obvlada, kje bo šele vse ostale, če bi mu kdo kaj hotel... Zato smo otrokom dolžni postavit meje in jim dat občutek, da jih bomo tudi drugim, da jih bomo varovali.
Punci sta tudi zajokali, ko sem ju pobasala in odnesla. Smo se pa na varnem ustavile, sem jima povedali, da sta bili onidve super, pridni, da nista nič narobe naredili, ampak da je en kreten (ja, rekla sem grdo besedo - ampak to je bil res kreten) vozil proti nam in sem se ustrašila za njiju in zato sem ju na hitro pobasala - da ju imam rada in nočem, da se jima kaj zgodi, da se jima pa opravičujem, če ju je zato kaj zabolelo. Sta bili prestrašeni najprej, ampak sta razumeli, se stisnili in bili takoj ok.
Sva z možem ugotovila, da je bolje, da ga že prej ustaviva, preden znori in se pogovoriva oz. na miren način rešiva zadevo, preden eksplodira.
Vsekakor - to pravimo -da moraš preprečit! Če je cesta nevarna, nima kaj hodit daleč od tebe - mora bit tako blizu, da ga ti lahko ujameš. Mojidve morata na cesti brez pločnika dat roko (živimo v mestu). Pa je starejša tudi 4 leta stara in ni zato nič frustrirana.
Samo v kakem primeru enostavno ne vem, kako ukrepat, in če sem zato slaba mamica (oz. nedosledna), pač sem.
Lej, na ta način ne boš pomagala svojemu otroku. In s svojim trmarjenjem boš najbolj škodila njemu! Nam ne bo hudega, če ti otrok uhaja na cesto - hudo bo tebi in njemu, če se mu kaj zgodi. Mi tega še vedeli ne bomo... Štekaš? Ne pišemo ti tega iz nekega ego pumpanja, ampak zato, ker se že iz tvojega pisanja da precej lepo razločit nekaj napak, ki se jih da lepo odpravit -če seveda to hočeš. Lahko še vedno rečeš, da se to ne da - in se ne bo dalo in mali bo vedno bolj problematičen - to ti pa lahko obljubim. Otroci čutijo in iščejo meje. in če jih ni, bojo šli daje... Odločiš se pa sama. Če nočeš videt svojih napak, to ne pomeni da jih ni. Če se sprijazniš z njimi, ok, samo ne se potem čudit, če ti mali dela zgago...
Tudi mene so punce že sk*. In so mele prav. Večkrat. To ne pomeni, da si slaba, samo da nekaj delaš narobe. In kot ti pričakuješ od svojega otroka, da bo sprevidel svoje napačno obnašanje, isto poizkušamo mi... Kaj če bi mu dala lep zgled?
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
A ti to resno? 
, da sin ne upošteva nobene avtoritete? In kje je oče ves čas, na teh poteh in stranpoteh? 
