kepa*
|
Eh, piščanc, men je vseeno kaj ti misliš. Če si pa že tako natančno brala moje poste, potem bi si sigurno zapomnila, da sva že prej ga enkrat poskušala navadit na spanje v svoji posteljici in takrat se je jokal eno uro, čeprav sva ves čas hodila k njemu. In ker nisva imela srca, ga pač nisva pustila in je nadaljeval s spanjem pri nama. Stanje se je slabšalo, ker je hotel, da grem spat takrat ko on. Zato sva se po parih mesecih spet odločila, da bova poskusila ga pustit mal jokat, ko nič drugega ni zaleglo. Ja, naju je bilo strah, ker sva se spomnila, kako je bilo prvič, ko sva ga poskusila navadit na posteljico. in jA; tokrat naju je pozitivno presenetil, saj se res skoraj nič ni jokal. Očitno je bil ravno pravi čas. In če te že zanima, naš malček zdaj zaspi brez problema v svoji posteljici in v svoji sobi brez joka in smo vsi zadovoljni. In ja, nam je uspelo na ta način. (Morda bo spet prišel trenutek, ko bo kriza. Trkam, da ne.). Vem, da si ti zagovornica načina, ne pustit otroka jokat, tudi jaz sem bila, a vidim, da je verjetno odvisno od otroka in trenutka, ko se za to odločiš.
Sicer pa jaz raje vidim, da smo vsi naspani, kot pa da se cele noči zbujamo in bognedaj, da bi otrok malce pojokal, hop, ga že nosimo po sobi.
Mi imamo pač druge prioritete, kar pa ne pomeni, da ga mi ne cartljamo. A jaz želim, da loči, kdaj je noč in kdaj je dan. In nisem zagovornica vzgoje, kjer je treba otroku streči na vse možne načine, mu ne postavljati nobenih mej itd. Delam z otroki in verjemi, vidim, kam pelje ta t.i. sodobna vzgoja.
Ljudje smo si pač različni, kajne?
Pa brez zamere.
_____________________________
Letos pa bo!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sicer je zvečer malo pojokal, a max. 5 minut. Danes je zajokal le toliko, da sem prišla do vrat (5 sekund) in zdaj zaenkrat spi. Sploh ne morem verjeti, da je šlo vse na tako lahek način. Da nismo doživljali nobenih travm in histeričnega joka. Res sem srečna. (Lahko se sicer zgodi, da se bo še vse obrnilo, a srčno upam, da ne.) Danes je prvič tudi podnevi spal v svoji sobici. 
.
Vem, kako je težko v trenutkih, ko se odločiš narediti spremembo pri otroku. Meni so bile v veliko pomoč spodbude in moralna podpora drugih. In z veseljem to širim naprej. 
