Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
Tole mi je pa sploh mimo, kar je napisala CAPPY : "Jaz pravim svaka ti čast. Da pa pridejo takšni trenutki pa je čisto normalno (saj si vendar teta, hahahaha), ampak dobra stran je da tudi minejo in pride novi dan in novi izzivi, potem pa je že tu vikend in lahko svojo Mičico razvajaš in se ji posvečaš maksimalno, a ni to tudi nekaj vredno? Še enkrat ti povem, da te občudujem, ker jaz kaj takega ne bi zmogla, sem preveč sebična, ..."
IZVIRNO SPOROČILO: al bina Ne, družina naj bo družina, v kolikor se seveda razume. Kar pri Mič se, kot je razbrati. Otroka naredita ženska in moški, torej naj se tudi obnašata kot mama in oče. Ker otrok potrebuje oba. In ni igrača.
Ja, OK. Ampak saj ni jamrala, samo po malecki ji je dolgčas. Kar je razumljivo. Vsaj jst sem tako razumela...Poznam družino, ki že leta živi tako, da se vidijo samo za vikend (zaradi službe očka v tujini) in krasno funkcionirajo.
_____________________________
This will take some time depending on your operating sistem and hardware. (plačano oglasno sporočilo).
Oh to pa je resno. Jaz bi naredila tako spokala kofere,in lepo šla tamo kjer je otrok pa mož.Nobenega ne obsojam ker v določenih trenutkih v življenju mora človek sprejeti kakšno rešitev katera se kosi z njegovimi ideali in principi.Zato moraš imeti kat dosta tehtne razloge.
Sem bila tri tedne brez otroka pa moža in sem mislila da mi se bo lepo zrolalo v možganih.
Otrok raste in kako potrebuje mamo tako potrebuje očeta.Za vse se najde rešitev pa verjemi da se bo tudi zato našlo.Otroštvo hitro mine in so trenutki v katerih moreš biti zraven svoje hčerke. Zdaj pa vzami pogoje katere imaš dol tamo kje je otrok pa mož ali partner pa tvoje tuki.Če imate urejeno stanovanjsko vprašanje jaz bi dala stanovanje lepo v najem in z koferi v red šla na Hrvaško.Tudi tamo se najde služba in se uredi življenje. Sem 30 let pa mi se bo nekdo smejal ko bo prebral tole da pri možu otroku in svojo hišo in urejeno življenje pogrešam svoje starše v odrejenih trenutkih.Čeprav em jaz mama ampak ima kakšen moment ko jih res rabim.
Upam da boš našla čim boljšo in racionalno rešitev pa od mene
Ko si tole pisala, je bilo tik pred polno luno, pa si morda zato bila še bolj žalostna.
Jaz te nič ne obsojam, kako živite. Zagotovo je težko družinam, ki živijo tako daleč narazen ali pa so časovno malo skupaj zaradi vrste službe enega od staršev. Vi bi gotovo živeli skupaj, če bi ti imela tam krasno službo ali pa on bajno plačo ali obratno. Kakorkoli, nikdar in nikoli se grajaj za svoje odločitve!!! Ker se glede na dane okoliščine vedno skušamo odločiti najbolje.
In res, da vaša družina funkcionira drugače - pa kaj, dokler se imata s partnerjem rada, ste srečna družina.
Hja. Ne bom pametovala. Vi ste se odločili skupaj, kako je najbolje. Ampak...ni šans, da se vsak teden 2x moj otrok vozi z letalom. Ni šans, da sem cele tedne brez njega. Ni šans, da sem "vikend mama". Ni ga denarja. Pa če bi imela tukaj še tako bleščečo službo. Če bi se z očetom otroka razumela in ljubila, sploh ne bi bilo vprašanje. Ali bi pokal en ali pa drug. V vsakem primeru bi poskrbela, da bi bila familija skupaj. Otroka je srečen, ja, ker je navajen takega življenja. Ampak....ponavljam se...kakšen spomin bo imela na otorštvo? Kufri pa letališča. Oprosti, draga, mislim, da bi bilo fino, da kaj ukrenete. Najbrž tudi tebi ni ok, ker te boli srček, kajne?
js pa še vedno ne razumem zakaj si ti kle on pa tam? zarad službe al kaj? kako službo pa sploh maš da je tko fensi oz kašno ima on da je ne morta dobit ti dol al pa on kle? v čem je sploh fora da sta tko se odločila?
Konec koncev, sploh ni važno zakaj je tako kot je pri njej. Itak je to njena odločitev in njena zadeva. In ne potrebuje obsojanja nekih navideznih popolnih mamic, ki ji vzbujajo slabo vest, potrebuje tolažbo.
Pa brez zamere.
