makala
|
Jutro!. Drage moje čvekice. Vidim, da je bil včerej res en posebno čuden dan. Da vam še jst povem svoj primerek. - Zjutraj zatipam v desni dojki bulico, letim k dohtarju in sem bila poslana na punkcijo. So mi punktiral. Mi je rekla, zdr. da najverjtneje ni nič hudega, izvid bo po praznikih. - ta čas sta me v avtu čakala Lana in Matevž in poslušala radio, na kar se je izpraznil akumulator. Ko hočem poklicat mojga dragega ugotovim, da sem tel. pustila na strehi avtomobila, ko sem Lano pripenjala, preden smo šli od doma. Jasno, da je tel. nekje padel in ga ni. Vse smo preiskal, ni ga. - popoldne grem po Matevža v šolo, se vračava domov, nekaj v avtu zaropota, konec. Odpeljala ga je vlečna služba. - zvečer dam Lano spat, čez eno uro se zbudi vsa smrkava, s polnim nosom, celo noč se je zbujala, bogica. Pa sej ne vem, bi blo fajn, da bi ble vse so sanje, ampak niso. Tku, da sem se že zvečer zjokala, ker se mi je zdelo vse to pa preveč za en dan.
_____________________________
Življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo. **********************************************
|