_____________________________
NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)
Jaz bom pa takole rekla, vse pišete samo s stališča staršev, sama pa najdem v tej zgodbi delček sebe in mojega otroštva. In mi gre na jok, jaz kaj takega ne privoščim nobenemu, na koncu imam občutek, da ne spadam nikamor in da sem z nastankom moje družine začela graditi vse od temeljev naprej. Meni mi je moja učiteljica iz prvega razreda lepo povedala- ko sem bila že odrasla- da sem kot rastlinica brez korenin in jaz se z njo popolnoma strinjam.No, mogoče je tu del odgovora, kaj bo Mičica rekla, itak pa imajo vsaki starši s svoje strani svojo razlago zakaj, kaj, kako. Mič, upam, da razumeš, kaj sem ti hotela povedati in da nisem bila preostra. Srečno
Konec koncev, sploh ni važno zakaj je tako kot je pri njej. Itak je to njena odločitev in njena zadeva. In ne potrebuje obsojanja nekih navideznih popolnih mamic, ki ji vzbujajo slabo vest, potrebuje tolažbo.
Pa brez zamere.
Taula, se strinjam s teboj.. No, sej se tak al tak vedno..
Ampak kaj naj zdaj? Naš življenjski tempo in naše razmere so nam tako narekovale in takrat je bila to najboljša odločitev za vse. Trenutno je nekoliko drugače, upam pa, da bo do konca leta popolnoma drugače.
Sem, kakršna sem, ne najboljša in ne najslabša. Pač sem samo mama, nič več.
Ma ne, teta sem. Za tete se pa ve, kakšne so. Dobre ali slabe. Izberi, kar ti paše .
Le pazi, da na koncu ne izgubiš hčerkine naklonjenosti.
O njeni naklonjenosti nisem razmišljala.
Otroka vzgajam, mu dajem ljubezen, svojo naklonjenost in skrb. Če mi bo to nekega dne "vrnil", prav. Če ne, ne bo konec sveta. Saj že danes vem, da moje odločitve niso optimalne, a boljših v tem trenutku ne zmorem. Pričakovati, da mi bo otrok zaradi njih čez 15 let ploskal, je utopija. Če se pa po kakšni sreči zgodi tudi to, bom pa samo srečna.
Mič, če bi vam tako pasalo, ne bi jamrala oz. ne bi razmišljala v drugi smeri.
Da mi paše, mi sigurno ne. Pravim samo, da je to najboljša rešitev, ki smo jo za ta trenutek našli. Včasih je z njo hudo težko živet.
V otroštvu se akumulirajo raznorazne stvari in nekoč pridejo na dan.
A oče pa ne more akumulirat ničesar dobrega
lahko tebi tako zagovarjati "nežno" vzgojo, če ti otrok ne "najeda" vsak dan osem ur. Samo to.
Veliko lažje je vzgajati sproti, vsak dan. Saj verjetno sem že kdaj napisala, dosledno in potrpežljivo. Težje je s temi vikend variantami, ker te ima, da bi počel in pustil vse. Pa ne.
Ni je službe zaradi katere bi bila jaz samo 8 dni v mesecu z otrokom. Da bi zamujala vse faze njegovega razvoja in da ga ne bi pobožala zvečer, ko bi šla spat in da ga ne bi zjutraj celega prelubčkala, ko se zbudi in ga ne bi ledala vsak dan, ne ne ni šans. Sem se poskušala postavit v tvojo kožo in sem se zjokala zraven, tako me je stisnilo pri srcu.
Mič, sicer celotne zgodbe ne poznam... vem pa, da meni ne bi zneslo. mene ubija še celo to, da sem čez dan zelo malo z mojo punco. sploh ne obsojam, ker verjamem, da morate imeti dobre razloge, da ste se tako organizirali. zagotovo pa vam takole ne bo dolgo laufalo. slej ko prej, bo Mičica začela spraševati, zakaj ne živite skupaj, kje je njena mamica, potrebovala te bo vsak trenutek...ja, nejcko je lepo rekla, da bo vstop v šolo prelomnica. se tudi meni tako zdi. pa saj verjetno razmiljate tudi kaj v tej smeri.
služba pa, ne glede na to kako dobra je, kako odgovorna je, kako ti je pisana na kožo, je le samo služba. na nagrobni kamen nam nihče ne bo pisal zahval, da smo dobro in vestno opravljali delo. za sabo pustimo samo spomine našim najbližjim. in življenje je tako zelo nepredvidljivo...
ej, mene tudi polna luna daje sorry.
_____________________________
Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein
Mič, zakaj si pa tako skrivnostna in nam ne zaupaš, kaj je krivo za takšne razmere? Zgolj služba? Sta poročena z očetom od Mičice, ... Ja, zdej smo pač firbčne, kaj si pa temo odprla...
Preslabo poznam situacijo, da bi kaj preveč pametovala. Kolikor te "poznam" skozi tvoje objave, verjamem, da je trenutna rešitev dejansko najboljša, ki si jo našla. Samo koliko si pa kaj za prihodnost razmišljala? O posledicah, ki jih lahko tako življenje pusti na Mičici? Predvsem na daljši rok prihodnosti mislim in na primer na njene vrednote, ki si jih bo zgradila. Lahko, da ne bo nič skrajnega, lahko pa da bo. Sicer je v vsaki stvari nekaj dobrega in nekaj slabega, veliko je pa tudi od tvojih vrednot odvisno, kako gledaš na to in kako boš gledala na to. Tudi to, kar si napisala, da o njeni naklonjenosti ne razmišljaš, da če ti jo bo nekega dne vrnila, prav, sicer pa tudi. Ampak tukaj se pravzaprav ne gre zate, če boš ti to naklonjenost prejela ali ne, ampak zanjo, ali bo čutila, da jo lahko da ali bo tako prizadeta, zagrenjena, kajjazvemkaj, da ti je ne bo sposobna dat.
Pa še nekaj bi rada pokomentirala - se strinjam z izjavo, da zakaj pa otroku ne bi bilo bolje pri očiju kot pri mamici? Najini tamali bi po mojem prepričanju tudi bilo bolje pri očiju kot pri meni, če bi slučajno morali živeti ločeno. Edino zdrava prehrana bi ji škripala v tem primeru. Sicer pa upam, da nikoli ne bom rabila sprejemati kakšnih takih odločitev.
... Ja, zdej smo pač firbčne, kaj si pa temo odprla...
Firbci !!
Zakaj? Ker sem bila celo leto v Splitu in sem si zelo želela domov. Ker sem bila ves čas pomalem nesrečna. Zdaj sem pa samo vsake nekaj mesecev.
Za dom se lahko reče, da tam kjer je človekovo srce. In kje je človekovo srce vsak sam najbolje ve. Ker se ga ne da goljufati. Tako so mnenja drugih samo njihove projekcije, ki so zate povsem neuporabne.
Za dom se lahko reče, da tam kjer je človekovo srce. In kje je človekovo srce vsak sam najbolje ve. Ker se ga ne da goljufati. Tako so mnenja drugih samo njihove projekcije, ki so zate povsem neuporabne.
Se strinjam.
Mnenja drugih? Mogoče mi ob kakšnem naredi "klik".
Tako so mnenja drugih samo njihove projekcije, ki so zate povsem neuporabne.
Tole je zelo res, vendar je v igri tudi otrok, katerega srce je zelo pomembno.
Ne vem no, verjetno vsak drugače to čuti in je resnično težko govoriti o stvareh, ki se me v življenju še niso dotaknile.
To so zelo težke zadeve in če jih ne živiš, jih ne poznaš.
Mič, mogoče je bilo pa s tem, da si šla nazaj domov v SLO, korak nazaj in se tvoje psihično trpljenje šele začenja. Upam, da boste rešili zadevo v dobro vseh vas ? Resnično držim pesti za vas.
_____________________________
Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)
Nimam te namena obsojati, niti ti ploskati. Ne predstavljam si situacije, ki bi me pripeljala do podobne odločitve. Ne predstavljam si situacije, na katero bi bil moj odgovor:
"Kaj pravijo G. ata? Hm, nehvaležno govoriti v imenu drugega... v enem stavku, da je srečen, kadar smo skupaj. Vmes pa....hm........ne vem. "
In kako veš, da je mala srečna, ko svoje mamice ne vidi po cel teden?
Vem ne, samo zdi se mi, da je vesela in zadovoljna. Lahko se motim, ne vem.
"O njeni naklonjenosti nisem razmišljala. "
Tvoji odgovori me malo zbodejo, ker imam občutek, da o precej stvareh nisi razmislila, nimaš izoblikovanega mnenja. In v bistvu tudi ne moreš, ker si premalo s svojo družino. Če bi bila doma, bi vse to čutila, ne samo vedela. In kot eden od staršev bi se morala potegovati za to, da bi enostavno vedela. Pa ne pozabi, da denar ni vse. Tudi tvoja sreča v SLO ni vse, ker sedaj nisi samo TI, ampak ste VI TRIJE.
Iz srca ti želim, da se tako stanje uredi za vse tri najboljše. Da bo takih dni čimmanj in se boš s svojim otročkom crtljala, kadar se boš le želela. In to čimpreje.
_____________________________
Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).
Sicer ne vem koliko je tvoja Mičica stara, a mislim, da si bo z leti tudi sama čedalje bolj želela, da bi bili družina v pravem pomenu besede in bi imela mamico in atija oba skupaj.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sorry.
Sicer pa upam, da nikoli ne bom rabila sprejemati kakšnih takih odločitev.
